Peter Baroš: Tudi slovenska glasbena industrija je lahko posel

, Sigic: Prvi korak k načrtnemu izvozu slovenske glasbe je spletna stran

Objavljeno
05. november 2019 07.00
Posodobljeno
05. november 2019 08.15
Peter Baroš, zagovornik pisarne za izvoz slovenske glasbe Foto Jože Suhadolnik
Večina evropskih držav ima ­urejene pisarne za izvoz glasbe. Naša država je na tem področ­ju­ skoraj neaktivna, čeprav ima slovenska glasba velike izvozne mož­nosti. Zasedbe, kot so narodno­zabavni ansambel Avsenik, rock skupina Laibach ter vokalna­ zasedba Perpetuum Jazzile, so dokaz, da znamo narediti izvrstne glasbene izdelke, ki jih nato bolj ali manj uspešno prodamo v tujini. S Petrom Barošem, generalnim sekretarjem Slovenskega glasbenoinformacijskega centra (Sigic), smo se pogovarjali­ o nujnosti vzpostavitve izvozne pisarne za slovensko glasbo.



Pred kratkim ste v Sigicu zagnali spletno stran Music Slovenia, namenjeno predvsem predstav­ljanju naših glasbenikov tujim interesentom. Kako je zastavljena in kako jo nameravate razvijati?


Spletna platforma je prvi otipljiv in opazen korak k ustanovitvi pisarne za izvoz glasbe. Spletna stran je postavljena tako, da posebej nagovarja slovensko in posebej tujo javnost z različnimi vsebinami. Slovenska stran je polna informacij, ki so pomembne za naše glasbenike in njihov preboj v tujino. Nekaj podobnega je Sigic že počel, vendar je tu bolj fokusirano. Tuja stran v angleščini je namenjena zunanjim radovednežem, ki jih zanima, kaj imamo tukaj. Predstavimo jim naše glasbenike in glasbenice, ki jih lahko povabijo na dogodke, prav tako lahko spoznajo širšo slovensko glasbeno krajino. Na spletni strani torej ni le predstavitev glasbenikov, temveč tudi celotnega mehanizma, ki tvori naš glasbeni prostor, kot so festivali, založbe, koncertna prizorišča in podobno.
 

Če prav razumem, je stopilo skupaj več slovenskih glasbenih organizacij, ki se že ukvarjajo s predstavljanjem slovenske glasbe doma in v tujini.


Predprojekt vzpostavitve te spletne strani je bilo oblikovanje blagovne znamke Music Slovenia z idejo, da bi to bil konzorcij. Prvo takšno akcijo smo izvedli lani na glasbenem sejmu za jazzovsko glasbo Jazzahead v Bremnu, na katerem smo se skupaj predstavili Sigic, Jazz Cerkno, Cankarjev dom, Druga godba in Jazz festival Ljubljana. Ideja je bila združiti moči, ker skupaj poznamo več ljudi in se bomo tam lažje predstavili. Tudi finančno se to izplača, ker so stroški deljeni. V tujini je tovrstno sodelovanje običajno. Ta spletna stran naj bi bila vstopna točka za ljudi iz glasbenega posla, ki bi radi gostili zanimivo slovensko skupino ali glasbenika, in obratno.
 

Zagotovo imamo kar nekaj zanimivih glasbenikov, ki bi lahko nastopali v tujini, vendar je v to treba vložiti denar.


Treba je razmisliti, kako dolgoročno delovati, kaj sploh hočemo, kakšni so cilji pri izvozu slovenske popularne glasbe. To so tipična strateška vprašanja, s katerimi se praviloma ne ukvarjamo.
 

Za zdaj je videti, da stran še polnijo z vsebinami, pa tudi nekoliko nepregledna se mi zdi.


Filter je zasnovan po vzoru podobnih strani. Pomembno je, da nekdo, ki ve, kaj išče, ali določen žanr, ali zasedbo, ali prizorišče, dobi izčiščen seznam tistega, kar ga zanima.
 

Ko sem lani napisal članek o izvozu slovenske glasbe, ste mi povedali, da je nujna ustanovitev izvozne glasbene pisarne. Zlasti zato, ker take pisarne razvijajo dolgoročne strategije za mednarodni preboj domače glasbe, razpolagajo pa tudi s sredstvi. Je spletna stran Music Slovenia velik napredek pri tem projektu?


Spletna stran je eden od nujnih pogojev za vzpostavitev nečesa podobnega. Naredili smo jo s sredstvi, ki smo jih imeli na voljo. Sigic kot nevladno organizacijo financira ministrstvo za kulturo za dve temeljni dejavnosti, informacijsko dejavnost in digitalizacijo. Takšna spletna stran posega v polje obeh temeljnih dejavnosti. Za zdaj še nimamo denarja, ki bi ga lahko namenili izvozu slovenske glasbe. To je nujen in pomemben ­prihodnji korak.

Nujnost ustanovitve pisarne za izvoz glasbe.
Glasba je tudi posel.
Slovenski nišni glasbeni izdelki.

 

Kaj bo torej sledilo?


Vesel sem, da smo dobili močen evropski razpis partnerjev iz devetih evropskih držav. Geografska linija sodelujočih držav se vleče od Estonije do Grčije, torej so to države vzhodnega dela Evrope, od severa do juga. Ta kulturni prostor ima precej skupnih značilnosti. Največja je nekakšna kulturna podhranjenost v primerjavi s preostalo Evropo.
 

Obstaja anglosaksonski glasbeni centrizem?


Da, vendar imajo tudi na ravni držav, kot so Finska, Francija, Španija, izredno močne mehanizme, s katerimi pospešujejo izvoz svojih glasbenih izdelkov. Naš skupni strah je bil, da je določenim silam uspelo zlobirati, da bo glasba v prihodnjih evropskih finančnih perspektivah dobila bistveno več denarja, in kako ga bodo razdelili. Kot to že nekaj časa velja za film. Upravičeno se bojimo, da se bo denar večinoma stekal k tistim, ki so to zlobirali. Morda se nam bo uspelo povezati in opozoriti nase. Če je že govor o razvoju na področju glasbene industrije za vso Evropo, nikakor ne smejo spregledati tega dela Evrope.
 

Kakšen projekt je to?


V ta projekt je vključenih devet držav za štiri leta in prinaša dva milijona evrov. Prvo leto se bomo predvsem srečevali, da se partnerji spoznamo, nato se bomo začeli ukvarjati z glasbeno menjavo. Partnerji so različni, od nekaterih večjih festivalov, kot je srbski Exit, do organizacij, ki so podobne našemu centru. Skupaj bomo ustvarili mrežo in se ukvarjali z izvozom glasbe predvsem med temi državami. Tu je verjetno izraz izvoz neprimeren, primernejši je izmenjava. Vendar ne gre za gostovanja, kot jih poznajo pevski zbori ali godbe na pihala, temveč za sistemsko izmenjavo glasbenih vsebin kot neki nov poslovni model.
Treba je poudariti, da ko govorimo o izvozu, to hkrati pomeni močen razvoj domače glasbene scene v teh državah. Slovenskim glasbenikom bomo tako omogočili večji trg, boljše delovne razmere in možnost stalnega delovanja, kar bo imelo večplastne ugodne učinke.
 

Kot je recimo mednarodni uspeh zasedbe Perpetuum Jazzile prinesel intenziven razvoj slovenske a capella scene?


Vsekakor, nekaj podobnega lahko rečemo tudi o Laibachu, pa verjet­no tudi o sceni drugačnih godb, na kateri blestijo Širom. Upam, da bodo slovenski glasbeniki prepoznali vrednost butičnega, drugačnega glasbenega izdelka.
S kolegi iz tega dela Evrope nas druži prepričanje, da bomo težko prodajali Američanom ameriški pop rock ter Angležem indie rock.
 

Glasba Balkana je že nekaj časa zanimiva za evropski glasbeni trg.


Poglejmo Albanijo oziroma Kosovo, saj sta Dua Lipa in Rita Ora vodilni svetovni zvezdnici. To je posledica projekta, v katerega je bilo vloženega veliko denarja. Uspeh se ni zgodil po naključju. Če bi se rad kosal s prevladujočo svetovno glasbeno sceno, za to potrebuješ finančne vložke, ki si jih nihče v Sloveniji ne more privoščiti.
 

Z delovanjem na področju izvoza slovenske glasbe in glasbenikov je verjetno pričakovana podpora ministrstva za kulturo, za zunanje zadeve ter seveda predvsem za gospodarstvo, mar ne?


Glavni problem slovenske kulture je ravno medresorska usklajenost, te je premalo. Menim, da je ključni greh za slabo sodelovanje vendarle na strani kulture, ne le ministrstva za kulturo, temveč širše kulturne krajine, ki ne zna govoriti jezika, kot ga danes govorijo.
 

Kaj pa ministrstvo za ­gospodarstvo?


V nekih državnih strateških dokumentih je definicija kulture kot nepridobitnega udejstvovanja namenjena ohranjanju jezika in nacionalne identitete, kar je definicija iz 19. stoletja. Tudi kolektivne kulturne organizacije se rade sklicujejo na te tradicionalne vrednote. Nihče pa ne reče – glasbena industrija je posel, ki ni le stvar kulturniškega udejstvovanja, temveč tudi ekonomska dejavnost, ki je vredna državne podpore tudi na področju izvoza.

Kaj je musicslovenia.si

Baza podatkov o slovenskih glasbenikih in zasedbah, glasbenih institucijah, kot so glasbeni festivali, prizorišča, agencije, ter drugih osebah in organizacijah, povezanih z aktualno slovensko glasbo.