Pravljični Gorenjski slavček z mladimi pevci

Čeprav bo premiere Foersterjevega Gorenjskega slavčka v sklopu 28. Slovenskih glasbenih dnevov (13. marca), bo predstava po zagotovilu umetniškega vodje ljubljanske Opere in baleta SNG Milivoja Šurbeka na odru vsaj dve, tri sezone.

Pravljična postavitev v režiji Vita Tauferja, na sceni Sama Lapajneta in v kostumih Barbare Podlogar ter s številnimi mladimi pevci, celo debitanti, ki prihajajo v ljubljansko opero kot novi upi bodočega razvoja ansambla in slovenske opere nasploh, se zdi na moč skrivnostna, morda celo izzivalna.

Kaj bosta naredila dirigent Igor Švara (kasneje še Marko Gašperšič) skupaj z režiserjem v njuni, menda že četrti verziji partiture Gorenjskega slavčka v zadnjih petdesetih, šestdesetih letih, ostaja kljub dolgi in izčrpni predstavitvi na tiskovni konferenci skrivnost.

Sodobna pravljica z aktualnimi vsebinami (npr. ali se je Minki dobro odzvati mikavnemu povabilu tujega menedžerja, naj gre z njim v Pariz...) in ne na način nekdanje čitalnice in romantične komedije, bo verjetno razdelila duhove, a bo vse odvisno od kvalitete izvedbe, tako po pevsko-gledališki plati (sodoben operni pevec mora biti odličen igralec!) kot po prepričljivosti celotnega scensko-kostumskega vtisa.

Če je sama zgodba »davek času« (dramaturginja Tatjana Ažman), ni opera niti muzejski komad, niti preprosta, naivna, ljudska, folklorna..., ampak ostaja zgodba, ki se dotika slovenskih arhetipov: niti ni komedija, ampak Minkina osebna drama (Vito Taufer).

V Minki režiser in dirigent vidita ozadje, ki ga je že France Prešeren opisal v svoji poeziji in ga je libretistka Luiza Pesjak razumela kot sporočilo, kakšna je umetniška usoda, še posebej ženske v onem času narodne prebuje, ko je nemški pritisk sprva nekoliko popustil, potem pa se spet zaostril (npr. izkušnje v Ljubljani vse do razpada Avstro-Ogrske po koncu prve svetovne vojne).

Prešeren je Pesjakovi za njen šestnajsti rojstni dan v posvetilni pesmi sporočil, da če hoče biti umetnica, se mora umetnosti v celoti posvetiti, a pozabiti na srečo v življenju. V tej razdvojenosti (tuji uspeh, glasbena, pevska kariera ali sreča v življenju v objemu ljubega Franja) se na neki način zrcali sodobni svet, vsekakor pa brez folklorizacije slovenskega sveta preteklosti.

V Gorenjskem slavčku pa je Taufer poudaril še eno dimenzijo; dolg Minkine matere za odplačilo hiše (sodobne stanovanjske ali nepremičninske afere?!). Nastopi sodišče, ki nadležnega tujca (Chansonette) oglobi in izžene.

Minka se srečno poroči s svojim Franjem in zaživita v »svetem hišnem zakonu«. Ženska kot vaška kolektivna lastnina, ki je vaščani ne »dajo v svet«, pristane na osebno srečo.

Kaj pa če je to v življenju v resnici najbolje, na Slovenskem pa še posebej? Začuda na tiskovni konfereci nismo slišali besedice »provincializem«.

Dirigent Igor Švara se je spominjal svojih poprejšnjih Gorenjskih slavčkov s slavnimi opernimi solisti, od Vilme Bukovec do Rudolfa Francla, in še posebej pozdravil mlado generacijo solistov, nečlanov ljubljanske Opere in baleta SNG.

Med njimi so Barbara Sorč, Martina Burger, Irma Mihelič, Matjaž Stopinšek (nastopil bo na premieri kot Franjo), Nina Dominko (na premieri kot Ninon), Julija Kramar, Petra Vrezec, Darko Vidic, ki jih bomo spremljali v nadaljevanju predstav, medtem ko bo sama premiera in prve predstave bolj »hišne«: Mirjam Kalin, Urška Breznik, Aljaž Farasin, Jože Vidic (na premieri), Slavko Savinšek, Sašo Čano, (Franc Javornik kot gost), Andrej Debevec, Matej Vovk, Rok Bavčar, Juan Vasle (na premieri), Peter Martinčič, Zoran Potočan...

Seveda so tu še dekleta, gasilci, solisti v sklepnem prizoru (kamor so pomaknili venček narodnih pesmi) in ponovno odprli problem, kaj je avtentična partitura Gorenjskega slavčka in še huje, kako do nje sploh priti, saj iz obstoječega notnega gradiva to morda niti ne bo več možno! In ali je sploh še možen Gorenjski slavček, če ni vanj še kaj dodano?!