Nesrečniški optimizem širokega zvočnega spektra

Aleksander Arsov znan kot Arsov in tokrat kot Unhappy, je glasbenik, ki prihaja iz Brežic in sedaj živi in ustvarja v Ljubljani. Je glasbenik široke zvočne palete, skladatelj in producent. Doslej je izdal štiri samostojne albume, štiri v sodelovanju z drugimi glasbeniki ter bil na številnih mednarodnih kompilacijah.
 

Nedavno ste pod imenom Unhappy izdali nov samostojni album. Izbrali ste si nič kaj veselo ime.

 
Album je nastal v nekih mogoče ne najbolj srečnih trenutkih mojega življenja. To ime mi je padlo na pamet na enem dolgem sprehodu in pozneje, ko sem se o albumu pogovarjal s prijateljem, ki je obenem tudi manager nekaterim skupinam, in mi je rekel, da bi moral mogoče razmislit o kakšnem psevdonimu, glede na to, da ta glasba odstopa od vseh mojih prejšnjih projektov. Takoj sem izstrelil to ime, o katerem sem že razmišljal nekaj dni pred tem srečanjem in njemu se je zdelo to ime precej zanimivo.
 

Sicer pa ste doslej izdali kar nekaj samostojnih albumov ter nekaj z različnimi sodelavci. Kako poteka kreativni proces, če se albuma lotite sami, kako pa, če imate več sodelavcev?

 
Ko delaš s sodelavci, opraviš le svoj del dela in ko delaš sam, opraviš še drugo delo. Ampak, šalo na stran - glavna razlika je v tem, da vsak sodelavec prinese nekaj svojega, kar rezultira v tem, da izstopiš iz nekih svojih predvidljivih okvirjev. Če pravijo, da so mešani zakoni najboljši, lahko dodam, da tudi pri glasbi ni pretirano drugače. Vsakdo prinese del svoje osebnosti in jo vtakne v mozaik končnega izdelka.
 

Na glasbeno pot stopili kot kitarist v prvotni zasedbi posavskih Gast’r’bajtrs. Tudi v tisti zasedbi je bila elektronika kar čislana, mar ne?

 
Ja, vsekakor, takrat so bili taki časi. Takrat je tudi veliko nove drugačne glasbe prihajalo na plano. Večina nas, zvestih spremljevalcev glasbe, je bila že prav malo zasičena s starim zvokom in nas je ta prihajajoča drugačnost kar malo predramila. Se mi zdi, da na vsake toliko pride do zastojev v popularni glasbi in po vsakem takem zastoju bruhne nekaj res novega in svežega.
 

Na novem albumu, ki ste ga naslovili Contribution To The Common Madness, prevladujejo elektronski zvoki, vendar je večina zvokov proizvedena s kitaro?

 
Res je, kitarski zvok brez dodatkov se mi zdi precej predvidljiv in skorajda dolgočasen. Po vseh teh letih in vseh virtuozih je težko dodati nekaj novega, a če pošteno premečemo harmonije in potem še vržemo vedro barve čez vse to, zna kitara zazveneti precej inovativno. Kitaristi igramo in razmišljamo malo drugače kot klaviaturisti, sama tehnika igranja ponuja drugačen harmoničen pristop. Če temu drugačnemu pristopu dodamo barvitost sintesajzerjev, pa niti ni tako nemogoče dobit nekaj inovativnega.
Kombiniral sem neko specifiko strunskih glasbil, ki posebno pri električni kitari omogoča neke prehode med toni, ki jih je zelo težko reproducirati s klaviaturami, z barvitostjo sodobnih sintov, ki sem jo poustvaril s tem, da sem kitarski zvok spuščal skozi efekte, ki niso namenjeni kitari. Vedno sem trdil, da se najboljši zvočni rezultati dobijo, če inštrumente ali pa tudi efekte, ne samo uporabljamo, ampak jih tudi zlorabljamo, pravzaprav uporabljamo na način, ki ni predviden zanj.


 

Glede na to, da tudi za tuje strokovne revije ocenjujete glasbena programska orodja, vam je bil morebiti album, tudi neko vadbišče, producentski glasbeni peskovnik?

 
To ne, mi je pa vsekakor bilo na voljo veliko več orodij, kot bi mi bilo sicer. Ampak vsako orodje je le orodje. Mislim, da je moja najmočnejša odlika neka zavidljiva mera domišljije, s katero sem vedno poskušal nadoknadit to, da nikoli nisem bil nekakšen virtuoz. Marsikdo igra veliko boljše od mene. Malokdo je pa lahko takšen Arsov, kot sem lahko to jaz sam.
 

