Ne preseneča teorija, da je drugi stavek Stalinov portret

Vrhunski glasbeni večer pod taktirko uglednega ruskega dirigenta Vasilija Petrenka

Objavljeno
23. oktober 2019 10.30
Posodobljeno
23. oktober 2019 10.30
Orkester je s Simfonijo št. 10 še enkrat potrdil popolno tehnično mojstrstvo. Foto Jože Suhadolnik
Ivana Maričić
Ivana Maričić
Ob stoti obletnici obstoja je Filharmonični orkester iz Osla priredil dvotedensko evropsko turnejo, na kateri je 18. oktobra obiskal tudi Gallusovo dvorano Cankarjevega doma v Ljubljani. Slovenskemu občinstvu se je predstavil z deli Richarda Straus­sa, Edvarda Griega in Dmitrija Šostakoviča pod taktirko eminentnega ruskega dirigenta Vasilija Petrenka. Orkestru se je na odru pridružil tudi eden od vidnejših pianistov – Leif Ove Andsnes.

image
Pričarali so nepozaben večer. Foto Joze Suhadolnik


Koncert je odprla Straussova simfonična pesnitev Don Juan, ki tako na oblikovni kot na »vsebinski« ravni temelji na Lenauovi književni predlogi, v kateri je znani zapeljivec orisan kot tragični lik v večnem iskanju prave ljubezni. V času nastanka je skladba zaradi izvajalske zahtevnosti veljala za kamen spotike večine orkestrov. Poleg visokih tehničnih zahtev prinaša delo tudi gosto orkestracijo, harmonsko kompleksno glasbeno tkivo in nagle obrate v izrazu – od dramatičnega in liričnega do strast­nega in tragičnega. Zato je Don Juan velik interpretativni zalogaj tako za orkester kot za dirigenta. Kljub temu se je danes uveljavil kot standardni del repertoarja, vendar le najboljših orkestrov.

Vasilij Petrenko je imel pred sabo orkester, ki se je zaradi tehnične brezhibnosti in popolne izvajalske lahkote lahko osredotočil »zgolj« na interpretacijo. Ne glede na Straussov zahtevni glasbeni jezik je Petrenko ustvaril jasno glasbeno sliko s slišnim razvojem vsake glasbene misli. Motivi, ki so prehajali iz inštrumenta v inštrument, so pri vsakem glasbeniku dobili osebni pečat, ki je bil skladen s Petrenkovo dramaturgijo in interpretacijo dela. Tako se je Filharmonični orkester iz Osla že na začetku koncerta razkril kot enovito produkcijsko telo, ki sledi ideji dirigenta. Straussov Don Juan naj bi na koncu skladbe umrl, a ga v vsaki izvedbi oživi kolektiv (orkester), ki postane eno v iskanju svoje strasti.

image
Petrenko si je vzel čas za izpeljavo vsake glasbene misli do konca Foto Joze Suhadolnik


Čeprav se je Grieg v Koncertu za klavir in orkester v a-molu do določene mere naslonil na Schumannov klavirski koncert, je z uporabo elementov ljudske glasbe postal sokreator norveške (glasbene) identitete, s tem pa slavljeni nacionalni skladatelj. Prav tako kot Straussov Don Juan je tudi Griegov koncertni unikum za klavir in orkester takoj postal uspešnica, kar mu je prineslo neštete izvedbe. Zato je pri vsaki novi izvedbi prav solistov novi pogled interpretacijski izziv, ki ga najbolj pričakujemo pri ponovnem poslušanju Griegovega Koncerta. Leif Ove Andsnes je s plemenitim in prefinjenim igranjem dokazal, da lahko še tako star glasbeni car dobi novo podobo. Z orkestrom sta gradila napetost, ne kot raztegovanje glasbenega materiala skozi čas, temveč s postopnim nadgrajevanjem intenzitete kot nenehnega imanentnega glasbenega hrepenenja, ki se razblini v prosojno nežno klavirsko pasažo. Tudi v najtišjem pianissimu je Ands­nes z mehkim kristalnim tonom izvabil iz klavirja celotno paleto barv.

image
Priprave na koncertni spektakel. Foto Joze Suhadolnik


Orkester pa ni bil preprosto opravičilo za razkazovanje pianistove zvočne elegance, temveč je v aktivnem dialogu s solistom podprl njegovo glasbeno zamisel. Tako se je glasbena misel logično nadaljevala in prelevila iz klavirja v orkestrski inštrument ali obratno. Torej, tudi ko je ta hkrati ali izmenično bila prisotna na klavirju in še enem pihalu ali godalu, je zazvenela kot skupni vdih in izdih.
 

Šostakovičevo povezovanje terorja s humorjem


Krona koncerta je bila Simfonija št. 10 Dmitrija Šostakoviča, ki je nastala nekaj mesecev po Stalinovi smrti. Pretresljivo delo, ki je nekje med cinizmom, genialnostjo, inovativnostjo in neobvladljivim eksistenčnim strahom, kaže tudi na raztrganost skladateljeve osebnosti. Šostakovičeva glasba povezuje teror s humorjem, ljubezenski zagon z osebno stisko. Zato ne preseneča teorija, da je scherzozni drugi stavek Stalinov portret. Pod njegovo diktaturo je Šostakovič velikokrat bil v dokaj shizofreni situaciji, saj je po eni strani včasih bil slavljen državni skladatelj, po drugi pa so mu njegove skladbe lahko ogrozile življenje.

image
Pričarali so nepozaben večer. Foto Joze Suhadolnik


Orkester je s Simfonijo št. 10 še enkrat potrdil popolno tehnično mojstrstvo, dirigent Vasilij Petrenko pa poleg poglobljenega razumevanja partiture tudi natančnost, karizmatičnost in energičnost v vodenju velikega glasbenega korpusa. Petrenko si je vzel čas za izpeljavo vsake glasbene misli do konca v njeni temačni napetosti, ki je zapisana v vsakem kotičku dela. Nenehno negotovost, ki se obdrži na robu misli, je orkester postopoma transformiral v brezno grozot, ki se je kot kolektivni krik neopazno prelevilo v glasbeno šalo. Toda tudi humor in ljubezenski motiv nikoli ne zabrišeta resnično temačnega podtona simfonije. Treba je izpostaviti Petrenkovo pozornost na pihala in trobila, ki so po eni strani na viških skladbe ustvarila apokaliptično ozračje, po drugi pa priklicala zvok piščali iz davnine. Čisti ton pihal je omogočil redko slišane odtenke motivov, ki se pojavljajo skozi celotno Simfonijo. Očarljive barvne in izrazne transformacije prav orkestrskega zvoka so neopazno prevzele poslušalca in premestile njegovo jedro. Visoka kompleksnost dela ni bila izgovor za izvedbene pomanjkljivosti, pač pa gonilo ekspresivno strastnega igranja, kot da bi šlo za življenje.