Tiskane izdaje
Uvodni abonmajski koncert v novo sezono Kromatika se je začel s sporočilom po zvočnikih, da je prišlo do spremembe programa in solista, kar je med obiskovalce vneslo precej vprašanj in zmede. Veliko ljudi je prišlo, tudi od daleč, zlasti s Primorske, da bi slišali mladega pianista Ivana Skrta, Nanutovega rojaka, a njegovega nastopa niso dočakali. Namesto njega smo poslušali rusko violinistko Nadeždo Tokarevo.
Je Skrt nenadoma zbolel, je nastopil dan prej, torej v sredo, na koncertu v Mariboru? Bo nastopil v ponedeljek v Novi Gorici? Neuradno smo izvedeli le, da je bil koncert v Mariboru zelo slab, da sta se pianist in dirigent razšla, kar pomeni, da je bil koncert nenaštudiran in nepripravljen. Namesto tega se je zgodil, tako poročila, nekakšen razpad prvega koncerta in posledično zamenjava solista na naslednjih dveh jubilejnih koncertih!
Tretji klavirski koncert Sergeja Rahmaninova velja za najtežjega v svetovni literaturi (ali vsaj enega izmed, kot se raje reče); med slovenskimi pianisti ga je na svoji ljubljanski diplomi izvedla Katja Sinkovič, ki pa je Nanut očitno ne pozna in je posledično ni povabil.
Vprašanje sicer je, ali je Nanut hotel imeti na koncertu Rahmaninova ali Skrta? Verjetno bolj solista, saj mu je želel dati priložnost, da se izkaže še z orkestrom, za kar pa ima najbrž premalo izkušenj. Na koncu ni bilo prostora za nikogar!
Anton Nanut nam je popoldne povedal, da je imel s solistom težave na vseh vajah in da mu je pianist obljubljal, da bo vse znal in da bo na koncu vse v redu, a očitno ni bilo tako in so potem vseeno v Mariboru tvegali. Nanut je priznal, da je bil koncert katastrofalen in da si ponovitve v Ljubljani, ko je bila prisotna televizija, ni mogel dovoliti, zato je prišlo do zamenjave s solistko, ki sicer živi v Ljubljani. Koncert Čajkovskega je doslej igrala že nad tridesetkrat, imeli pa so samo eno, dopoldansko vajo!
V tem kontekstu lahko maestra Nanuta po svoje občudujem, ker je tvegal, po drugi pa mu zamerim, ker stvari ni spoznal pravočasno. Je Skrt s tem izgubljen kot naš solist z orkestri? Seveda ne, le premisliti bo moral, kaj je bilo narobe; bolj kot Nanut, ki se od dirigentstva počasi poslavlja. Nanut je hotel predvsem solistu dobro, a se je uštel!
Posvetilo Mariju Kogoju
Nanut je uvodoma poskrbel za noviteto, to je priredbo Andante za violino in klavir Marija Kogoja, avtorja priredbe violista Franca Avseneka. Andante prvotno sicer ni bil na programu. Nanut je s to gesto pokazal svoj hvaležni odnos do Marija Kogoja kot velikega slovenskega glasbenega genija.
Ne nazadnje je ustanovitelj Kogojevih dnevov v Kanalu. Andante je nastal v času Kogojevega goriškega dvoletja, sodelovanja s futuristi, a je skladatelj miselno in stilno očitno šel mimo futuristične glasbe in ubral svojo, to je kogojevsko pot.
Tu je več lirskega ekspresionizma z drobnim, komaj nakazanim ljudskim (rezijanskim?) motivom, vendar se skladba na koncu približuje mahlerjanskemu razkroju, značilnemu za njegovo skladateljsko odhajanje.
Čajkovski je proti pričakovanjem postal glavna zvezda Nanutovega večera. A v sili še hudič muhe žre. Ne vem, ali je Čajkovski ravno »jubilantski«.
Ruska violinistka Nadežda Tokareva je s številnimi nagradami in mednarodnim študijem ter koncertnimi izkušnjami bila tako zrela umetnica, da je bila pripravljena tvegati nastop praktično na dan povabila. Izkazala se je s solidno pripravljenostjo in željo po močni, emotivno pregneteni romantični interpretaciji, od tod stopnjevanje dramatične moči in tempa, ki mu dirigent in orkester nista vedno sledila.
V kadenci je pokazala čistost tona in posledično vplivno moč na orkester, ki je stopnjeval koncertno razpoloženje do vrhunca že ob koncu prvega stavka, kar je v dvorani izzvalo močan aplavz. V drugem stavku se je pokazala skromna emotivnost Nanutovega dirigentskega vodenja; njegova leva roka je bila brez izpovedi duše in njenega čutenja zvoka v najbolj subtilnih odtenkih; dirigent je učinkoval izpraznjeno, orkester pa, kot da sam sebi daje navdih, ko začuti to emocijo v glasbi Čajkovskega. V tretjem stavku je solistka prevzela pobudo in s svojim tempom vlekla orkester do vrhunca.
Stoječe ovacije
Patetična simfonija se je z Adagiem začela premalo intenzivno, prehod v Allegro non troppo je bil brez silovitosti, ki jo Čajkovski zahteva, a se je proti koncu stavka orkester razživel. Interpretacijo so potem reševali Nanutovi odlično pripravljeni in hvaležni dolgoletni solisti, zlasti oboistka, flavtistka, fagotist, čisto na koncu trije trombonisti s tubo in nizka godala s temino in skorajda patetično grozo.
O tej grozi, zlasti pri Mahlerju, zna Nanut razmišljati in jo uvidi kot vrhunec nekega življenjskega in umetniškega spoznanja, zato je bil takojšnji aplavz (nekaj nestrpnežev) še toliko bolj moteč, tako kot kašljanje na ves glas!
Občinstvo v skoraj povsem polni Gallusovi dvorani Cankarjevega doma je Nanuta na koncu nagradilo s stoječimi ovacijami, kar je lepo in prav.
