Planet, ki mu grozi konec v slogu supernove

Planet Carmina: Knjiga Melite Forstnerič Hajnšek je eruditski, strokoven in čustven historiat zbora Carmina Slovenica.
Objavljeno
07. maj 2018 13.00
Posodobljeno
07. maj 2018 12.43
Prizor iz projekta Toksični psalmi. FOTO: Rudi Uran
Peter Rak
Peter Rak
»Pokrajine, tiste ustvarjalne in realne, se premešajo, zlijejo v vznemirljivo vesolje, kjer med Urokom Lojzeta Lebiča v Andih, Drumlco v največji koncertni dvorani v Tokiu, Adiemusom z oken ljubljanske univerze ali kodeksom v španskem samostanu v Las Huelgasu ni več realnih razdalj.

Vse se zliva v gosto naseljen, avtentičen, samosvoj planet. Planet Carmina.« Tako piše Melita Forstnerič Hajnšek v istoimenski monografiji zbora Carmina Slovenica (CS).

Monografije umetniških korpusov in institucij so pri nas sorazmerno redke, še zlasti tako obsežne, poglobljene in predvsem napisane tako živo, strastno in brez distance, kot je ta knjižni projekt publicistke, kritičarke in novinarke Večera Melite Forstnerič Hajnšek.

Naš vrhunski zbor, ki ga že skoraj tri desetletja vodi umetniška voditeljica Karmina Šilec, si takšen zapis nedvomno zasluži. Morda pa je izšel tudi v zelo primernem trenutku; s tem, ko je ministrstvo za kulturo pred kratkim odpovedalo financiranje, obstaja celo možnost, da se planet Carmina kmalu transformira v umirajočo zvezdo oziroma supernovo in se ta zvezda – sicer brez spektakularne eksplozije – počasi sesede sama vase.

Pisanje zgodovine
Carmina Slovenica je bil prvi ženski zbor, ki je nastopil v baziliki svetega Petra in s tem prekinil moško dominacijo. Organizatorka dogodka Patricia Adinks Chiti je takrat izjavila, da se »od tod naprej piše zgodovina«.


image
Melita Forstnerič Hajnšek. FOTO: Osebni arhiv


Turbulentni časi

Takšni scenariji so za zdaj hipotetični, vendar dokaj verjetni. Ne nazadnje je negotovo, da bo za financiranje poskrbelo mesto Maribor, kar bi nedvomno še pospešilo zaton in izbris zbora, ki je svojstven fenomen in ne samo zborovska, temveč kar sodobnoglasbena institucija, in to tako doma kot v mednarodnem prostoru.

Negotova prihodnost je verjetno prispevala tudi k odločitvi Karmine Šilec, da sprejme ponudbo prestižne ameriške Univerze Harvard za gostujočo predavateljico, dirigentka odhaja septembra in bo odsotna eno leto, v tem obdobju pa nedvomno zbor oziroma celoten sistem, ki poleg koncertnega zbora in drugih vokalnih zasedb obsega tudi pevsko šolo ter produkcijo koncertnih in odrskih dogodkov in festivalov ter založništvo, čakajo turbulentni časi.

Kakor koli že, Melita Forstnerič Hajnšek je imela privilegij, da je zbor spremljala zadnjih petnajst let, in sicer na nastopih v 36 državah na šestih celinah, knjiga, ki je nastajala kar sedem let, pa je zbir njenih publicističnih besedil in aktualnih refleksij ter navedb in citatov Karmine Šilec, članic zbora ter takšnih in drugačnih glasbenih avtoritet.

»Popotovanje s Carmino Slovenico pomeni drugačen pogled, je vstopanje v največje dvorane skozi zaodrje, je pomešati se med občinstvo vseh dežel in dihati z njim, je mikroskopsko in teleskopsko motrenje fenomena hkrati. Je navzven in navznoter, je nihanje, sovalovanje, sobivanje z občutljivim seizmografom. Je zahtevno, strastno, evforično. Je spoprijemanje s čisto posebnimi zakonitostmi kolektiva, v katere neposvečeni niti ne moremo niti ne smemo nikoli docela prodreti.«

image
Carmina Šilec je zboru posvetila skoraj tri desetletja. FOTO: Arhiv Carmine Slovenice


Ko se piše zgodovina

Kljub takšnemu privilegiju avtorica že v uvodu priznava, da ji ni povsem uspelo razkriti enigme Karmine Šilec. »Je kot sfinga, v toliko vlogah, legah in premenah jo najdem,« je zapisala, še posebno zapleteno pa je iz nje izvleči kaj bolj intimnega ali vsaj osebnega, denimo iz mladostnih časov ali glasbenih začetkov. Zagotovo pa se ni držala pregovora, ki ga je poslušala že od zgodnjega otroštva, namreč, da kdor visoko leta, nizko pade. Forstnerič Hajnškova se je zboru prvič pridružila na gostovanju v Rimu in že to je bila izjemna izkušnja, saj so bila slovenska dekleta v Vatikanu prvi ženski zbor, ki je nastopil v baziliki svetega Petra in s tem prekinil moško dominacijo, organizaorka dogodka Patricia Adinks Chiti iz fundacije Donne in musica pa je takrat izjavila, da se »od tod naprej piše zgodovina«.

