Podtoni papirnatega jazza

V Gradcu so se zbrali učenjaki z vsega sveta, da bi razpravljali o jazzu.

Objavljeno
17. april 2019 12.01
Posodobljeno
17. april 2019 12.01
Jazzovske študije so v številnih državah dobro finančno podprte. Foto Johannes Gellner
Mobilnost, pretočnost, izmenjave, potovanje, prehajanje meja – na kratko odisejade vseh vrst je bila tema, ki je pretekli vikend privabila v Gradec muzikologe, filozofe, sociologe, raziskovalce, teoretike in profesorje z vseh celin. Dvesto zbranih akademikov je družila še ena stvar. Njihovo življenje in delo oziroma življenjsko delo je posvečeno jazzu.

»Zanimivo je videti profesorje in teoretike, ki jih poznaš samo iz študijske literature, zdaj pa jih lahko slišiš predavati v živo. Take konference so priložnost, da se spoznaš z njimi in jih kaj vprašaš,« je med gosto nanizanimi predavanji, ki so se praviloma prekrivala, z dolžnim zanimanjem pripomnil Bernard Pregl, slovenski študent muzikologije na graški univerzi. Tudi večina njegovih kolegov je pridno hodila na predavanja in ves vikend vsrkavala zgoščeno teorijo. Če drugega ne, so lahko od blizu videli svojo prihodnost.

Univerza za glasbo in performativne umetnosti v Gradcu je v zaobljeni stekleni kocki, ljubkovalno imenovani Mumuth, gostila šesto konferenco Rhythm Changes. Poganjek uspešnega mednarodnega raziskovalnega projekta Jazzovska kultura in evropska identiteta, ki ga je pred devetimi leti podprl evropski sklad za humanistične raziskave (Hera). Slab milijon evrov, ki so si ga razdelile Velika Britanija, Norveška, Danska, Nizozemska in Avstrija, so v Avstriji vložili v pripravo letne konference, na katero je z vsega sveta romalo čedalje več predavateljev.

»Hoteli smo povabiti čim bolj raznovrstne raziskovalce, da bi osvetlili jazz z različnih zornih kotov. Kulturološkega, muzikološkega, zgodovinskega, medijskega, praktičnega in s področij kulturne teorije ter glasbene analize,« je povedala vodja konference Christa Bruckner-Haring. Direktor Instituta za raziskave jazza André Goehring je pripomnil, da je v petdesetih letih od ustanovitve Mednarodno združenje za raziskave jazza postalo transdisciplinarno.

image
V Gradcu je od 11. do 14. aprila potekala konferenca ­raziskovalcev jazza. Foto Pia Sophie Lenz

 

Kanada ima rada jazz


Komur torej ob omembi zgodovine melodičnih vzorcev v jazzu, muzikološki mikroanalizi Coltranovega sola, estetskih in etničnih konstruktih sodobnega madžarskega jazza zaigra srce ali pa morda zgolj rad posluša filozofske razprave o času in časovnosti v svobodni improvizaciji, je bil na pravem mestu. Tri dni so si sledile kratke predstavitve najnovejših raziskav, ki so se (nekje najbrž že) stapljale s krovnim konceptom Jazzovskih potovanj (Jazz Journeys). Sivolasi profesorji – ti so predstavljali večino gostov, so budno poslušali drug drugega, se izzivali s provokativnimi teoretskimi vprašanji in težke jazzovske debate živahno nadaljevali med odmori za kavo.

»Pol leta sem pilil svoj nastop,« je vidno nervozen pod govorniškim odrom pripomnil Maurice Charland, kanadski profesor retorike, ki, odkar je v pokoju, živi svoje sanje in prepeva jazzovske standarde v klubih po Montrealu. Nato je stopil pred čislane kolege in strastno spregovoril o retorični estetiki bluesa in swinga na primeru Blue Rondo à la Turk Dava Brubecka. Kanadčani so bili dobro zastopani na konferenci in so se predstavili tudi s projektom Kritične študije improvizacije (Critical Studies in Improvisation), ki ga je z nekaj manj kot 10 milijoni evrov podprla njihova vlada. Pri projektu sodeluje približno 60 kritikov in učenjakov z vsega sveta, ki raziskujejo kompleksne strukture improvizacijskih praks ter njihovo socialno, politično in kulturno funkcijo.

Vpliv jazza na razslojeno družbo, predvsem v času apartheida, raziskuje tudi južnoafriški profesor Christopher Ballantine, ki sicer neizmerno spoštuje slovenske filozofe, posebej seveda Slavoja Žižka, Renato Salecl in Mladena Dolarja, čigar knjiga O glasu ga je nadvse prevzela.

image
Svoje izdane študije so strokovnjaki predstavljali tudi na prodajnem pultu. Foto Tina Lešničar

 

Muzikologija, kam greš?


Ob vsej tej učenjaški raznovrstnosti je na konferenci o jazzu, tem najbolje eksportiranem, eksploatiranem in apropriiranem afroameriškem produktu (poleg hip hopa), umanjkal afroameriški pogled. Večina udeležencev se je vedla, kot da ne opazi slona v sobi, Maxine Gordon, newyorška legenda in menedžerka številnih jazzovskih velikanov, ki je na konferenci predstavljala svoje remek delo – biografijo pokojnega moža saksofonista Dexterja Gordona, je brez dlake na jeziku komentirala: »Vesela sem, da sem se udeležila konference in slišala nekaj zelo zanimivih predavanj, ki so me navdihnila, pa vendar ne morem mimo tega, da je bilo med predavatelji zelo malo žensk, predvsem pa nobenega temnopoltega akademika.« V isti sapi je naštela nekaj imen, ki bi nedvomno morali biti prisotni, ko je govor o jazzu: Farah Jasmine Griffin, Robin D. G. Kelley, Diedra Harris-Kelley ... »Moj očitek je namenjen predvsem tistim, ki se raziskovanja jazza lotevajo, ne da bi poznali afroameriško kulturo in zgodovino, saj jazza zunaj tega konteksta ne moremo obravnavati,« je bila jasna. Sama se je, v želji napisati čim bolj pristno biografijo svojega slavnega moža, v zrelih letih vpisala na NYU in magistrirala iz zgodovine afriške diaspore. Da bi podkrepila svoja načela, je o svoji knjigi menda pripravljena dajati intervjuje samo ženskam in Afroameričanom. »Večinoma o jazzu pišejo samo belopolti moški določene starosti, ki praviloma iz svojega razumevanja te glasbe izpuščajo problematiko spolov in socialno-historično ozadje, v katerem je in še vedno nastaja ta glasba,« je pojasnila svojo odločitev.

image
Maxine Gordon je predstavila knjigo Sophisticated Giant: The Life and Legacy of Dexter Gordon. Na fotografiji s pokojnim možem Dexterjem Gordonom. Foto osebni arhiv
»Moj očitek je namenjen predvsem tistim, ki se lotevajo raziskovanja jazza, ne da bi poznali afroameriško kulturo in zgodovino, saj jazza zunaj tega konteksta ne moremo obravnavati.«
Maxine Gordon




Za ženske kvote se je vodja konference Christa Bruckner-Haring letos še posebno trudila in med goste povabila približno 30 predavateljic, a je deseterica med njimi odpovedala sodelovanje. Tako je delež žensk na konferenci komaj dosegel slabih 10 odstotkov. Slabše zastopana je bila tudi mlada generacija. Tako smo bili prikrajšani za sodoben (svež) pogled na jazz, ki bi nedvomno ponudil vpogled v razvoj muzikološke vede, odkar se je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja kritično samoizpraševala, kam gre, v polemiki Musikwissenschaft, quo vadis?
 

O glasbi brez glasbe


Med predavatelji je bilo tudi nekaj profesionalnih glasbenikov, ki delujejo v okviru univerz in z doktorskimi nazivi zavračajo klišeje o boemskih umetnikih na robu preživetja. »Ne gre za prestiž ali posebno ambicioznost. Gre za to, da najdeš pot, ki ti omogoča, da lahko igraš jazz, ki sam po sebi ne prinaša denarja,« je bil odkrit izraelski muzikolog in pianist Dan Cahn. Newyorški trobentač z doktoratom in avtor knjige Listening to Jazz Benjamin Bierman je prikimaval in dodal, da je vse življenje garal, da lahko igra glasbo, ki jo ima najraje. V predavanju je bil zato praktičen in je spregovoril o prekarnem položaju glasbenikov ter se dotaknil avtorskih pravic, ki jih zadevajo. Med kovanjem gverilskega jam sessiona (ki ga nato nista izpeljala) sta se strinjala, da so včasih jazzovske študije preveč papirnate in brez stika z resničnim življenjem ter poslanstvom jazzovskega glasbenika. Res se je med kakšnim predavanjem prikradel občutek, da znanstveniki z varne razdalje skozi steklo opazujejo redko vrsto ptic in poskušajo dešifrirati njihovo oglašanje in vedenje.

Predvsem pa so profesorji glasbeniki na konferenci o jazzu pogrešali … no, jazz. Glasbe – razen nekajsekundnih vzorčnih insertov iz zvočnikov prenosnikov, ki so plastično ponazarjali označene dele partitur na projekcijskih platnih, na konferenci ni bilo slišati. Koncert lokalnih študentov, ki je med druženjem ob toplem bifeju bil predvsem glasbena kulisa, ni vzbudil vtisa, da glasba, odigrana v živo, koga zanima.

image
»Glasba je kot človek brez doma ... tujec tam, kjer se je rodil,« je misel s konference Jazz Journeys. Foto Pia Sophie Lenz


Kljub hvalevredni iniciativi organizatorjev, da bi strokovnjakom dali priložnost za predstavitev svojih dognanj mednarodnemu občinstvu, milijonskim sredstvom, ki jih države namenjajo za jazzovske študije ter ljubezni, celo strasti, ki jo kažejo do te glasbe nekateri predavatelji, na takih in podobnih (evropskih) jazzovskih manifestacijah vedno (ob)visi v zraku vprašanje, kdo piše zgodovino jazza in kdo kroji njegovo usodo.

image
Predavatelj je slušatelje izzval s tako imenovanim slepim testom - Blindfold test, ki ga je leta 1944 vpeljal urednik revije Metronome  Leonard Feather, ko je glasbenikom vrtel skladbe, oni pa so morali ugotoviti, kaj poslušajo in to komentirati. Foto Tina Lešničar