Nove ravni jazza na Ravnah

12. Festival slovenskega jazza: Na Ravnah se je jazz očitno prijel, saj je bilo vseh devet koncertov zelo dobro obiskanih.

Objavljeno
17. oktober 2016 12.46
Tina Lešničar
Tina Lešničar

Pred štirimi leti se je jazzovska manifestacija, ki se je osredotočala izključno na domače ustvarjalce in njihove avtorske projekte, iz ljubljanskega hotela Lev, kjer jo je prirejalo Društvo glasbenikov Slovenije in Jazzovsko društvo Ljubljana, preselila na Ravne na Koroškem. In tam zrasla na novo raven.

Organizacijo festivala je prevzelo kulturno društvo Drugi zvoki, ki z abonmajem Jazz Ravne že desetletje skrbi, da se jazz razlega tudi po Koroškem. Z leti se je zastavljeni obseg koncertov in obfestivalskega dogajanja občutno večal in Ravne so za glasbenike postale pomembno prizorišče. Predvsem pa je prizadevanje organizatorjev podprla publika, na katero se oblikovalci programa tudi ozirajo.

Ali kot pravi Robi Jamnik, prvi med mnogimi, ki pripravljajo festival: »Če bi sedelo v dvorani petdeset ljudi, bi se zjokal – ker bi to pomenilo, da nam ni uspelo.« Za koncertna prizorišča je številka relativna, za klubsko jazzovsko sceno pa prej simptomatična. Tudi v večjih mestih doma in po svetu se namreč izvajajo vrhunski koncerti, a pod odrom sedijo le organizator in njegovi bližnji.

Kot polne Stožice

A na Ravnah so se očitno jazz in njegove izpeljave prijele, saj je bilo letos vseh devet koncertov na različnih lokacijah zelo dobro obiskanih. »Majhnost kraja je lahko oteževalna ali pa olajševalna okoliščina. Glede na populacijo na Ravnah je sto ljudi na koncertu primerljivo s polnimi Stožicami. Iz dve uri vožnje oddaljene prestolnice težko pričakujemo večji obisk, so pa domačini zato toliko bolj veseli, če se v njihovem kraju nekaj dogaja,« pravi Jamnik.

Tako je letos ravensko publiko povsem očaral multiinštrumentalist Boštjan Gombač z Big Bandom RTV Slovenija pod vodstvom Lojzeta Krajnčana, ki je v četrtek odprl festival. »Že ko bom svojim povedala, da sem poslušala jazz, bodo mislili, da sem čudna, če pa jim rečem še, da mi je bilo všeč, bodo mislili, da sem znorela,« je s simpatičnim koroškim humorjem izkušnjo opisala ena starejših obiskovalk. Da jazz ni samo intelektualna izkušnja, ampak je lahko tudi sproščujoča in plesna, so na naslednjem večeru v Kompleksu, klubu koroških študentov, dokazali kitarist Teo Collori in Momento Cigano ter Vasko Atanasovski trio.

Novi jazzovski verniki

Če ljudje ne pridejo k jazzu, ta pride k njim. Duhovni stik s koreninami jazza je tako vzpostavil a capella kvartet 4Given, ki je svoj gospel oznanjal v za to primernem okolju, cerkvi Sv. Egidija. Zdelo se je, da občinstvo doživlja pravo razodetje, čeprav so priletni božji otroci štiriglasno slavljenje Odrešenika, ki bi ga v črnski skupnosti pozdravili z glasnim pritrjevanjem, ploskanjem in topotanjem z nogami, spremljali v pobožni tišini. Ko pa so dobili lekcijo iz beatboxanja, so izvajalce pozdravili z gromkim aplavzom in kurioziteto – bržkone za dokaz svojim vnukom – beležili s kamerami na svojih pametnih telefonih.

Navdih v tej glasbeni zvrsti je našlo tudi nekaj žena iz Medgeneracijskega centra, ki so od avgusta prek bistvene jazzovske privine – improvizacije – iskale nove okuse in kombinacije ter na Jazz kuhni v soboto ponudile svoj »soul food«.

Jazz v vsak vrtec!

Desetletje kultiviranja jazza po principu za vsakogar nekaj, ki čez vse leto v kotlino pod Peco pripelje okoli devet koncertov, je obrodilo tudi zanimanje mlajše generacije, ki se s to zvrstjo aktivno spoznava v šoli Jazz Ravne.

V jazzovsko opismenjevanje so na Ravnah tako vključeni že vrtčevski otroci, osnovnošolci pa so letos pod mentorstvom kitarista Igorja Bezgeta posneli zgoščenko Marko skače z venčkom slovenskih ljudskih pesmi v jazzovski preobleki (pred tem so že ustvarili podoben projekt Zbudimo kralja Matjazza), s katerim se otroci predstavljajo na mini turneji po bližnjih mestih.

Bezget, ki zadnja leta redno sodeluje z Jazzom Ravne, se je v obokanih prostorih Koroške osrednje knjižnice predstavil s svojim solo projektom Singularity, ki je v nekaj letih od 24-urnega koncepta dobil obliko za dobro uro strnjenega programa.

»Ko igraš sam, imaš v sebi basista, bobnarja, solista ... in še publiko hkrati. Včasih v telesu ni prostora za vse to. Potem poskušaš glasbo skozi vse te vloge v sebi orkestrirati in kitara je pravi inštrument, prek katerega se lahko to manifestira,« je povedal Bezget.

Osebnoizpovedni zaključek

Da je razcepljenost na več osebnosti v glasbi lahko zelo ustvarjalna, je s solo projektom potrdil še Kristijan Krajnčan, ki je na zadnji večer festivala predstavil novi projekt Drumming Cellist. Glasbenik, ki je prvo polovico svojega življenja posvetil klasični glasbi in čelu, drugo pa jazzovski improvizaciji in bobnom, je to dvojnost združil z igranjem na oba inštrumenta.

Njegovo intimno doživljanje kompozicij Bacha (s katerimi se je, kot je povedal, čutil spiritualno povezanega že kot otrok) in njegova ljubezen do filmske glasbe – aranžiral je kompozicije estonskega skladatelja Arva Parta –, je oživelo v povsem avtorski atmosferi, ki jo je Krajnčan igraje zdaj na en, zdaj na drug inštrument v kombinaciji s posnetimi deli sproti v živo gradil in dopolnjeval. Pri tem sta se njegova melodičnost na bobnih in ritmičnost na čelu zlila v organsko enost.

Tako zastavljen osebnoizpovedni zaključek festivala slovenskega jazza je zaokrožil še bobnar Žan Tetičkovič, ki je z enajstčlansko zasedbo proslavil izid dolgo pričakovanega albuma The Port of Life. Precizno spisano konceptualno delo, v katero je zajeta imigrantska izkušnja mladega Ptujčana, ki se je pred petimi leti preselil v New York, je v abstraktni obliki izraženo skozi šest stopenj akulturacije: slovo, evforija, kolaps, osamitev, prilagoditev in nov začetek.

Čeprav na albumu slišimo tudi govor Baracka Obame, ki namiguje na politično razsežnost projekta, je med Somrakom in Svitom, uvodnim in sklepnim delom suite, ujeto predvsem čustveno intimno potovanje mladega glasbenika, ki je v spremljajoči knjižici k cedeju konkretizirano še s poezijo mladega ptujskega pesnika Sergeja Harlamova.