»Nisem imel svojega prostora, zato sem si ga ustvaril«

Ob izidu nove plošče Ephemeral Lake bo v Kinu Šiška nocoj predstavil nove glasbene poti.

Objavljeno
06. februar 2019 13.45
Posodobljeno
06. februar 2019 13.45
Igor Matković bo nocoj v Kinu Šiška z Janijem Modrom, Rokom Zalokarjem, Joštom ­Drašlerjem in Kristijanom Krajnčanom predstavil svojo novo glasbo. Foto Jan Prpič
Zvok, ki ga je ustvarjal kvartet lani preminulega poljskega trobentača Tomasza Stańka, je Igorja Matkovića tako prevzel, da je pred tremi leti povabil k sodelovanju pianista tega kvarteta Marcina Wasilewskega in z njim posnel ploščo. A je moralo preteči precej vode, da je ugledala luč sveta. Nocoj Matković proslavlja izid albuma Ephemeral Lake. Na koncertu v mali dvorani Kina Šiška bo z novim kvintetom predstavil nove glasbene poti, ki jih je raziskoval v zadnjih letih.
 

Zakaj je tako dolgo trajalo, da ste izdali glasbo, ki ste jo posneli že leta 2016?


Takoj ko smo v studiu RTV Maribor posneli deset skladb, sem se lotil miksanja plošče, a naenkrat pred očmi nisem več imel celote. Izmikal se mi je smisel oziroma koncept, ki bi povezal posnete skladbe. Vsake toliko sem se vrnil h glasbi, pa jo spet zapustil. Pred kratkim je na sprehodu ob Cerkniškem jezeru vse dobilo pomen. Odraščal sem v Cerknici in na jezero me vežejo spomini iz otroštva, ki so spet oživeli, ko se zdaj tja znova pogosteje vračam z otrokoma. Čarobnost jezera, ki spreminja obliko, kar se mi je nekdaj zdelo samoumevno, me je popolnoma prevzela. Šele zdaj sem se zavedel mistične podobe minljivosti, ki jo jezero ustvarja skozi letne čase. Poleti voda ponikne, v deževni pomladi se razleze in poplavi polja do bližnjih vasi, da celotna pokrajina dobi drugačno podobo. Pozimi, ko zaledeni, se ­izpod ledu razlegajo čudni zamolkli zvoki, tako primarni, da jih ne le slišimo, ampak tudi občutimo kot potresne sunke. Pa ponoči, ko klic po dolini odmeva tudi do sedem sekund. Ta mistična, melanholična pokrajina je globoko zasidrana v meni. Iz posnetega materiala sem izbral pet počasnih balad, ki odsevajo to atmosfero.
 

Najprej ste torej ustvarili glasbo in nato našli koncept, ki ji ustreza.­ Obratna pot od običajne, a kot kaže, nezavedna. Nocoj z vami ne bo Wasilewskega, imate pa nov kvintet z Janijem Modrom, Rokom Zalokarjem, Joštom ­Drašlerjem in Kristijanom Krajnčanom, s katerim boste predstavili predvsem glasbo, ki jo razvijate v zadnjih dveh letih.


Na plošči je glasba akustična in zasedba klasična trobenta, klavir, bas in bobni. Na tem koncertu bo zvok inštrumentov elektrificiran. Tako bo na koncertu glasba bolj v smislu nadaljevanja zvoka z mojega zadnjega albuma State of KU. Že nekaj let se poglabljam v elektroniko. Z efekti sem skušal poživiti svojo glasbo, ji dati drugačno obliko. Seveda je v moji glasbi še vedno tista atmosferičnost.
 

So vaši glasbi dali pečat tudi nedavni obiski Kitajske in Maroka?


Vsekakor. Predvsem koncertiranje na festivalu Jazz Au Chellah v Maroku, na katerem sem spoznal ritmično razgibanost afriške glasbe. Posebej me je zaznamoval nastop v Rabatu, kjer so nas povabili, da bi nastopili v bolnišnici za tiste, ki ne morejo priti na festival. Ko so nas pripeljali v odročen varovani objekt, smo šele ugotovili, da je to psihiatrična bolnišnica in da bomo igrali za paciente na zaprtem oddelku. Postavili so nas na sredino atrija in iz sob, ki so ga obkrožale, je k nam prišlo občinstvo. Ogledovali so si nas in nas spraševali različne stvari. Ali imamo telefone, ali poznamo Toma Hanksa … Spogledovali smo se in upali, da bomo preživeli. Nekaj časa namreč to ni bilo samoumevno. Seveda smo se zavedali, da je to zgolj naš predsodek. Začeli smo preigravati jazzovske standarde in občinstvo se je uprlo, naj nehamo in zaigramo nekaj, kar poznajo, da to ni njihova glasba. Potem smo začeli igrati bolj ritmično glasbo, swing in afrobeat – na vsesplošno veselje. Poslušalci so se razgreli, skakali so po atriju, plesali in plezali na drevo. Na koncu so se nam iz srca zahvaljevali, da že dolgo niso slišali tako dobre glasbe, in nas vabili, da ostanemo pri njih. Ta izkušnja je naredila velik vtis name. Spoznal sem, kako globoko so ljudje povezani z ritmom svoje dežele. Tudi med festivalom sem opazil, da je občinstvo ploskalo v zapletenih ritmih in nadgradilo glasbo z novo dimenzijo. Od takrat sem bil v glasbi, ki sem jo pisal za kvintet, bolj pozoren na ritmično komponento.


