Pianist Urban Stanič: Ko iščeš načine borbe, da bi premagal nasprotnika ...

Izjemen šahist in matematik, predvsem pa glasbenik, pravi, da imamo tako pri igranju kot pri matematiki opravka z estetiko.

Objavljeno
08. januar 2015 18.42
Pianist Urban Stanič. V Ljubljani 6.1.2014
Jelka Šutej Adamič, kultura
Jelka Šutej Adamič, kultura
Dijak matematičnega razreda Bežigrajske gimnazije in učenec klavirja na ljubljanskem Konservatoriju Urban Stanič (r. 1996) je spomladi zasedel drugo mesto na Evrovizijskem tekmovanju mladih glasbenikov v Kölnu. Izjemen uspeh mladega glasbenika, ki je primerljiv z nagradami Irene Grafenauer, Karmen Pečar, Mateta Bekavac, Eve Nine Kozmus.

Kdaj ste »spoznali« klavir?

Pri treh letih, ko so starši kupili električni klavir. Z največjim veseljem sem se igral z zvoki, ritmi ... Starši so me vpisali v Center za glasbeno izobraževanje Intermezzo, ki pa so ga po dveh letih zaprli. Pri petih letih sem šel na nižjo glasbeno šolo, ki je bila takrat še na Vegovi ulici, se učil leto dni, a so mi rekli, da je prezgodaj, da sem premlad in da ne morem vaditi na klavinovi. Seveda je pomembno, da ton že na začetku razvijaš na pravem inštrumentu, a to pri prvih korakih res ni tako nujno, bolj pomembno je, da podpirajo voljo in interes otroka.

In potem?

Z osmimi leti sem se vpisal na nižjo glasbeno šolo Moste, kjer so se prva štiri leta stalno menjale profesorice, dokler nisem pri dvanajstih letih končno dobil dobro profesorico – Lilijano Žerajić, pri kateri sem se začel intenzivno ukvarjati z glasbo, igranjem klavirja. Pripravila me je na sprejemne izpite na Konservatoriju za glasbo, hodil sem na tekmovanja ...

Kako pomembna je bila vloga vaših staršev pri glasbenih začetkih?

Najbolj pomembno je, da starši otroka ne silijo k igranju. Veliko je primerov, ko prav starši zatrejo mladega glasbenika, ki bi lahko bil uspešen brez stalnega priganjanja staršev. S tem dosežejo ravno obratno.

Torej vas niso silili?

Ne, nikoli. Na začetku sem igral le po pet minut ali pol ure, potem pa sem se navdušil in vse raje igral. Zame je bil velik izziv, da sem skladbo dobro zaigral, postopoma sem začel uživati tudi v glasbenem izražanju.

Ste tudi izvrsten šahist, matematik in logik. Kakšna je povezava z igranjem klavirja? Gre za podobne miselne procese?

Ja. Še posebej pri matematiki. Težko je povedati zakaj. Tudi pri matematiki imamo pri iskanju rešitev opravka z estetiko. Pri matematiki rešuješ probleme in na nek način jih rešuješ tudi pri učenju skladbe. Vedno se skušaš čim bolj približati skladateljevi logiki. In ne gre za to, da bi skladba pripovedovala neko zgodbo, glasba ni programska, lepoto odkrivam v samem postopku odkrivanja logike. Podobno je pri reševanju matematičnih problemov, ko postopek izboljšuješ z izpopolnjevanjem vaj in načinov, kako boš to dosegel. V matematiki razmišljaš in najdeš idejo, pri glasbi pa poslušaš in ugotavljaš, kaj bi še lahko storil, da bi se bolje slišalo. V obeh primerih gre za kreativnost, ki jo dosežeš s pridobljenih, že naučenih postopkov.

Že harmonija je pravzaprav neke vrste matematika ...

Ja, malo lažja matematika.

Kako se lotite skladbe?

Najprej poslušam izvedbo, nato začnem vaditi vsako roko posebej, ker je to najhitrejši način, da se naučim igrati obe hkrati. Vedno namreč misliš samo na eno roko, težko na obe, ker gre običajno za dva ali več glasov in na začetku ne moreš misliti na vse skupaj. Ko gredo linije avtomatsko, lahko začneš izdelovati eno linijo. Pomembno je, da znaš na pamet vsako roko. Učim se po frazah, vadim več taktov, ki tvorijo celoto. To mi ne dela težav. Če igraš iz not, igra ne more biti tako sproščena.

Vas je kdaj zamikalo, da bi kakšno skladbo popravili?

Včasih se zdi čudno, a ko spoznam, kaj je skladatelj zares mislil, se nenadoma vse zazdi logično. Pri Lisztu, denimo, ki ima veliko virtuoznih pasaž, narejenih samo zaradi virtuoznosti, bi seveda lahko še kaj dodal ali drugače napisal, ker niti ne bi vplivalo na samo vsebino skladbe.

