Negovati glasbeno idejo kot rastlino

Kamasi Washington, ameriški saksofonist: Ne ozira se na žanrske omejitve, nastopil je na festivalu Glasbe sveta, ki s kulturnim sodelovanjem ruši mejo med Gorico in Novo Gorico

Objavljeno
16. julij 2019 10.20
Posodobljeno
16. julij 2019 10.21
Preudarni in pozorni sogovornik Kamasi Washington izžareva zenovsko umirjenost, ki se v glasbi preobrazi v udarno večplastno fuzijo vplivov, nabito s sporočili.
Mladi lev, zastavonoša, prerok,­ glasbeni arhitekt in oživitelj ­jazzovske scene na Zahodni obali ... ali pa kar »najmodrejši­ človek na Zemlji«. S takimi titulami so mediji zasuli saksofonista Kamasija Washingtona, ki je na svetovno glasbeno sceno udaril pred štirimi leti s prvencem The Epic. Zdelo se je, kot bi s fuzijo kozmičnih idej, spiritualnih konstelacij, ki podira ­žanrske oznake hip hopa, funka, gospela, afrobeata, soula in jazza, padel z neba. Vendar njegov uspeh ni plod hitropoteznega poslovnega modela. Dolgo se je kalil kot studijski glasbenik in igral v zasedbah zvezdnikov, kot so Lauryn Hill, Nas, Snoop Dogg in Chaka Khan. Zaradi sodelovanja z raperjem Kendrickom­ Lamarjem pri albumu To Pimp A Butterfly si upravičeno lasti­ tudi grammyja.

Največja težava jazza je, da ne najde poti do ljudi. »Kje danes sploh lahko prisluhnemo jazzu?« se je vprašal saksofonist Kamasi Washington, ki je pred nekaj leti poskrbel, da je z ameriške Zahodne obale pljusknil val novega jazza in zalil tudi najbolj znane rock in pop festivale, kot so Coachella, Glastonbury in Primavera Sound. »Ljudje tam ne pričakujejo jazza, a ko nas slišijo, so navdušeni,« je povedal v pogovoru pred koncertom v goriškem teatru Verdi, kjer je v sklopu festivala Glasbe sveta nastopil prejšnji teden. Govoril je tudi o svoji spiritualni povezanosti z glasbo, ki ga popelje v pravo smer, in glasbenih idejah, ki jih neguje, kot bi bile rastline.

Z udarno osemčlansko zasedbo, v kateri je tudi njegov oče, pihalec Rickey Washington, se je minuli teden ustavil v goriškem teatru Verdi v okviru festivala Glasbe sveta, da bi predstavil lani izdan album Heaven And Earth. Je umirjen in skromen sogovornik, ki s svojim obličjem, odetim v afriški daišiki in okrašenim z raznobarvnimi koraldami in prstani, oddaja samozadostno kozmično zavest, ki je nič ne more omajati.

image
Z basistom Milesom Mosleyjem (na sliki v ozadju) sta sodelovala že v kolektivu The West Coast Get Down. Foto Primož Zrnec

 

Na nekem posnetku vas slišimo govoriti o tem, kako ste v mladosti skoraj skrenili s poti. Bili ste mali gangster, potem pa vam je glasba spremenila življenje …


Ko si otrok, te vleče na različne konce in ni težko skreniti s poti. Glasba me je od nekdaj obdajala, že pri treh letih sem se ukvarjal z njo, a vse se je spremenilo, ko je postala del moje identitete, ko sem se začel dojemati kot glasbenika. To se je zgodilo, ko sem bil star okoli enajst let in slišal ploščo Arta Blakeyja. Takrat me je zares prevzel jazz in odločil sem se, da se bom resno ukvarjal z glasbo. To me je obvarovalo pred številnimi težavami, saj so ljudje v moji soseski glasbenike spoštovali in jih pustili pri miru.
 

Takrat ste se obdali s podobno mislečimi mladimi kreativci, kot sta vsestranska glasbenika in producenta Terrace Martin in Stephen Lee Bruner, bolj znan kot Thundercat, ter bili član kolektiva The West Coast Get Down z basistom Milesom Mosleyjem. S polno močjo ste udarili v zaspano losangeleško jazzovsko sceno. Ste se takrat zavedali, da ustvarjate nekaj posebnega?


Ves čas se nam je zdelo, da bo naša glasba v svetu imela močen učinek. Samo do ljudi jo moramo spraviti. Ko je Thundercat izdal prvi album, se je to potrdilo. Večinoma smo vsi igrali v zasedbah zvezdnikov, kot so Chaka Khan, Snoop Dogg, Prince, Lauryn Hill, Nas … Spomnim se, bil sem na turneji s Chako Khan, in kamorkoli smo prišli, povsod so govorili o Thundercatu – za nas je bil še vedno dobri stari Stephen. Njegovega uspeha sem se res veselil.
 

