Tiskane izdaje
Prvič po oktobru leta 1935 prihaja na oder ljubljanske Opere komična opera, dramma giocoso Pepelka, La Cenerentola Gioacchina Rossinija, tokrat v koprodukciji s francosko Opéro de Rennes in v italijanskem izvirniku. V vlogi Pepelke bo nocoj kot gostja nastopila Nuška Drašček Rojko.
Gioacchino Rossini, »signor crescendo«, kot so ga zaradi značilnosti njegove glasbe imenovali sodobniki, je zgodbo o Angelini, dekletu, ki je kljub življenju ob klovnovskem, a hudobnem očimu Don Magnificu ter nečimrnih, lenobnih in tekmovalnih sestrah Klorindi in Tizbi prepričana, da bo dobrota na koncu zmagala, kot je v gledališkem listu zapisala Veronika Brvar, napisal v manj kot treh tednih.
Premiera je bila v rimskem gledališču Valle 25. januarja 1817. V času izpolnjevanja naročila rimske opere je Rossini sicer deloval v neapeljski operi San Carlo, kjer je bil polno vpet v gledališko življenje, kljub temu pa mu je bilo omogočeno sodelovanje z drugimi opernimi hišami.
Manj kot leto dni po Seviljskem brivcu (1816), ki je po polomu premierne postavitve doživel svetovno slavo, je nastala opera, za katero je skladatelj razen uverture in treh glasbenih točk napisal novo, živahno in mojstrsko oblikovano delo, zaradi česar uvrščajo Pepelko med njegove najboljše stvaritve.
Drzna stava
Zgodba o dekletu, ki verjame, da dobrota zmeraj zmaga, je znana povsod po svetu, še pred najbolj znano zgodbo, ki sta jo napisala brata Grimm, so v folklornem izročilu različnih kultur, od azijskih ter severno- in južnoameriških, obstajale zgodbe o zatirani mladi ženski, ki pogosto s pomočjo magičnih bitij na koncu slavi. Idejo za uglasbitev opere Pepelka, je navedla Veronika Brvar, je bibliofil Jacopo Ferretti, poznejši soustanovitelj Tiberinske akademije, verjetno dobil ob tedaj priljubljeni francoski operi Nicolasa Isouarda Cendrillon (Pepelka), v kateri je libretist za izhodišče uporabil pravljico Cendrillon ou la petite pantoufle de verre Charlesa Perraulta iz leta 1697.
Čeprav sta morda oba z Rossinijem poznala tudi zapis pravljice bratov Grimm, ki je izšel leta 1812, jima ta ni služil za izhodišče predstave. Takrat petindvajsetletni Rossini ga je izzivalno vprašal, ali je sposoben na to pravljico napisati primeren libreto. Ferretti mu je odgovoril z drznim vprašanjem, ali bi jo bil on sposoben uglasbiti.
Rossini je sprejel izziv ter ga prosil, naj mu čim prej napiše nekaj verzov, da bo lahko začel komponirati. Pesnik, ki je napisal tudi pet libretov za opere Gaetana Donizettija, se je takoj lotil dela in v eni noči napisal prvi del, libreto Angiolina o la bontà in trionfo (Angelina ali dobrota vedno zmaga) pa nato dokončal v dvaindvajsetih dneh.
Zaradi stroge rimske cenzure in boljšega gledališkega učinka je libretist pri obdelavi priljubljene pravljice poskrbel za vrsto zamenjav. Namesto izgubljenega steklenega čeveljčka, ki naj bi princu pomagal poiskati skrivnostno lepotico, je za prepoznaven simbol uporabil zapestnico; rimska cenzura namreč ni dopuščala pogleda na »gola stopala«.
Na skladateljevo pobudo je zamenjal tudi ženski lik mačehe z moškim likom in mu s tem pri skladanju olajšal pot do upodobitve vloge buffo. Namesto pravljične vile je v opero uvedel filozofa, učitelja Alidora, in preprosto pravljico zapletel še z novim likom Dandinijem, prinčevim služabnikom. Tako je nastal libreto, v katerem sobivata pravljica in goldonijevska gledališka igra.
Eksplozija koloratur
Koreografinja in režiserka Frédérique Lombart, ki je poskrbela za obnovitev režije pokojnega francoskega gledališkega ustvarjalca Jérôma Savaryja, je ob napovedi ljubljanske premiere koprodukcijskega projekta z Opéro de Rennes pojasnila, da se libreto razlikuje od tradicionalne pravljice.
»V tej Rossinijevi različici Pepelke ni kristalnega čeveljca, ni kočije, ni mačehe,« je povedala in dodala, da je namesto izgubljenega čeveljčka, ki naj bi princu pomagal poiskati skrivnostno lepotico, kot prepoznaven simbol uporabljena zapestnica. Na skladateljevo pobudo je ženski lik mačehe zamenjal negativen moški lik, očim, in čeprav se buča ne spremeni v prinčevo kočijo, jo bo mogoče videti na sceni, je povedala Frédérique Lombart.
Nuška Drašček Rojko, ki v alternaciji z Eleno Dobravec zaseda vlogo Pepelke oziroma Angeline, je za Delo na vprašanje, kaj ji pride na misel ob imenu Pepelka, povedala: »Moja asociacija je vedno vezana na obleke, ker se živo spomnim slik iz te pravljice, ki sem jo zelo rada prebirala kot otrok, in imela sem verzijo – mislim, da je bila tista bratov Grimm –, v kateri dobi na materinem grobu tri obleke, in bile so tako čarobno izrisane, da si prav začutil njihovo magičnost ...«
Kako pristopiti k vlogi, ki so jo odpele tako rekoč vse velike pevke, kaj je mogoče dodati glasbeni interpretaciji in izrazu Pepelke, kakršno so predstavile kompleksna perfekcionistka Maria Callas, Cecilia Bartoli in Elīna Garanča, kako oblikovati vlogo, ki na koncu postreže z eksplozijo koloratur? »Verzij arije,« je povedala Nuška Drašček Rojko, »s katero se opera konča, je res veliko in veliko sem jih z občudovanjem preposlušala, preden sem sploh razmišljala, da bi to vlogo kdaj pela! Vloge sem se lotila počasi in študiozno, v poletnih mesecih prebrala libreto, se spoznala z zgodbo v operi, prečesala note in se naučila vlogo. Iskala sem svoj izraz, svoj tempo, svoj način podajanja kolorature, ki odgovarja moji barvi in 'moji' Pepelki. Ker je to zelo lepo zrežirana predstava, izraz pride tudi iz odrske in glasbene postavitve vloge. Je pa vedno lepo občudovati mojstrstvo Elīne Garanča, Jennifer Larmore in Joyce DiDonato – slednji sta peli v točno tej produkciji! – v iskanju navdiha.«
Kaj nam lahko preprosta in prijazna zgodba o dekletu, ki neizmerno zaupa, a je zmožna v sklepni ariji Non più mesta pokazati tudi velikodušnost, pove danes? »Rdeča nit zgodbe je neizmerno zaupanje v zmago dobrote; Pepelko vodijo srčnost, prijaznost in vera v to dobroto. Mislim, da bi lahko to v današnji realnosti prevedli v trdno zaupanje v lastno pot, lastne sposobnosti, s kančkom sreče se cilji uresničijo!«
