»Operno delo je treba narediti aktualno«

Za v Splitu rojenega dirigenta bi lahko rekli, da je človek svetovnih odrov. Učil se je pri največjih mojstrih in sodeloval s številnimi skladatelji.

Bil je dirigent in ravnatelj zagrebške operne hiše in kar dvajset let šef dirigent Simfoničnega orkestra HRT. Kot stalni dirigent je sodeloval z opernimi hišami v Zürichu,­ Sankt Peterburgu in Gradcu. Nastopal je v Hamburški operi in milanski Scali ter opernih hišah v Parizu, Berlinu, Münchnu, Frankfurtu, Dresdnu, Leipzigu, Pragi, Bologni, Firencah, Parmi, Trstu, Oslu in na Dunaju. Od leta 2001 do 2007 je bil šef dirigent Opere in filharmonije Roberta Schumanna iz Chemnitza. Dirigiral je tudi v Santiagu de Chile, ob dvestoti obletnici neodvisnosti Mehike pa je v njenem glavnem mestu dirigiral Beethovnovega Fidelia. V Ljubljano se po dolgih letih vrača z Wagnerjevim Lohengrinom.

Wagnerjeva ustvarjalnost ima pri vašem delu posebno mesto.

Z Wagnerjevim velikim in zapletenim opusom se ukvarjam že dolgo. Imel sem srečo, da sem postopoma oddirigiral celotnega. Še posebej sem se mu posvečal med delovanjem v Avstriji. Ko sem bil šef dirigent Filharmoničnega orkestra v Gradcu konec osemdesetih let, smo se lotili Nibelunškega prstana; bil je tako uspešen, da ga je posnela nacionalna televizija. Pozneje sem ga dirigiral tudi v milanski Scali.

Ob stoti obletnici Wagnerjeve smrti smo izvedli njegovo mladostno operno delo Prepovedana ljubezen, kar je posnela tudi ORF. Letečega Holandca sem izvajal na primer v Leipzigu, Zagrebu, Zürichu in lani ob dvestoti obletnici skladateljevega rojstva v Mehiki. Tu so ga izjemno dobro sprejeli, napisali so, da je to bila najboljša izvedba v njihovi operni zgodovini.­ Tannhäuserja sem dirigiral v Pragi in Trstu, Lohengrina v Nemčiji, Bergamu, Zagrebu in drugje. Kot dirigent sem debitiral v Scali s Parsifalom, kar mi je odprlo marsikatero pot. Opazna je bila tudi produkcija Tristana in Izolde s Filharmonijo Roberta Schumanna iz Chemnitza.

Wagnerjev opus sem izvajal v Evropi in zunaj nje in lahko rečem, da ga obvladam. Eden mojih profesorjev je bil veliki dirigent Hermann Scherchen. Dejal je, da je dirigiranje nekakšen klic, vendar je treba poznati repertoarje. O tem sem veliko razmišljal. Ne morete biti dirigent le za nekoliko del, le za simfonije ali opere, pač pa je treba poznati celotne opuse. Seveda ni mogoče vsega realizirati, življenje je prekratko.

Kljub temu sem preučeval dela Wagnerja, Puccinija, Verdija, Mahlerja, Brucknerja, Schuberta, Beethovna, Straussa, Šoštakoviča, vse do moderne, vključno s Schönbergom in Bergom, ter sodobnih avtorjev. Trudil sem se, da bi imel pregled nad tem, kar je nastalo, saj se potem lažje osredotočiš na posamezna dela. Pri vseh skladateljih obstaja kontinuiran razvoj, kar je pomembno. Seveda tak način dela zahteva veliko časa, vendar si ga je vredno vzeti.

O Wagnerju obstajajo predsodki, da je razumljiv le posvečenim. Ljudje se ga pravzaprav bojijo.

Wagner je kontroverzna osebnost. Njegova pravnukinja Nike Wagner je napisala zanimivo knjigo The Wagners: The Dramas of a Musical Dynasty [Wagnerji: drame glasbene dinastije], ki ne govori le o skladateljevi veličini, pač pa postreže z veliko kontroverznostmi okrog njega. Že kot mlad dirigent je ugotovil, da pot glasbene drame, kot je šla v Italiji, ne vodi nikamor. Zato se je odločil za svojo pot, za reformo, o kateri je bil zelo prepričan.

Njegov ideolog je bil Beethoven oziroma njegova Deveta simfonija in njeni ciklični motivi. Jasno mu je bilo, da z zgodovinskimi dramami, ki so takrat prevladovale, ne bo prišel nikamor. Rešitev je našel v germanski mitologiji, seveda simbolični, v glasbeni drami, ki gre s teksta in libreta na glasbo. Njegova ideja je bila, da mora notranji vzrok pripeljati do učinka, bil je proti učinku zaradi učinka, kar je bilo značilno za italijansko opero.

Wagnerjeve osnovne ideje v njegovem opusu so še danes izjemno aktualne: kritika vladavine denarja in moči ter neenakosti, odnosi med ljudmi, etični problemi, vprašanje zaupanja, prave kvalitete človeka, ki jih tudi danes primanjkuje. Zanimale so ga posamične usode ljudi in vprašanje človekovega bivanja nasploh. Ne pozabimo, da je bil Karl Marx njegov sodobnik, da sta se poznala. Wagner je bil revolucio­nar, socialni momenti so še kako vtkani v njegove opere. Wagner je torej vedno aktualen.

V Ljubljani boste gostovali z Lohengrinom v izvedbi zbora in orkestra Opere HNK v Zagrebu.

Zdelo se mi je pomembno v Zagreb prenesti svoje izkušnje z Wagnerjem. Najprej smo postavili Parsifala, ki je doživel velik uspeh. Nadaljevanje je bil Lohengrin, ki je dobil nagrado hrvaškega igralstva [hrvatsko glumište] kot najboljša predstava sezone [Nikša Bareza je bil razglašen za najboljšega ­dirigenta].

Z največjo pozornostjo obnavljamo Lohengrina in se veselimo, da ga bomo lahko pokazali na Ljubljana Festivalu, ki je velik in izjemno pomemben festival, na katerega gledamo s spoštovanjem. Upam, da bomo upravičili vaše zaupanje.

To ni moje prvo srečanje s Križankami; kot mlad dirigent sem se ljubljanskemu občinstvu predstavil z opero Razuzdančeva usoda Igorja Stravinskega, tudi takrat z Opero HNK v Zagrebu, nato pa še z Bizetovo Carmen. Občinstvo je bilo odlično, spomini na moje dirigiranje v Križankah so lepi, tako da se veselim ponovnega nastopa.

Opera Lohengrin je kombinacija Wagnerjeve reforme in velikih scen, ki izhajajo iz francoske in italijanske operne zgodovine. Je velika glasbena freska z zgodovinskim, religioznim in mitološkim ozadjem. Velja za Wagnerjevo najbolj melodično operno delo. Preludij, Svatbena koračnica, arije Else, njeno slovo od Lohengrina na koncu, ljubezenski duet na začetku tretjega dejanja, velike zborske scene ... To so prekrasne, široke melodije. Če pogledam Wagnerjev opus, je prav Lohengrin zaradi melodičnosti najbližje občinstvu.

Najbolj znana operna dela so bila ustvarjena v drugih časih. Sodobni človek nima ne časa ne potrpljenja gledati in poslušati nekaj, kar je bilo nekoč priljubljeno in aktualno. Nekatere zgodbe so z njegovega vidika prav naivne.­ Kako vidite prihodnost opere?

Opera obstaja več kot tristo let. Zdi se mi najsodobnejša umetniška oblika in bolj živa kot nekoč. Je skupek poezije, glasbe, slikarstva, gledališča, arhitekture … Pomembno je, kako beremo posamično delo. Če pristopamo k njemu kot k zgodovinski reminiscenci, je to neumno. Treba je iskati notranje vrednote in vrednosti. Seveda ne more spreminjati človeka, lahko pa ga spodbudi k razmišljanju, kje je, kdo je, kakšen je svet, v katerem živi. Tudi mladi lahko najdejo v operi določene impulze in odgovore na vprašanja.

To je pravzaprav naloga celotne umetnosti.

Ja, seveda. Je pa tudi pomembno, kako pristopamo k njej in kako ona pristopa k nam. Niso dovolj le lasulje in krinoline in čakanje, da se bo vse zgodilo samo od sebe. Treba je jasno izpostaviti družbene in individualne drame, odnose med ljudmi. Operno delo je treba narediti aktualno.

Osnova Wagnerjeve glasbe je velika literatura; bil je pesnik in filozof. Svoja razmišljanja o smislu človekove eksistence je znal vtkati v svoja dela; pri Nibelunškem prstanu sta, na primer, v ospredju vprašanje denarja in njegovega vpliva na človeka. Po njegovem denar vodi v propad. To so pomembne stvari, ni pa zanemarljivo, kako jih prikažeš občinstvu.

Današnja kriza, ki je tudi duhovna, daje kulturi in umetnosti pomembno vlogo pri pozivanju k razmisleku o vrednosti notranjih kvalitet človeka, na kar smo pozabili, saj se je vse obrnilo na zunanjost, potrošništvo, banalno zabavo, izgubo globokih smislov. Prav operna dela, kot so Wagnerjeva, lahko ljudi spodbudijo, da začnejo misliti.