Poslovil se je Pavle Merkù

V starosti 87 let je umrl skladatelj, etnomuzikolog, slovenist, etimolog in letošnji Prešernov nagrajenec.
Objavljeno
20. oktober 2014 13.28
Portret Pavle Merku, Prešernov nagrajenec, Trst, 04.Februar2014
J. Š. A., kutura
J. Š. A., kutura

V starosti 87 let se je poslovil akademik Pavle Merkù, letošnji prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo. Vest o njegovi smrti so objavile Primorske novice. Življenjski opus skladatelja, etnomuzikologa, jezikoslovca in raziskovalca slovenskih narečij iz Trsta je obsežen, posvečen glasbi in jeziku. Kot je vedno rad povedal, je vse v življenju počel iz radovednosti.

Akademik Pavle Merkù je bil slovenski razumnik in umetnik v najžlahtnejšem pomenu besede. Slovenec po prepričanju in ena najvplivnejših osebnosti kulturnega življenja Slovencev v Italiji. Njegova poklicna zanimanja so se našla v ljubečem binomu: literaturi in glasbi.

Merkùjev skladateljski opus, tesno povezan z ohranitvijo in ovrednotenjem ljudskega izročila, je tako pomemben, obsežen in odmeven, da že dolgo sodi v nepogrešljivi del slovenske sodobne glasbe in tudi širše kulture. Skladatelj z izstopajočo integriteto je ustvarjal za malodane vse glasbene sestave in zvrsti: njegov opus obsega solistična, komorna, simfonično-koncertna, vokalno instrumentalna dela, samospeve, zbore, vse do opere.

Njegova vokalna glasba je neločljivo povezana z besedilom – izbiri besedil je kot jezikoslovec, dialektolog, ljubitelj ter govorec več jezikov in narečij posvečal posebno pozornost in jim pripisoval veliko izrazno težo.

Eden vrhov slovenske ustvarjalnosti po drugi svetovni vojni

Tudi vse Merkùjeve etnomuzikološke raziskave so obogatile in obarvale njegovo izrazno paleto. Skladateljski, raziskovalni in publicistični opus Pavleta Merkùja pomeni enega od vrhov slovenske ustvarjalnosti po drugi svetovni vojni.

Nekatere njegove knjige se že uvrščajo med temeljna dela različnih strok, njegova ustvarjalnost in samozavestni nastop pa med neizbrisna znamenja slovenske kulturne navzočnosti v Trstu, kakor je v utemeljitvi Prešernove nagrade med drugim povedal Stojan Kuret.

O svojem rodu je Merkù, ki je bil rojen 12. julija leta 1927 v Trstu, povedal, da je bil zanimivo mešan, oče je bil Slovenec, mati Italijanka, po njem pa da se pretaka več vrst krvi ... V nekem pogovoru je to razložil takole: »Pet osmink je slovenske krvi, po materini strani pa eno osminko furlanske, italijanske in češke, le da so ti Čehi, ki so se priselili v Tržič na Gorenjsko, že bili ponemčeni, zato sem s svojo babico do njene smrti govoril samo nemško.«

Na letošnji Prešernovi proslavi je bil Merkùjev govor človeško ganljiv, med drugim je rekel, da »zaradi bolezni že deset let ne more delati tistega, kar mu je najljubše – skladati«. Povedal je še, da je leta 2004 je napisal zadnjo skladbo, od takrat pa se že deset let ubada le z boleznijo. To je deset let trpljenja, je dejal. »Čutim se spet srečnega, umrl bom bolj vesel,« je v govoru na proslavi sklenil Merkù.

Na Glasbeni matici v Trstu so ob njegovi smrti napovedali žalno sejo, ki bo v četrtek, 23. oktobra.