Sledil je niz popotovanj po različnih svetovnih destinacijah, kjer avtorica v njej lastnem eruditskem slogu spretno preplete generalne observacije, različna kulturna in umetniška ozadja posameznih narodov, esejistične reminiscence in refleksije, potopisne utrinke in repertoar (ki je povsod vključeval tudi tradicionalno in še zlasti sodobno slovensko glasbeno literaturo) ter odzive občinstva in strokovne javnosti. Suhoparne faktografije je malo ali nič, zato pa toliko več pristno identificiranih situacij ter radoživih anekdotičnih doživetij.

Če bi se nekdo drug v slogu hladnega strokovnjaštva, denimo pri nastopu v slavnem Teatro Colón v Buenos Airesu, omejil zgolj na koncert, iz knjige Melite Forstnerič Hajnšek izvemo veliko tudi o poti do te dvorane z majhnim taksijem, v katerem so se potniki morali stiskati še z bobni in violončelom. Kar pa je bil zgolj nedolžen pripetljaj v primerjavi s kasnejšo avanturo prečenja zasneženih Andov ...

image
Iz projekta Placebo. FOTO: Rudi Uran


Želje na bambusovih drevesih

Tukaj so brezštevilne turneje po Evropi, Rusiji, z avtobusom prek Srbije in Bolgarije do Istanbula, pa San Francisco in Los Angeles, Avstralija, odisejada po Južni Afriki ... ter velika enomesečna tura po celotni Japonski, ki je bila z nastopi v gigantskih koncertnih dvoranah Osake, Tokia, Jokohame, Sapora, Nagoje, Hirošime in drugih mest nedvomno organizacijsko, repertoarno in ne nazadnje tudi kondicijsko ena najbolj zahtevnih. In tudi izjemno odmevnih, medijski odzivi so bili polni komplimentov, še bolj čustveni so bili odzivi občinstva, ki jih na Japonskem ne bi pričakoval. »Tiha, disciplinirana, spoštljiva, a tudi strastna, odzivna publika,« je zapisala avtorica. Ob tem pa tudi o razobešanju listkov z željami na bambusova drevesa, sproščujočem panteizmu in distanci do politike in da ima hamburger v tokijskem Hard Rock Cafeju drugačen, boljši okus kot drugod.

Brezkompromisno uporništvo

Melita Forstnerič Hajnšek je v knjigo uvrstila tudi rekonstrukcije izjemnih uspehov zbora na koncertih in turnejah, kjer ni bila navzoča, s tem pa zapis dobi značaj celovitega in univerzalnega historiata zbora Carmina Slovenica in dirigentke Karmine Šilec. Taksativno naštevanje v telegrafskem slogu o nastopih od Kitajske in Malezije do Venezuele bi bilo preveč pusto, nedvomno pa je ob več kot tridesetih mednarodnih nagradah in brezštevilnih vabilih na najbolj prestižne svetovne odre treba omeniti vsaj izjemen uspeh njihovega projekta Toksični psalmi na festivalu novega glasbenega gledališča Prototype v New Yorku in na Opernih dnevih v Rotterdamu. Kamor so bili povabljeni tudi letos, vendar so se bili zaradi odločitve ministrstva za kulturo pač prisiljeni za vabilo vljudno zahvaliti.

»Carmina Slovenica je brezkompromisno uporniška skupina; ustvarile so jo ženske, vodijo jo ženske, ki se ne bojijo pokazati zob ali preglasiti krivičnost. /.../ Talent in virtuoznost sta neverjetno osupljiva. /.../ Jeziki, časovna obdobja in kulture so prepleteni v intuitivno čustvo in odziv,« so med drugim zapisali v San Francisco Classical Voice.

Tudi knjigo Planet Carmina je napisala ženska in ima zato ob vsej strokovnosti, slogovni izbrušenosti in izjemnim občutkom za atmosfero in detajle ter ne nazadnje smislom za humor tudi nezmotljivo ženski pečat. Za avtorico dotični zbor oziroma glasba in umetnost na splošno pač ni zgolj predmet tehnicističnih analiz in globokoumnega modrovanja, temveč živ, stvaren in inspirativen vir osmišljanja lastne eksistence in eksistence vseh tistih, ki so pripravljeni in sposobni prisluhniti in poslušati.

Zato ne preseneča, da se knjiga sklene kar s poetičnim epilogom in nagovorom Karmini Šilec: »Ko sem s tabo na nočnem sanktpeterburškem nebu v ruski zimi poslušala tango in so se v tvojih ritmih tresli beli stebri Šostakovičeve dvorane /.../, sem ponovno začutila tisto neprimerljivo, neprekosljivo, nespregledljivo hvaležnost, ponos ...«