Kaj pa Bach?

Pri njem ne bi spreminjal, ker bi bilo tako pri odvzemanju kot dodajanju vse narobe. Bach je perfekten.

Ali je bil izbor skladbe za evrovizijo določen v naprej?

Ne, v prvi etapi smo morali igrati katerokoli 15-minutno klasično skladbo brez orkestra, v drugi etapi pa z orkestrom, a skladba ni smela biti daljša od 5 minut. Petminutne skladbe za klavir in orkester pa ni, zato sem skrajšal Chopinovo Veliko briljantno polonezo v Es-duru, ki je sicer, skupaj z Andante spianato, dolga 15 minut. Dele, ki se ponavljajo, sem igral samo enkrat, nekaj pa sem izpustil. Profesorica mi je pri tem pomagala.

Je sploh dovoljeno skladbe takole spreminjati, prilagajati?

Na tem tekmovanju očitno je, saj sem bil prisiljen, da sem to storil.

Katerega skladatelja pa najraje igrate?

Več njih. V vsakem najdem nekaj zanimivega.

In vendar se pianisti razlikujejo glede na temperament in so jim zato nekateri skladatelji bolj »pisani na kožo« kot drugi.

Drži, ampak moram biti univerzalen in vsakega skladatelja igrati v njegovem stilu, ne pa, da moj Haydn zveni tako kot moj Chopin. Morda sta mi najbližja Chopin in Liszt, a tudi Beethoven s svojo individualno noto.

Kaj pa sodobni skladatelji?

Prokofjev mi je všeč, ampak to ni več najsodobnejši skladatelj. Ima zelo prepoznaven stil, a njegove skladbe imajo klasično zgradbo. Zares sodobnih skladateljev ne razumem, včasih ne vem, kaj hočejo povedati, tudi poslušam jih težko, zato ne vem, zakaj bi jih igral.

Vendar je lahko nekaj sodobnejšega poseben izziv, sploh če se osebno spoznate s skladateljem, se pogovarjata o delu ...

Ja, to bi bila zanimiva izkušnja.

Ste kdaj poskusili komponirati?

Ne zares. Morda sem malo improviziral v stilu Lisztovih Madžarskih rapsodij, saj imajo zelo jasno prepoznaven slog.

Imate absoluten posluh?

Ne.

Vas zanimajo pop projekti, crossover ...

Ne. To je precej preprosto igrati. Maksim Mrvica je igral Čmrljev let, ga je zaigral in to je to. Pa še Griegov koncert v tehno stilu, zaigral je prvi dve strani, potem še malo drugo temo itd. V tem ne vidim smisla. Verjetno je pa to dobra »samoprodaja«, saj se bolje prodaja kot čista klasika.

Kakšen odnos imate s svojo profesorico Lidijo Malahotky Haas?

Dobro. Veliko dela z mano, je ob meni. Zdaj morda manj, ker lahko več naredim sam. Zdi se ji, da so moje interpretacije dovolj dovršene, nerada spreminja, če pa kaj predlaga, vedno utemelji zakaj. Kakšno njeno idejo sprejmem, drugo zavrnem, a vedno se o tem pogovarjava in spremembe utemeljujeva.

Ko sem vas gledala med igranjem Poloneze, sem imela občutek, da nepopisno uživate in da ste neizmerno srečni. Se motim?

Ne. Na nastopih uživam. Ko stopim na oder, trema izgine.

Ali lahko te občutke sreče primerjate s čim drugim, kar počnete v življenju?

Ne. Morda je podobno igranju šaha. Tam je sicer več športnega duha. Vendar ta občutek, ko igraš in iščeš načine borbe, da bi premagal nasprotnika, je primerljiv z igranjem. Primerljive so lepe šahovske kombinacije, pozicijska igra, iskanje strateškega cilja. Seveda pa ni povsem enako.

Kakšen izziv vam nudijo tekmovanja?

Rad tekmujem. To je velik izziv, ko želiš skladbo do popolnosti izpiliti. Na koncertu imaš vseeno več svobode, na tekmovanju pa moraš biti čim bolj perfekten.

Imate doma še vedno klavinovo?

Ne, pianino, ampak vadim na konservatoriju, ker ima klavir bistveno drugačen zvok. Poleg tega me lahko doma hitro kaj zmoti.

Koliko vadite?

Med tednom malo manj, 4 do 5 ur, čez vikend pa več.

Ostaja še kaj časa za prijatelje, kino?

Ja. včasih tudi ne, ampak saj tudi na konservatoriju marsikoga srečam. Preprosto rad igram.

Matematika ali glasba, to je še vprašanje?

Odločil sem se za Akademijo, izbral sem glasbo, čeprav bi z veseljem vzporedno vpisal tudi študij matematike.