Njihove pesmi, njihove sanje

Svetovno najodmevnejša domača glasbena zasedba je izdala album z glasbenim programom, ki ga je pripravila za nastop v Severni Koreji
Objavljeno
07. januar 2019 12.00
Posodobljeno
07. januar 2019 12.44
Voditelja ideje Laibach na vrtu.
FOTO: Valnoir
Pred kratkim je izšel album skupine Laibach The Sound of Music, zasnovan ob oblikovanju glasbenega programa, ko je bila skupina povabljena na nastop v Severni Koreji leta 2015. Na albumu je nekaj pesmi iz glasbenega filma Moje pesmi, moje sanje (The Sound of Music, 1965). Ta je v Severni Koreji zelo popularen, ob njem se šolarji učijo angleščine. Zasedbi Laibach sta se z vokali pridružila Boris Benko (Silence) in Marina Mårtensson. Skupini smo zastavili nekaj vprašanj, še vedno odgovarjajo v množini.
 

Vaš novi album The Sound of Music je gotovo ena izmed najbolj pričakovanih izdaj zadnjih nekaj let. Celo film o vašem obisku v Severni Koreji je bil prej v kinematografih in bali smo se, da bo ta glasba ostala le v filmu. Zakaj je trajalo tako dolgo?


Ker delamo več projektov hkrati in neradi hitimo. Poleg tega smo čakali na producenta filma, da se je dogovoril o objavi dokumentarnega filma v formatu blu-ray, ki je prav tako izšel z albumom.

»Spoštujemo drugačnost, še bolj pa enakost.«

Vaš koncert v Severni Koreji je najbolj odmeval po svetu. Zaradi kontroverznosti in političnega naboja tega umetniškega dogodka je skorajda vsak imel jasno mnenje o tem, gotovo pa so si ta mnenja nasprotovala. Je severnokorejska utopistična iluzija le obraten odsev zahodne iluzije demokracije?


Zelo točna konstatacija, ni kaj dodati.
 

Ni se mogoče izogniti lični likovni opremi albuma, lepi rdeči knjižici, v kateri sta na začetku upodobljena voditelja ideje Laibach Milan Fras in Ivan Novak, naslikana v mehki azijski tehniki. Se je slog oblikovanja ponujal sam?


Oblikovanje albuma smo prepustili francoskemu sodelavcu Valnoirju, ki deluje v okviru studia Metastazis in je oblikoval večino stvari v zvezi s severnokorejsko ekspedicijo. Izbor ilustracij je bil bolj ali manj njegova domena. Mi smo vse skupaj na koncu samo blagoslovili.
 

Ta album je gotovo zelo fin, prijeten, s prijazno zvočno sliko, kot nalašč za državne radijske postaje v državah svobodnega duha. Je to zakrivila prisotnost dua Silence ali srečno ozračje Severne Koreje?


Prav gotovo eno in drugo drži, seveda pa bi brez Laibacha vsa ta prijaznost bila samo prazni formalizem.
 

Kako to, da ste se povezali z Marino Mårtensson? Odpela je vokalne parte, ki jih je sicer pela Mina Špiler.


Mina Špiler se je takrat ukvarjala z osebnim projektom – rodila je otroka. Marino Mårtensson smo najprej angažirali zaradi otroškega zbora, ki ga je vodila, nakar je prijazno odpela še nekatere ženske vokalne parte.
 

Vaš severnokorejski projekt, vključno z albumom The Sound of Music, ima na eni strani provokativno laibachovsko noto, na drugi pa tako film kot album odsevata spoštovanje do drugačnosti.


Res je, spoštujemo drugačnost, še bolj pa enakost.
 

Tako je povsem logično posvetilo albuma ljudem Avstrije in Severne Koreje.


Ja, ta dva naroda sta si zelo podobna. Sound of Music je zato zgodba, ki se originalno odvija v Avstriji, konča pa v Severni Koreji.
 

Se vam je izbor pesmi iz muzikala Moje pesmi, moje sanje ponujal kar sam?


Veliko teh pesmi je zimzelenih melodij. Seveda so vse izjemne, izbrali pa smo tiste, ki so v kontekstu naše zgodbe in interpretacije ponujale največ vsebine.
 

So vam pojasnili, zakaj je ta film v Severni Koreji tako popularen? Mogoče zaradi antifašistične sporočilnosti?


Bolj verjetno zaradi podobnega sentimenta in estetike, kot ju zagovarja uradna severnokorejska ideologija. Poleg tega je glasba v tej državi zelo pomembna in Sound of Music je, med drugim, tudi film o moči in univerzalnosti glasbe.
 

Je bila uvrstitev njihove pesmi Arirang v vaš koncertni program sprva sprejeta s skepso?


Niti ne, naša izvedba jim je precej legla v dušo.
 

Kajagum se mi zdi očarljiv inštrument, nekako zemeljsko-nebeškega zvena, ki je doma v tistem delu Azije. Očitno je všeč tudi vam, da ste posnetek uvrstili na album?


Interpretacija dekleta, ki nam je na koncertu, pripravljenem posebej za nas, mojstrsko odigrala skladbo na tem inštrumentu, je bila resnično ganljiva, zato si je zaslužila odtis, ki bo zapisan v zgodovini.
 

Simpatično je, da ste kot zadnji posnetek uvrstili govor dobrodošlice, ki je sprva zvenel skorajda kot obtoževanje, a se je iztekel v poziv k medsebojnemu zaupanju. Je bilo na začetku veliko medsebojnega otipavanja in pogojevanja, ko je se je Morten Traavik lotil tega projekta?


Tega je bilo precej. Je pa bil ta govor dobrodošlice, ki se je zgodil na dan prihoda skupine v Pjongjang, za nas veliko olajšanje, saj je pokazal, da imajo naši uradni severnokorejski gostitelji veliko smisla za humor. Po tem nagovoru je bilo vsem precej lažje.
 

Slišal sem, da boste album spomladi predstavili v Sloveniji. Zanima me, kdaj in kje.


Februarja bomo odšli na evropsko turnejo, ki bo obsegala približno 30 koncertov, v Sloveniji pripravljamo posebna koncerta v Ljubljani in Mariboru, ki bosta predvidoma v mariborskem SNG 23. aprila in 15. maja v Cankarjevem domu. Oba bomo izvedli v sodelovanju z godalnim sekstetom Do-Re-Mi, otroškim zborom Edelweiss in nekaterimi dodatnimi gosti.

Norveški režiser Morten Traavik je organiziral nastop skupine Laibach v Severni Koreji in o tem posnel film.
Obisk skupine Laibach je dokumentiran v filmu Dan osvoboditve (Liberation Day).
Zasedba Laibach je bila povabljena v Severno Korejo ob praznovanju sedemdesete obletnice dneva osvoboditve in konca japonske okupacije.
Slovenski predstavitvi albuma bosta predvidoma v mariborskem SNG 23. aprila in ljubljanskem Cankarjevem domu 15. maja.