Od šanka do elektronike

Stane Špegel je Velenjčan,­ ­zapisan različnim oblikam­ zvočnega in vizualnega­ izražanja.­ ­Je ustanovni član zasedbe Šank Rock, kot HouseMouse­ pa je v tujini izdal številne albume z elektronsko glasbo. Od tega dela svoje glasbene osebnosti se je odločil posloviti in začeti na novo kot Monom.

Zdenko Matoz

Kako vas je kot glasbenika oblikovala proletarska družinska tradicija?

Težko sodim, saj v Sloveniji ne poznam nikogar, ki bi ga kot umetnika oblikovala aristokratska družinska tradicija. V Sloveniji smo vsi poštenjaki proletarci, tudi pravi in kvaziintelektualci.

Je bilo socrealistično Velenje idealno okolje za nastanek punka, tako glasbenega kot družbenega gibanja?

Niti ne. Služb je bilo v Šaleški dolini takrat več kot zadosti, knapi so imeli zelo solidne plače, tako da pomanjkanja, kaj šele revščine, kot jo poznamo danes, ni bilo. Smo pa bili zrevoltirani in jezni zaradi ozkoglednosti komandirjev v Dolini ter posledično glasbeno-kulturniškega mrtvila, ki je prevladovalo. Pa solzave popevkarske scene, ki je že od sredine šestdesetih tako rekoč nespremenjena dominirala v slovenskem prostoru, ter seveda tudi zaradi našega takrat vseprisotnega maršala, samoupravljanja s temelji marksizma ter obrambe in zaščite.

Vaša skupina Dildos je bila ena prvih punkovskih zasedb pri nas.

Prva v Velenju, v Sloveniji pa med prvimi. Skupina je nastala v začetku leta 1978, kakšne tri mesece po izidu albuma Never Mind the Bollocks, Here's the Sex Pistols, ki smo ga po srečnem spletu okoliščin v Velenju slišali med prvimi v takratni Jugi.

Iz te zasedbe se je sčasoma oblikoval Šank Rock s povsem drugačnim zvokom.

Zvok zgodnjega Šank Rocka je nihal med punkom in hard rockom in ni bil – tako zvočno, lirično in po drži – v ničemer soroden kasnejšemu Šank Rocku s 'trajnimi' frizurami, v katerem nisem deloval.

Vendar vas je bolj od igranja inštrumenta, kitare v prejšnji skupini, navdušila elektronika.

Sem leni deloholik. Bolj kot vsakodnevno preigravanje lestvic in treniranje kitare me je zanimalo komponiranje glasbe, zato je bil pojav finančno sprejemljivih elektronskih inštrumentov – ritem mašin in sintetizatorjev – v začetku osemdesetih zame rešilna bilka, saj je ponujal skoraj neomejene zvočne in kompozicijske možnosti.Poleg tega je bila v tistih časih to edina možnost, da si lahko celotno skladbo sestavil in posnel sam.

Ko ste začenjali z elektronsko glasbo, je ta bila še analogna. Je digitalizacija pomenila napredek pri ustvarjanju elektronske glasbe ali le omogočila, da se vse več povprečnežev ukvarja z glasbo?

Skoraj vsa glasba je danes vezana na digitalizacijo – izjema so le še godbe kakšnih osamelih plemen v Amazoniji in Afriki. Če je že proces nastajanja – in včasih izvajanje glasbe – še analogen, se skoraj vedno konča digitalno, z miksanjem, masteringom in s končno realizacijo oziroma objavo. Kot privrženec stalnega napredka znanosti in tehnike ne vidim nič slabega v digitalizaciji, težava je le v tem, da ljudje mentalno zmeraj bolj zaostajamo za tehnološkimi dosežki. Ob hiperprodukciji glasbe in ostalih 'dobrin' znamo vse manj ločevati zrno od plev. To velja za 'analogno' in 'digitalno' glasbo. Problema torej ne vidim v ustvarjalcih, ampak v konzumentih.

O sebi pravite, da niste glasbenik, vendar radi z njimi sodelujete.

Sem glasbenik. Nisem pa kaj prida inštrumentalist, kar se bo mogoče v bližnji prihodnosti spremenilo. Po tridesetih letih sem namreč spet začel igrati kitaro – ne električne, ampak eklektično, ki sem jo sam sestavil iz midi kitare in dveh midi kontrolerjev.

Ena od vaših odmevnih umetniških inkarnacij je HouseMouse. Kot elektronski glasbenik redno izdajate albume v tujini. Kako uspešni ste pri tem?

Uspešen sem le toliko, da za vsak album, ki ga pošljem po elektronski poti na na primer deset založb, brez težav dobim pet njihovih ponudb za izdajo in malce žepnine. Pri albumih me najbolj zanima in veseli sam proces nastajanja, malo manj njegova splavitev in predstavitev v živo, iskanje založb in promoviranje pa je le še nujno zlo.

Kot glasbeni in večmedijski ustvarjalec ter glasbeni urednik­ dobro poznate domačo in svetovno glasbeno sceno. Kaj je po vašem mnenju največja ovira za prodor kakovostne slovenske glasbe v svet?

(Ne)sledenje glasbenim trendom in premajhna mera inovativnosti, pa premalo denarja za začetni vložek v marketing. In seveda tudi pripravljenost glasbenikov, da bi za res uspešno kariero v tujini svoje življenje popolnoma podredili temu cilju, ob predpostavki, da je možnost za uspeh skoraj identična dobitku na lotu.