Nick Cave ganil razprodane Stožice

Pesmi je Cave, ki ga je vrhunsko spremljala njegova zasedba, podal tako iskreno, tako osebno in pristno, kot da je Cave Pesem sama

Objavljeno
31. oktober 2017 12.23
Zdenko Matoz
Zdenko Matoz

Od rockovskih glasbenikov je ravno svetovljan avstralskih korenin Nick Cave eden redkih, ki redno nastopa v Ljubljani. To je seveda opazno tudi po njegovi priljubljenosti pri nas, saj je sinoči nastopil v razprodani dvorani Stožice, kamor je pritegnil tudi občinstvo iz sosednjih, pa tudi bolj in zelo oddaljenih držav.

Skupaj z zasedbo The Bad Seeds, ki ji načeluje njegov glasbeni sobrat Warren Ellis (sinteziser, klavir, kitara, violina, viola), v njej pa so še Martyn Casey (baskitara), Thomas Wydler (bobni), Jim Sclavunos (tolkala, vibrafon, cevasti zvonovi) in George Vjestica (akustična in električna kitara) je postregel s koncertom leta in stoječimi ovacijami občinstva. Povsem upravičeno!

Turneja ob izidu albuma Skeleton Tree zasedbe Nick Cave and the Bad Seeds je drugačna. Kot tako jo je prepoznalo tako občinstvo in očitno tudi sam Cave. Med nastajanjem tega albuma se je namreč njegov 15-letni sin Arthur smrtno ponesrečil s padcem s pečine, ko sta Cave in Ellis v studiu v angleškem Brightonu poleti 2015 skladala in snemala osnutke pesmi.



Fotografije: Mavric Pivk/Delo

Svojo družinsko tragedijo je prebrodil s tistim, kar mu poleg družine daje moč, in sicer z glasbo, ki jo izvaja s svojimi prijatelji. Tako je nastal eden njegovih najbolj močnih albumov in ena najbolj pričakovanih turnej. Svojo bolečino pa je razgalil tudi v 3D črno-belem in barvnem filmu One More Time With Feeling režiserja Andrewa Dominika.

Sinočnji koncert so uvedli s predvajanjem skladbe Cavea in Ellisa Three Seasons in Wyoming, da bi začeli pogumno s paketom treh pesmi z novega albuma, in sicer Anthrocene, Jesus Alone in Magneto. To je nakazalo večer drugačen od kakšnega izbora naj pesmi in dveh z novega albuma, kot to pogosto naredijo drugi. Cave in druščina so vešče vpletli nekaj starejših pesmi, ki so bile seveda zaradi prepoznavnosti sprejete z najmočnejšim odzivom, v program, v katerem so prevladovale pesmi z novega albuma. Zaigrali so namreč kar sedem od osmih pesemi z novega albuma. Poleg že omenjenih še Girl in Amber, I Need You, Distant Sky in naslovno Skeleton Tree, s katero so tudi končali uraden del koncerta.

Vmes so pa zadonele še Higgs Boson Blues, pa spomini na začetke From Her to Eternity in Tupelo, nato še Jubilee Street, The Ship Song, Into My Arms, Red Right Hand in The Mercy Seat. Pesmi polne poezije in bibličnih tem, pesmi življenja in smrti, krvave in krute, kot je lahko le življenje samo.

Pesmi je Cave, ki ga je vrhunsko spremljala njegova zasedba, podal tako iskreno, tako osebno in pristno, kot da je Cave Pesem sama. In v njegovem primeru bi to celo lahko trdili, da je res, saj je pravi pridigar magije poezije. Zgodbe, ki jih piše življenje, interpretirajo pa Cave in njegova zasedba, so tehtne, usodne, večne in poetične kot zapiski iz svetih knjig, kot osebe, ki svoja obstranska življenja živijo tudi v pesmih Johnnyja Casha, Boba Dylana, Louja Reeda in Leonarda Cohena.

Zagotovo bi za Cava lahko dejali, da je zvezdnik zadržane sorte, človek, ki svoje življenje skriva pred javnostjo, vendar se v svojih pesmih toliko razgali kot se le redko kdo. Pa tudi občinstva se ne boji. Le nekaj otožnic je odpel sede ali pa za klavirjem, sicer pa je bil neprestano na robu odra, pa tudi nekoliko čez, se dotikal in rokoval z občinstvom, se nanj naslanjal, da jim je ležal na rokah. Pri izvedbi skladbe Higgs Boson Blues pa je celo zlezel med občinstvo na tribunah, od koder je dirigiral množici ob verzu - can you hear my heart beat- (ali slišiš utrip mojega srca) in skupaj z njim zasopel - bum, bum, bum.

To pa še ni vse, kajti v veličastnem dodatku treh pesmi, je Nicku Caveu uspelo spremeniti dvorano Stožice v ogromno dnevno sobo, nabasano s popolnoma naklonjenim občinstvom. Pri izvedbi otožnice The Weeping Song je zlezel na majhen oder sredi občinstva, nato pa v zadnjih dveh skladbah povabil množico na oder, kjer so skupaj izvedli ultimativno desperadovsko krvavo balado Stagger Lee in pa lepo, nežno in krhko pesem za slovo - naslovno skladbo s prejšnjega albuma Push the Sky Away.

Tudi ob predstavitvi tega albuma je 25. novembra leta 2013 v razprodani mali dvorani ljubljanske Hale Tivoli s svojimi prijatelji uprizoril pravo rock'n'roll mašo in koncert leta.

Zagotovo bo tudi sinočnji koncert skupine Nick Cave and the Bad Seeds mnogim ostal v spominu kot koncert leta, mogoče celo naj koncert, na katerem so sploh kdaj bili. Veščost Cavea pri sodelovanju z občinstvom presega naučene odrske trike, kaže pa se kot spontana iskrenost, popolno razdajanje. Občinstvo to čuti in naklonjenost vrača. Čeprav so teme Cavovih pesmi temačne, pa so tudi življenjske in nekako biblično usodne in očitno mnogim dovolj blizu, da jih vzamejo za svoje. V času glasbene plehkosti, debilne repeticije polpismenih verzov prav takih stihoklepov, je slišati in videti koncert Cava in druščine nekaj veličastnega.

In to veličastje mu je uspelo pričarati skupaj z izjemno podporo fantastičnih glasbenikov, med katerimi je Ellis, kot nekak nori profesor, menjaval inštrumente, s katerimi je ustvarjal, skupaj z drugimi, na trenutke popolne pop melodije - krhke in nežne, že v naslednjem hipu pa kakofoničen zvok hrupa, ki bi lahko zidove podiral. Tak glasbeni pristop je ob odlično postavljenem odru in treh dodatnih ekranih in spodobnem zvoku pričaral popolnost rockovskega koncerta.