»Nismo se zavedali, da lahko privabimo tako široko občinstvo«

Edine avtohtone slovenske koale že deset let polnijo dvorane doma in v tujini. V soboto se po treh letih vračajo na Metelkovo, kjer bodo nastopili v klubu Gromka. 

Objavljeno
31. januar 2020 19.00
Posodobljeno
31. januar 2020 19.00
Zgodba četverice iz Zasavja, Mance Trampuš, Mihe Prašnikarja, Domna Holca in Tilna Prašnikarja, se je začela v Kisovcu. FOTO: Saša Huzjak
Jutri bo v ljubljanskem klubu Gromka nastopila skupina Koala Voice, ki je letos presegla mejnik desetletja skupnega ustvarjanja. Za seboj imajo tri studijske albume ter akustični album Koala Voice, izdan po nastopu v oddaji Izštekani na Valu 202.

Manca Trampuš na kitari in za mikrofonom, Miha Prašnikar na bobnih, Domen Don Holc na kitari ter Tilen Prašnikar na baskitari so indie rock skupina, ki se spogleduje z alternativo ter si že nekaj časa nabira odrsko kilometrino. Ob kavi sem se z najstarejšim ter najmlajšo članico skupine pogovarjala o tem, kaj vse se je spremenilo v desetih letih, kaj je ostalo nespremenjeno ter kaj vse jih čaka v letu, ki je pred nami.
 

Iz Kisovca na svetovne odre


Zgodba četverice iz Zasavja se je spontano in skorajda po naključju začela v Kisovcu. Manca Trampuš je stopila na glasbeno pot brez velikih pričakovanj še v času, ko je gulila osnovnošolske klopi. Fantje so imeli nekoliko večje ambicije, toda ko so izvedeli, da 13-letna Zasavka igra kitaro, so jo povabili medse. V času prvih koncertov je vokalistka na odru živahno in energično prepevala oblečena v koalo. »Na začetku mi je bil kostum v pomoč in uteho, a sem dovolj razvila prezenco na odru ter sem lahko takšna, kot sem,« je dejala kitaristka in vokalistka, ki kostuma ne pogreša ter nanj redko pomisli, jo pa zato toliko bolj spominjajo nanj drugi.

image
»Do zadnjega trenutka, ko si v studiu, ne veš, kaj bo pristalo na novem albumu,« razlagata bobnar in vokalistka skupine Koala Voice. FOTO: Saša Huzjak


»Nikoli se nismo omejevali. Nihče ni rekel ne in nikogar nismo ovirali,« je opisala žanrsko umestitev skupine in dodala: »Nekdo dobi impulz, ostali mu sledimo in ga razvijemo naprej. Tako se sestavijo naključni žanrski prepleti.« Pot so si utirali do velikih koncertnih odrov, od Moskve do Liverpoola, Talina, Madrida in drugih evropskih prestolnic. Lani so izpeljali 30 koncertov v tujini in prav toliko doma, kar se pozna na manjšem zatišju na klubski sceni. »Zadnji album je izšel leta 2018, lani smo izdali le singel Brainstorm ter posneli videospot za pesem Ker tu je vse tako lepo. Prav ta nekoliko bolj pop komad nam je odprl vrata tam, kjer nas prej niso poznali,« je povedal Miha Prašnikar in pojasnil, da se odnos med njimi ni spremenil, se je pa v primerjavi z začetkom ustvarjanja spremenila struktura občinstva. »Če smo bili na začetku v gimnazijski sferi in so nas poslušali bolj ali manj dijaki in študentje, zdaj hodijo na koncerte tudi starejši ljudje. Nismo se zavedali, da lahko privabimo tako široko občinstvo,« mu je pritrdila Manca Trampuš.

Lani so končali turnejo po Španiji, ki je bila ena od redkih, na katerih ni šlo nič narobe. »Najprej smo nameravali narediti turnejo po Nemčiji, kjer smo nekajkrat že bili. Bilo je v redu, a precej hladno, pa ne mislim na vreme,« je dejal Miha Prašnikar. Poleg seviljske pokrajine, odlične hrane ter ugodnega piva so jih prepričali predvsem ljudje. »Vse je bolj toplo, od občinstva do organizatorjev, kot nekakšen španski Balkan,« se je zadnje turneje spomnil bobnar.


image
FOTO: Saša Huzjak
V skupini je tako, kot je v zvezi


Po dobrih štirih letih se počasi poslavljajo od menedžerke in promotorke Maše Pavoković. S četverico bo ostal tonski mojster Jure Vlahovič, s katerim so v dobrih treh mesecih posneli in izdali zadnji album Woo Horsie, za letošnje leto pa imajo na paleti veliko izzivov. »Ogromno stvari se nam ponuja, prioriteta pa je, da zberemo material in se lotimo snemanja. Prav tako je pred nami nemalo projektov, ki jih še ne smemo razkriti,« je povedala pevka in kitaristka ter namignila, da se bodo morda znova potopili v gledališke vode, saj se jim ponovno obeta sodelovanje z režiserjem Primožem Ekartom.

Na svoji poti so premostili nemalo ovir, najbolj zabavne zgodbe pa povezujejo z odsluženim kombijem Radovanom, ki jih je pustil na cedilu tudi na srbsko-hrvaški meji. »Obstali smo na avtocesti ter osem ur čakali na asistenco. Prvič smo morali odpovedati nastop in Beograjčanom tako še vedno dolgujemo koncert,« se je spomnila edina ženska v skupini.

Ker imajo za seboj desetletje koncertiranja, se je med njimi spletlo tesno prijateljstvo. Na delovanje skupine, ki jo razumejo kot organizem, imajo sicer drugačen pogled, vendar na stvari nikdar ne gledajo črno-belo, največ pa so se naučili iz lastnih napak. »V skupini je tako, kot je v zvezi. Včasih kaj požreš in ne poveš takoj, ko prideš do točke, ko si moraš zaupati, pa je govor glasnejši, vendar deluje kot terapija,« je vzpone in padce opisal Miha Prašnikar.

V soboto se bodo edine slovenske avtohtone koale po treh letih vrnile na Metelkovo, kjer bodo igrali »stare komade in nove zaklade«. Slovenski discoidni indie pop rockerji so zavzeli velike festivalske odre pa tudi ogrevali občinstvo na državni proslavi, najraje pa se vrnejo na manjša koncertna prizorišča. »Najbolj so nam pri srcu majhni, nekoliko 'umazani' klubi, ki se povsem napolnijo. Tako po glasbi kot po vzdušju jih imamo najraje,« sta povedala sogovornika. V klubu Gromka se jutri obeta žur, morda nam bodo postregli tudi s komadom Metelkova, ki so ga izdali na prvencu.