Podobno se je nekaj let zatem zgodilo vam. Vaš prvenec The Epic je dodobra pretresel mednarodno prizorišče. Nekaj časa se ni govorilo o ničemer drugem. Vas je to presenetilo?


V umetnosti nikoli zares ne moreš predvideti njenega učinka na ljudi. Včasih je odziv odvisen od trenutnega dogajanja na svetu.
 

Je ta pozornost vplivala na vaše nadaljnje ustvarjanje?


The Epic smo posneli leta 2011, tako da je do drugega albuma minilo precej časa. Glasba se je vmes spremenila, mi smo se spremenili. Veliko smo igrali, tistega leta smo imeli okoli dvesto koncertov, raziskovali smo svoj zvok in album­ Heaven And Earth je rezultat tega. Glasba se nenehno premika, raste, se spreminja.


 

Kakšen je koncept dvojnega albuma, ki ste ga izdali lani?


Razmišljal sem o dvojnosti svetov. Obstaja notranji svet v naših glavah – svet misli, na drugi strani je svet zunaj nas, v katerega posežemo s telesom, prezenco, in končno tudi z mislimi in dejanji ter mu tako damo pečat, vplivamo nanj in ga spreminjamo. Dvojnemu albumu Heaven And Earth je sledil tretji del The Choice, ki govori o tem, da lahko vsakdo vpliva na svet okoli sebe. Odločitev, da bo to storil, je v njegovih rokah. Ljudje se namreč ne zavedajo svoje moči in jo raje predajo nekomu drugemu, da namesto njih kroji njihovo usodo.
 

Vaša glasba ima veliko plasti. V kakofoniji zvokov, njihovo podlago ustvarjata bobnarja, je skritih veliko sporočil, citatov, vsak lahko najde kaj, kar ga nagovori. Kakšen je vaš ustvarjalni proces?


Kot bi vzgajal rastlino. Najprej je seme – ideja, ki jo gojim in zalivam ter pazim nanjo. Ko se pojavijo prvi listi, poskušam ugotoviti, kakšna rastlina je, v kaj se bo razvila. Takrat se pojavijo te plasti, ki jih omenjate, ko poskušamo z drugimi glasbeniki ugotoviti, kam nas glasba pelje, kaj hoče postati. Potem naenkrat ugotovim, aha, tja gre, in ji sledim.
 

Je to občutek služenja glasbi, ki ga večkrat omenjate?


Da sem zgolj služabnik glasbe? Da. Glasba nastaja v nekem drugem svetu, leti mimo nas, in glasbeniki jo ujamemo v določenem trenutku ter prenesemo njeno sporočilo iz drugega sveta v naš svet. Ko se to zgodi, te glasba objame in začutiš, kaj in kam hoče. Takoj slišiš, če nekaj ni skladno s tem, kar glasba hoče. Lahko je ena napačna nota in vsi jo slišimo. Zato lahko tudi nekdo, četudi ni do potankosti razvil tehničnih odlik igranja, igra lepo glasbo, ker ji prisluhne in ga odpelje, kamor sama hoče.
 

Danes glasbeni konservatoriji proizvedejo veliko tehnično spretnih glasbenikov, a to še ni dovolj za dobro glasbo.


Šola te tega ne more naučiti. Lahko pa te poduči o glasbeni zgodovini, kar je zelo pomembno, da veš, kaj se je zgodilo pred tabo, kam je glasba odpeljala druge. Tako lažje slediš njenim tokovom, ki danes vodijo v nove smeri. Potopiti se v lastno podzavest in slediti glasbi ni preprosto in nikakor ni samoumevno.

image
V skupino glasbenikov, s katerimi ustvarja od mladih nog, je povabil tudi očeta Rickeyja Washingtona, ki ga spremlja na flavti. Fotografiji Primož Zrnec

 

Kako v ta tok vključite druge glasbenike v bandu?


Imam vizijo, kaj naj bi glasba bila. Izpišem ritem, basovske linije, note, ampak pustim vse odprto. Z istimi glasbeniki sodelujem že dolgo in zelo spoštujem njihovo mnenje, njihove ideje. Ko igramo skupaj, se ta rastlina, o kateri sem govoril, v polnosti razvije. Moj osnovni band so sestavljali bobnarja, basista in klaviaturista, kar se je zgodilo po naključju, saj so bili vsi moji prijatelji in sem z vsemi hotel sodelovati. Včasih sem poklical enega, včasih drugega glasbenika. Enkrat se je na nekem špilu zgodilo, da mi je trojica ritem sekcije odpovedala in sem poklical drugo trojico, a sem kljub temu prvim trem 'zatežil'. Po tem so se počutili tako krive, ker so mi odpovedali, da so vseeno prišli na špil. Rekel sem, če smo že vsi zbrani, pa igrajmo vsi. Ta novi zvok mi je bil zelo všeč, zato sem obdržal tako postavo.
 

Kaj vas ponavadi navdihne?


Različne stvari. Očetova poezija, ki mi jo ves čas pošilja, včasih kar v sporočilih po telefonu. Ljudje, knjige, filmi, občutki, doživetja. Včasih slišim ritem, včasih akord, ki me odpelje. Včasih sem žalosten in me navdihne ta občutek. Vse to so semena, ki lahko poženejo v novo bilko.
 

Pred koncertom sem govorila z vašim očetom, ki je zelo ponosen na vas. Mu s tem, ko ga vključujete v glasbeno življenjsko potovanje, na neki način izražate hvaležnost?


Oče se je odločil, da bo ostal doma in pomagal skrbeti za otroke – sedem nas je. Potem se je vrnil v službo in upokojil ravno v času, ko sem izdal The Epic. Zato se mi je lahko pridružil na turneji. Uživam, ko ga lahko vsako noč poslušam, se družim z njim. Je zelo radoveden človek, rad potuje, vedno se pozanima o zgodovini mesta, v katero prihajamo, obišče muzeje, spoznava ljudi in išče navdih. Lepo je, ko opazujem, kako uživa v življenju. Zato so turneje kot nekakšne družinske počitnice.
 

image
Kamasi Washington se prepusti glasbi, da ga sama popelje, kamor hoče. Foto Primož Zrnec
Oče vas je tudi podučil o vaši preteklosti in spodbujal, da ste se tesneje povezali z afriško kulturo, kar izkazujete tudi z opravo.


Da, naučil me je, da sem na svojo dediščino ponosen in hvaležen, da ji pripadam. Afriška kultura mi je všeč, čutim se povezanega z njo. V preteklosti so bili Afroameričani nasilno odrezani od svoje kulture in jezika, zato je ljudi povezovala glasba. V afroameriški kulturi je glasba gotovo vez z našimi predniki. Zaradi te izkušnje – ker večina ne ve, iz katere države izhaja, pa povezanost z domovino razumemo v panafriškem smislu. Poistovetimo se s kulturo celotne celine. Ta ideja mi je načeloma blizu, ne verjamem namreč v idejo ločevanja ljudi z mejami in državami. Vsi smo ljudje. Vsi smo eno.
 

To idejo ste tudi uresničili v projektu Harmony of Differences in jo v obliki multimedijske instalacije razstavili v newyorškem muzeju ameriške umetnosti Whitney.


To je bil premislek o tem, kako lahko različne stvari sobivajo. Kako pet različnih skladb zveni kot ena lepa pesem.
 

Marsikomu gre vaš 'nenadni' uspeh v nos. In to, da kot eden izmed redkih jazz glasbenikov nastopate tudi na pop in rock festivalih, kot je na primer Coachella. Del pravoverne ameriške jazzovske srenje vam očita, da niste dovolj 'jazz', da 'nimate pravega jazzovskega besednjaka', kot se je izrazil Branford Marsalis v nedavnem intervjuju. Vas taki napadi prizadenejo?


Žalostno je, da ko ljudje menijo, da imajo moč, to moč izkoriščajo, da bi koga prizadeli. Po drugi strani te besede močno prizadenejo, če veš, da niso resnične. Kot če bi nekdo rekel, da mu niso všeč moji blond lasje, moji lasje pa so črni. V svoji glasbi sem iskren, nosim jo v srcu in vem, od kod prihaja, kdo vse je vplival nanjo, kakšno je bilo moje življenje. Tega mi nihče ne more vzeti. Če je glasba iskrena, nanjo vplivajo tvoje življenje, doživetja, izkušnje, vzgoja, starši, tvoj dom. Ne moreš igrati glasbe, kot so jo igrali drugi pred tabo. Zato si tega ne ženem k srcu.

Sicer pa besedam ne pripisujem velikega pomena. Jazz je le beseda, ki opisuje neko glasbo. Glasba se ne bi smela truditi, da bi ustrezala nekemu opisu, ampak bi morali iskati besede, ki bi ustrezno opisale določeno glasbo. Beseda jazz pomeni tisto, kar si nekdo predstavlja, da pomeni. Ne more zaobjeti tako različne glasbe, ki so jo ustvarili na primer Miles Davis, Duke Ellington, Louis Armstrong ali Lee Morgan. Vsak od teh velikanov je bil svet zase, vsak bi si zaslužil svojo besedo za glasbo, ki jo je ustvaril. Tako kot je rekel Shakespeare. Vrtnico lahko imenujemo s katerimkoli drugim imenom, pa bo še vedno vrtnica. Da bi se omejil le na neki ozek žanr, skupino določenih glasbenikov, se mi zdi škoda. Nikoli nisem ubral takega pristopa, raje nenehno raziskujem nove smeri.