Kaj je Balašević povedal ob koncertu v Stožicah

V zadnjem obdobju življenja je le redko dajal intervjuje. Ob koncertu v Stožicah leta 2018 se je z njim pogovarjal Delov novinar Zdenko Matoz.
Fotografija: Đorđe Balašević je svojčas živel v Sloveniji. FOTO: Leon Vidic/Delo
Odpri galerijo
Đorđe Balašević je svojčas živel v Sloveniji. FOTO: Leon Vidic/Delo

Đorđe Balašević je leta 2018 v ljubljanskih Stožicah pripravil večer glasbe, nostalgije, zabave in še česa. Neizmerna sreča je živeti za posel, s katerim se preživljaš, je tedaj povedal Delovemu novinarju Zdenku Matozu.

Spomnil se je, da je nekaj časa živel v Sloveniji. Po bombardiranju je bila njegova hči hudo ranjena v prometni nesreči, ko je z družino prišel v Maribor, so jih poklicali iz kabineta predsednika Drnovška in vprašali, ali lahko kako pomagajo. 

image_alt
Umrl je Đorđe Balašević


Ekskluzivni pogovor je bil priložnost za spomine in tudi za komentiranje sveta. »Potrebovali bi mentalni minimum, da vodstvenih položajev ne bi zasedli bedaki in norci,« je bil prepričan Balašević.
 

Zasloveli ste že s prvo pesmijo.


Na snemanju pesmi U razdeljak te ljubim sem prvič pel v mikrofon, prav tako sem prvič šel v studio in bil posnet. V bistvu sploh nisem hotel peti, mislil sem, da bom le avtor pesmi in fant, ki bo v kotu brenkal na kitaro. Prepričan sem bil, da bo pesem odpel nekdo, ki to res zna. Potem sem jo odpel in le njej se lahko zahvalim za vse pesmi, ki so sledile in našle pot do ljudi, ki so mi pomembni in zaradi katerih vse to počnem.

Stalno ponavljam, da živim za posel, s katerim se preživljam. To je neizmerna sreča.​
 

Boste pripravili večer... nostalgije … zabave … kulture?


Vsega po malem. Na velikih koncertih imam večjo zasedbo, odličen orkester, sestavljen iz virtuozov. V velikih dvoranah je običajno težava pri komunikaciji z občinstvom. Vedno preveč govorim, predvsem na nastopih v manjših dvoranah, tu pa tega ne bom mogel početi.

Končno se bo lahko izkazal moj izvrstni spremljevalni orkester, ki ga včasih po krivici potisnem v ozadje. Ti inštrumentalisti bodo v veliki dvorani v Stožicah gotovo v ospredju, čeprav moram poudariti, da so zame Križanke še vedno najlepše koncertno prizorišče.
 

Ste pogosto v Mariboru?


Koliko se le da. Po bombardiranju, ko je bila moja hči hudo ranjena v prometni nesreči, je dobila priložnost, da je drugič v življenju shodila. Sicer pa so nam bile takrat razmere v Sloveniji precej neznane. Govorili so nam, da so Slovenci hladni, da niso kot mi.

Ko sem z družino prišel v Maribor, so nas poklicali iz kabineta predsednika Drnovška in vprašali, ali lahko kako pomagajo. Slovenskega vizuma nismo mogli dobiti, tako da smo prišli prek Madžarske, bil je neki begunski koridor, vizum pa smo dobili pozneje. Vprašali so nas tudi, ali potrebujemo materialno pomoč.

To, da smo dobili v Mariboru in Sloveniji zavetje, me močno povezuje s temi kraji. Zato pogosto nastopam na Lentu in bom tudi letos. Slovenščine se žal nikoli ne bom dobro naučil. Vendar sem se nedavno spomnil peklenskega načrta, ki sem ga skoval. Vse filme, ki jih bom piratsko snel, si bom ogledal s slovenskimi podnapisi in se naučil celih stavkov. Naslednji intervju bova tako lahko imela v čisti štajerščini. (Smeh.)
 

Vaše ustvarjanje pogosto primerjajo z Dylanom, Springsteenom, Cohenom in podobnimi. Oni so, tako kot vi, mojstri kratkih zgodb.


Nikoli načrtno. Mislim, da so oni v veliki prednosti, ker pojejo v jeziku, ki ga razume ves svet. Kantavtorji iz majhnih držav smo zaradi tega vedno prikrajšani. Ko sva bila z Zoranom Predinom pred leti na koncertu v Portorožu, sem mu rekel, da imam srečo, da ne piše pesmi v mojem jeziku. Kakor imajo tudi Dylan, Springsteen, Cohen in podobni srečo, da midva ne piševa v njihovem jeziku. Zoran Predin ima kar nekaj pesmi, ki so boljše od njihovih.
 

Kje najdete svoje zgodbe?


Ponavadi me v glavi preganja stih, ne pusti me pri miru in se plemeniti. Nikoli ne lovim pesmi, pesmi lovijo mene. Vedno počakam, da pridejo k meni. Pesmi so v zraku, jaz sem le prenosnik ... Znam prepoznati dobro pesem. Tega ne smem zlorabljati, kajti ne smem užaliti tistega, ki mi je dal ta talent. Ni mi treba pisati besedil za 'narodnjake' ... Tu sem z neko drugo nalogo.
 

Bil sem na vašem prvem 'povratniškem' koncertu v Sloveniji, v ljubljanski Hali Tivoli. Bilo je zelo čustveno, še posebej, ko ste pozdravili Hrvate v občinstvu, kajti takrat na Hrvaškem še niste bili dobrodošli.


To je bilo res ganljivo. Vedel sem, da bo zelo čustveno. Še vedno mnogi govorijo o tem koncertu kot o čustvenem vrhuncu. Takrat je vojna močno odmevala v naših glavah. Slovenija je bila kot nekdo, ki oddaja stanovanje ljubimcem za skrivna srečanja. To je bila simpatična zarota proti neumnosti.

Takrat so me vprašali, kdaj bom nastopil na Hrvaškem, pa sem jim rekel, da mi je nerodno, ker to takrat še ni bilo mogoče, zaradi stvari, ki so jih drugi naredili.
 

V devetdesetih letih je Balkan zajela vojna norija. Kako so nekoč definirali normalnost in kako jo danes?


Ne vem. Nedavno sem v enem izmed redkih intervjujev, ki jih še dajem, povedal, da če hočeš prodajati kuhane kranjske klobase zraven železniške postaje, moraš narediti izpit – higienski minimum. Lahko pa si norec in bedak, pa te izvolijo v skupščino.

Potrebovali bi mentalni minimum, da vodstvenih položajev ne bi zasedli bedaki in norci. Tako pa dovoljujemo, da nas vodijo norci. Zdaj izstopaš, če si normalen, kar je paradoks. Na koncertih pravim občinstvu, naj ne kaže čustev, ker to ni moderno, kakor tudi biti normalen ni več normalno.

Preberite še:

Komentarji: