Petje sploh ni bilo moj življenjski cilj

Rade Šerbedžija se bo 22. avgusta že tretjič zapored vrnil v ljubljanske Križanke z zasedbo Zapadni kolodvor. Njegovi koncerti so preplet poezije, glasbe in osebne izpovedi, zaznamovane tudi z vojno in begunstvom. Na odru se mu bodo pridružili mož in žena, kitarist Miroslav Tadić in violinistka Yvette Holzwarth, Lado Leskovar ter istrski glasbenik Livio Morosin. Po uspešnih nastopih v zadnjih dveh letih se vrača s koncertom, poimenovanim po eni od najbolj prepoznavnih ljubezenskih pesmi balkanskega prostora, Jesen stiže, dunjo moja.

Kdaj ste prvič stopili na oder kot pevec? Ste imeli veliko tremo?

Kot trinajstletni fant sem prvič pel na odru v Vinkovcih. Bilo je v okviru radijske oddaje Mikrofon je vaš, ki je bila javno izvedena v številnih hrvaških mestih. Oddaja je bila v največji vinkovški dvorani – kinu Crvena zvezda. Pel sem ob spremljavi harmonikarja takrat popularno sevdalinko U lijepom starom gradu Višegradu in zasedel drugo mesto.

Ne spomnim se, da bi imel tremo. Bil sem vesel in srečen fant, vse skupaj sem dojemal kot igro …

Ste kdaj obiskovali učne ure petja?

Ne. Nikoli. Čeprav mislim, da bi mi to dobro delo. Ampak petje nikoli ni bilo moj življenjski cilj ... Kako sem pravzaprav začel peti?

Mama je čudovito pela. In pela je ves dan, zato sem se od nje naučil veliko pesmi. Še danes sem presenečen, ko nenadoma zapojem pesem, ki se je spomnim iz otroštva. Ampak ni pela samo sevdalink ali ljudskih pesmi. Pela je tudi šlagerje. Še posebej je imela rada Lolo Novaković in Senko Veletanlić - Petrović. In potem mlado Gabi Novak …

V glasbo je Radeta Šerbedžijo vpeljal Arsen Dedić. FOTO: Milica Urban

Kako ste se sploh znašli v glasbi?

Moj pravi vstop v svet glasbe je bil pravzaprav Arsen Dedić. Takoj ko sem prišel iz Vinkovcev na zagrebško gledališko akademijo, sva se spoprijateljila. Seveda ga občudujem, odkar se je prvič pojavil na televiziji in zapel pesem Jesenji dažd. Ko je izdal prvo pesniško zbirko Brod u boci, sem bil zadolžen za recitiranje teh pesmi na njegovih koncertih. Bila je prava uspešnica. Ljudje so res oboževali to pesniško zbirko. Potem se je Drago Diklić domislil, da bi posnel Ne daj se, Ines, in tako se je vse začelo. Z Arsenom sem potoval po Jugoslaviji in sva se veliko družila. Naučil me je peti po mikrofonu. Na naših koncertih sva skupaj pela O, mladosti in še nekaj njegovih pesmi.

Bil je odličen učitelj vsem, ki smo se takrat ukvarjali z glasbo. Potem sem se z glasbo še naprej resneje ukvarjal, saj sem posnel nekaj svojih pesmi in z njimi trikrat zmagal na zagrebškem festivalu šansona. ​Arsen je bil institucija. Odkar ga ni več, ni več isto ...

Kdo vas je naučil prvih akordov na kitari?

Ker sem že zgodaj pokazal glasbeni talent, so prijatelji svetovali očetu, naj malega, torej mene, pošlje v glasbeno šolo, na klavir. Ponoči sem sanjal, da igram klavir, in prosil očeta, naj me vpiše v glasbeno šolo v Vinkovcih. Vendar oče ni hotel niti slišati za to. Verjetno se je bal, da bom zanemaril gimnazijo.

Da ne bi imel slabe vesti, mi je kupil klasično kitaro ter me vpisal na zasebne ure kitare k staremu profesorju glasbe, gospodu Baliji, s katerim sem vadil prve akorde in najpreprostejše dalmatinske pesmi … Na brigu kuća mala in podobne. Takrat še ni bilo plastičnih strun in moji nežni prsti tega niso prenesli. Po dveh letih sem opustil tečaj kitare.

Nastajajo vaše pesmi ob kitari,
s svinčnikom in zvezkom?

Najprej si zapojem melodijo. Nato vzamem svinčnik in papir ter začnem pisati pesem. Potem primem kitaro in poskušam dokončati pesem z najpreprostejšimi akordi. Če mi ne uspe, imam vedno na voljo prijatelje, vrhunske glasbenike, ki mi pomagajo.

Kakšen je vaš odnos z Johnnyjem Štulićem, čigar pesem Meni se dušo od tebe ne rastaje pogosto pojete na koncertih?

Johnnyja Štulića sem spoznal pred mnogimi leti, ko je šele začenjal kariero. K meni ga je pripeljal prijatelj Mile Rupčić, ki je Johnnyja poslušal v študentskem domu na Šarengradski ulici. Takoj mi je bil všeč. Imel je odličen glas in odlične pesmi. Hitro je postal priljubljen in vsi so noreli za njegovimi pesmimi. Ampak takrat sem bil zaposlen s snemanjem filmov in nisem imel časa, da bi se ukvarjal z njegovimi pesmimi.

Pozneje smo ga povabili v KPGT – Kazalište pozorište gledališče teater, da bi šel z nami na ameriško turnejo. Ljubiša Ristić je imel idejo, da bi z njim naredili Hamleta, ampak se to ni zgodilo. Uspešno sta se sprla in Johnny ni šel z nami na turnejo po ZDA.

Po naključju sem naredil predelavo pesmi Meni se dušo od tebe ne rastaje. Ker je bila vsem všeč, sem se odločil, da jo bom posnel na plošči in videospot zanjo. Štulić tega ni dobro sprejel in se je celo nesramno odzval, ko so ga vprašali o tem. Njegovo jezo je verjetno spodbudila dolgotrajna tožba proti založbi Croatia Records.

Takrat sem prenehal peti njegovo pesem, a me je občinstvo prisililo, da sem jo na koncertih spet zapel ... Ker je preprosto čudovita.

Hotel je igrati klavir, a je dobil kitaro. FOTO: Milica Urban

Zakaj ste koncert v Križankah naslovili Jesen stiže, dunjo moja?

Ker jesen prihaja k meni in mi sivijo lasje. Obožujem to starogradsko pesem in vem, da imajo Slovenci radi te pesmi. Poleg tega je bil Đorđe Balašević obseden s to pesmijo, tudi Oliver Dragojević jo je posnel. Starogradske pesmi rad pojem od mladosti v Vinkovcih. Tudi moji prijatelji iz gledališča so vztrajali, naj jim pojem te pesmi, ko smo po predstavah šli še v gledališke klube. Tudi veliki Vlado Kreslin ima rad to melodijo in si jo pogosto brunda … Na koncertu bom odpel tudi nekaj romskih pesmi, ki jih izvajam s kitaristom Miroslavom Tadićem in njegovo ženo Yvette, ki božansko igra violino, pa tudi vse naše sevdalinke in romske pesmi.

Vaš gost bo tudi istrski rocker Livio Morosin, ki je začel glasbeno kariero v legendarni skupini Gustav i dobri duhovi. Kako sta se spoznala?

Livia sem srečal po naključju v istrski gostilni. Tam je bil s svojim bendom po koncertu. Prišel sem sam in sedel za mizo. Takoj me je povabil k svoji mizi, in še preden sem sedel na stol, mi je v smehu rekel: 'Ajde, da posnameva kakšno pesem skupaj. Rad bi te naučil peti.'

Besede mu gredo hitro z jezika, ampak v njegovem lahkot­nem humorju je vedno veliko resnice. Začela sva se družiti, srkala istrsko malvazijo ob dobri hrani ... Tako je nastala najina plošča Orihi orihi. Veliki istrski muzikolog in violinist Dario Marušić je imel pri tem projektu pomembno vlogo in posneli smo lepo in zanimivo ploščo. Seveda smo v Livijevem slogu vse pesmi posneli v dveh dneh v majhnem studiu v Sloveniji in s tem nisem bil ravno zadovoljen. Vse pesmi sem pozneje na koncertih veliko bolje odpel. Preprosto sem potreboval več časa, da sem obvladal istrsko melodijo. Te pesmi bi rad še enkrat posnel v profesionalnem studiu ... Morda bomo to naredili.

Vesel sem, da bo Livio moj gost, ker je čudovit pevec in skladatelj. Mislim, da najboljši v regiji.

Miroslava Tadića ste spoznali v ZDA. Imata posebno bratsko, duhovno glasbeno vez, kajne?

Da, Miroslav Tadić je čudež. Spoznala sva se v Los Angelesu in postala dobra prijatelja. Vsa moja družina ga obožuje in pravzaprav je del naše družine, kot brat mi je. Tako ga vidita tudi Lenka in moji hčeri. Kot svojega strica. Navsezadnje sva bila z Lenko poročni priči Miroslavu in Yvette.

Ampak naju je združila tudi glasba. Posnela sva kar dva skupna albuma, Imam pjesmu za tebe in Ponekad dolazim, ponekad odlazim. Za slednjega sva dobila nagrado porin. Miroslav je naredil aranžmaje za ameriško zasedbo, ki jo je sam izbral. Vsi so odlični glasbeniki. Naj dodam, da je baskitaro igral veliki Roy Estrada, ki je bil basist v zasedbi Franka Zappe. Ta projekt sem imel res rad. Najin koncert v Cankarjevem domu pred približno desetimi leti je bil zame nepozaben.

Šest let je minilo od vašega zadnjega albuma, lani pa ste izdali album v živo s koncerta v Križankah leta 2024. Ali priprav­ljate nov studijski album?

Že dolgo razmišljam in snujem nov album. Rad bi, da bi bila na njem samo moja besedila. Srečna okoliščina je, da se Miroslav Tadić seli na Hrvaško, tako da bova imela dovolj časa za skupno igranje, druženje in ustvarjanje pesmi.

Vesel sem, da me je gospod Darko Brlek že tretjič zapored povabil, da bom gost na veličastnem Ljubljana Festivalu. To je zame velika obveznost, da naredim čim boljši koncert. Priprave že nekaj časa potekajo.