Meni je všeč retrofuturističen zvok elektronike, ki ga album odseva. Kot kaže ste tudi elektronska pomagala uporabljali racionalno.

 
Skoraj v vsaki pesmi je v poprečju nasnetih od pet do devet kitar, dve do maksimalno tri sintetične linije, bobni pa so večinoma elektronski. Razlog za tako razmerje je sila enostaven. Izredno zabavno mi je bilo nasnemavati kitare, pri igranju sem uporabljal vse, kar mi je padlo na pamet in v roke. V dveh pesmih so nasnete kitarske linije odigrane s sinovim slikarskim čopičem. Karkoli sem zaigral na klaviaturi se mi je zdelo predvidljivo, zato sem raje čim manj tega uporabljal in to le tam, kjer se res ni dalo posneti s kitaro – recimo kakšne sekvenčne linije.
 

Stilska mešanica od rocka do etno folka, zvokov preteklosti in prihodnosti kar odseva z albuma …

Prvih par pesmi sem se lotil kot nekakšne sprostitve, da se malo zaposlim, dokler ne najdem kakšne ideje, kam in kako glasbeno naprej. Ker nisem čutil nobene obveznosti, sem se lahko igračkal in se prepustil temu, kar bi mogoče meni osebno najbolj ležalo. Dovolil sem, da se je v to glasbo zlilo vse, kar se mi je takrat podilo po glavi. Od neke glasbe preteklosti, ki je priplavala na površje ob ponovnem obnavljanju zbirke gramofonskih plošč, do nekih novih zvokov, ki sem jih ujel ali na priporočilo kakšnih prijateljev ali sem pa sam našel na spletu.
Sprva se mi je zdelo, da je to izredno nekomunikativna glasba, a se je izkazalo, da je marsikomu všeč. Še danes, ko me vprašajo, kakšna glasba je to, odgovorim: Čudna. Vedno znova sem presenečen, ko dobim pozitivne odmeve in počasi se bom verjetno navadil, da sem naredil nekaj, kar seže še komu drugemu do srca in ne samo meni.
Če pa na kratko odgovorim direktno na zastavljeno vprašanje, verjetno sem preteklost reinterpertiral na način, ki je značilen za neko urbano sodobno glasbo, kjer po navadi ni veliko sledov glasbene preteklosti. Vedno sem se rad igračkal z združljivostjo nezdružljivega. Vedno, ko mi rečejo, da znam razmišljat »out of the box« jim po malem skrušeno odgovorim, da bi to bilo fantastično, če bi obenem znal vsaj malo razmišljati tudi »in the box«. Kot vedno v življenju, uspeh pride, ko svoje pomanjkljivosti spremenimo v prednosti.
 

Album ima večinoma inštrumentalne skladbe, z vokalom pa gostuje tudi Kaya Tokuhisa.

 
Kaya je fenomenalna pevka in super oseba, tako da mi je bilo res veselje sodelovati z njo. Inštrumentalna je zato, ker sem delal te pesmi bolj zase in iskanje vokalista ni tako zabavna reč, da bi si jo privoščil, ko delam le nekaj za lastno zabavo. Ko sem videl, da vseeno bo nekaj iz tega projekta, sem pa naredil še dve vokalni pesmi. Navsezadnje, z besedami se da še veliko več povedati kot pa s samo glasbo.
 

Glede na kompleksnost albuma, se obeta njegova izvedba tudi v živo?

 
Ja, bo. Sicer ne bo vseh nasnetih detajlov, a mislim, da se bo z dvema kitarama in enim sintesajzerjem dalo precej približati posneti verziji. Navsezadnje namen živega igranja ni popolno poustvarjanje studijskega dela, ampak bolj predstaviti neko značilno črto studijskega albuma in to podati z neko odrsko koncertno energijo, ki v živi izvedbi lahko da glasbi popolnoma druge dimenzije.
Tudi sam uživam v koncertih, kjer izvajalci znajo prilagodit svojo glasbo živi izvedbi in ne le slepo vztrajat na zvočni sliki albuma. Skupina je še v nastajanju, ampak po prvi vaji sodeč, ne bo tak velik problem pripravit to glasbo za na oder. Navsezadnje je večina vseh linij zaigranih s kitaro, mogoče res ne bodo uporabljeni popolnoma enaki efekti, a sama atmosfera bo ostala precej nedotaknjena.