Tiskane izdaje
Zvečer bo ob 19. uri v ljubljanski Hali Tivoli vokalna zasedba Perpetuum Jazzile premierno predstavila svojo novo glasbeno predstavo Le Spectalce. Svetovno znana zasedba je pripravila precej drugačen šov s tretjino novih pesmimi na višji produkcijski ravni. Mi pa smo si ogledali njihovo prvo skupno vaju z belgijsko glasbeno zasedbo, ki jih bo spremljal pri štirih skladbah in se pozanimali, kaj neki pripravljajo.
Le Spectalce je poseben projekt Perpetuum Jazzile, v katerega so šli v koprodukciji z belgijskimi partnerji pod vodstvom Xavierja Le Clefa ter režiserja Martina Michela in koreografinje Brigitte Derks. Najprej bodo naredili en koncert v Ljubljani, konec marca prihodnje leto pa bodo to glasbeno predstavo ponovili še v Belgiji, v Bruslju in Liègu.
Jan Trost, predsednik kulturnega društva Perpetuum Jazzile in baritonist, pravi, da imajo potem še visoke cilje, vendar se tega lotevajo zmerno in postopno. »V sodelovanju z belgijskimi partnerji smo v paketu dobili sodelujoča režiserja in koreografinjo, ki imata veliko izkušenj s scenskogibalnimi glasbenimi predstavami, predvsem z muzikali. Prav tako smo dobili mojstre luči in animacije Painting with Lights iz Belgije. Vsak od sodelujočih je dal svoje znanje in izkušnje v oblikovanje celovitosti Le Spectacla. Tako da bomo imeli nov odrski koncept in izvirno uporabo lučnega parka ter popolnoma nov koreografski pristop.«
Že na lanskih jesenskih koncertih v ljubljanskem Cankarjevem domu so v izvedbi pesmi skupine Muse Uprising napovedali načrtovane spremembe oziroma nadgradnjo nastopa Perpetuum Jazzile, kar je bilo zelo dobro sprejeto. Ta pesem predstavlja sedaj tisto raven, ki jo želijo zasledovati tudi pri izvedbah drugih skladb. Oziroma vse druge pesmi postaviti na tako raven. Kako jim je to uspelo ali ne, bo vidno in slišno zvečer na koncertu.
Če se na odru nič ne dogaja, je seveda dolgčas, zato so Perpetuum Jazzile že nekaj let intenzivno uvajali vse več tudi giba na svoje nastope. »Če je bilo doslej naše gibanje na odru v drugi prestavi, bo na La Spectaclu v peti«, pravi Trost, »tako velik preskok smo naredili.«
Za tovrsten zbor že vrhunsko petje zahteva veliko, sedaj pa so si naložili še toliko gibanja. »Sprva je bilo nekaj vzdihovanja, pa tudi kasneje, ko smo na vajah ugotovili, koliko je to gibanja v celoti. Kot nastopajoči lahko povem, da je ena težjih stvari eno usvojenost na odru, ki jo delaš že vrsto let, sedaj spremeniti in nadgraditi. To je res težko. Tu se res vidi, kako je navada železna srajca. Menim pa, da smo se dobro znebili teh železnih srajc in oblekli nekaj novega.«
Jesenski nastopi v Ljubljani so za Perpetuum Jazzile vedno začetek nove sezone, kjer praviloma predstavijo nov repertoar, včasih tudi kakšno lastno skladbo. Letos nimajo avtorskih pesmi, zato pa so se avtorsko lotili celovitega pristopa k tej glasbeni predstavi, ki vsebuje veliko petje, veliko giba in zelo napredno uporabo luči in animacij ter dramaturgijo. Pripravili so kar sedem novosti, slovenskemu občinstvu pa bosta zanimivi dve domači znani pesmi, med katerima je ena Siddhartina. Ti pesmi sta tudi vrhunca nastopa, ena je na koncu prvega dela, druga pa povsem na koncu koncerta. Sicer pa imajo še nove priredbe pesmi Michaela Jacksona, Justina Timbelaka, Sie, Indile v izvirnih aranžmajih. Letos imajo kar tretjino pesmi, ki jih bodo premierno izvedli.
Trosta smo tudi vprašali, če je Africa pesem, brez katere si ne upajo nastopiti. »Da, Africa seveda bo. Mogoče bo sicer kdo razočaran, ker kakšne pesmi ne bo v programu, vendar je ta dolg 21 pesmi. Čeprav imamo mi programa za več kot štiri ure, je v redu, da naredimo izbor za dveurni koncert.«