 

Na Kitajskem ste gostovali dvakrat. Kako je ta dežela prispevala k vašemu glasbenemu zorenju?


Na Kitajsko sem prvič odpotoval v okviru ekonomsko-kulturne izmenjave CHINA – CEEC, v katero je bilo vključenih šestnajst vzhodnoevropskih držav. Kot predstavnik Slovenije sem z big bandom nastopal na osrednjem srečanju in poučeval na dveh glasbenih delavnicah. Na uradno povabilo sem sodeloval še na poletnem jazz kampu v organizaciji kitajske jazzovske zveze. Tam sem štirinajst dni učil učence iz Kitajske. Seveda je ta izkušnja drugačna kot v Afriki. V kulturnem smislu je to precej izolirana in samozadostna družba, ki ni vpeta v hierarhična razmerja.­ Zahodni standardi tam ne predstavljajo vzorov, kot jih nam. Štiri zvezdice v Downbeatu ali študij na Berkleeju jim ne pomeni veliko. Bolj se jim zdi pomembno to, kakšne so njihova kultura in korenine. Pri nas podlegamo temu in je naša jazzovska identiteta, čeprav imamo drugačno glasbeno tradicijo, podrejena ameriški miselnosti. Na Kitajskem nimajo Downbeata, googla in youtuba, imajo svoje kanale, prek katerih spodbujajo ustvarjalnost.

Paradoksalno sem se v glasbenem in izraznem smislu tam počutil bolj svobodnega kot pri nas, čeprav je to manj svobodna država. Ljudje hodijo na kulturne dogodke, mimogrede se na koncertu zbere tristo ljudi, ki brez predsodkov prisluhnejo komurkoli. To je osvobajajoč občutek v primerjavi z našim prostorom, kjer te vedno nekdo ocenjuje, primerja, vpliva nate in predalčka.

image
Nocoj Matković proslavlja izid albuma Ephemeral Lake. Foto Jan Prpič

 

Ste zato s kitaristom Janijem Modrom ustanovili svojo založbo Modigo? Da vas ne bi nihče ­predalčkal?


V Sloveniji ni veliko založb, ki izdajajo jazzovsko glasbo. ZKP je velika založba, v kateri se jazzov­ske izdaje izgubijo v morju druge glasbe. Nekatere manjše, neodvisne založbe so osredotočene na nišne žanre, etno, eksperimentalno glasbo ... Glasba, ki jo ustvarjam, pa tudi nekateri drugi moji kolegi, ne spada ne v tradicionalni mainstreamovski jazz ne v svobodno improvizirano, eksperimentalno, avantgardno glasbo, čeprav se dotika obeh polov, a v nobenega radikalno ne zapade.
Ta sredinska pozicija morda komu zveni 'varno'. Morda bi kdo rekel, da je to glasba, ki si ne drzne hoditi po robu, a se s tem ne morem strinjati. Govorim o raziskovanju v različnih smereh brez omejitev in občutka odgovornosti do določenega žanra. Glasba, ki jo igram, se nekako ne vklaplja v nobeno obstoječo 'sceno', nima svojega gojišča. Nisem imel svojega prostora, zato sem si ga ustvaril.
 

V duhu znanih glasbenih kolektivov in sorodnih asociacij? Kakšen koncept ima torej vaša založba?


Ta založba je v tej fazi ustvarjena nepretenciozno. Gre bolj za ­iniciativo povezati podobno misleče glasbenike, ki bi se ­identificirali s to 'sredinsko' pozicijo. Želim si, da bi glasbeniki stali za svojim ustvarjanjem in brezkompromisno raziskovali smeri, ki niso ­nujno v trenutno priznanih gabaritih odločevalskih struktur.
Z Janijem Modrom si želiva na dolgi rok zgraditi zgodbo, ki temelji na skupnih idejah. Nimava se za založnika, morda bolj za producenta. Vem, kakšno glasbo rad igram in poslušam, in v tem procesu bi rad srečal čim več somišljenikov, ki razmišljajo podobno. Z njimi si želim graditi skupno zgodbo in jo v prihodnosti kolektivno predstavljati na mednarodnih glasbenih sejmih, kar je vsekakor bolj smiselno, kot da prideš na tak sejem s svojim cedejem v roki.