Prepoznavni zvoki Privškovih melodij

Nina Strnad je z Big bandom RTV Slovenija je posnela album Trenutki z Jožetom Privškom

Objavljeno
08. maj 2019 10.00
Posodobljeno
08. maj 2019 10.14
Jože Privšek je bil tudi izvrsten pianist in vibrafonist.
Foto: RTV Slovenija
Ob osemdesetletnici rojstva Jožeta Privška, skladatelja in vodje orkestra, ki zdaj deluje pod imenom Big band RTV Slovenija, je ta skupaj s pevko mlajše generacije pripravil koncertni večer Trenutki z Jožetom Privškom. Nedavno so izbrane Privškove pesmi v interpretaciji Strnadove in orkestra, ki ga je sam vodil več kot trideset let, izšle tudi na albumu pri ZKP. O tem posebnem projektu smo se pogovarjali z Nino Strnad.

image
Pri njem mi je najbolj všeč, da so melodije in harmonije lepo povezane, pravi Nina Strnad.
Foto: Blaž Samec

 

Ko sem odraščal, je bil Jože Privšek s Plesnim orkestrom Radia Ljubljana televizijska in radijska stalnica. Bil je predstavnik režimske glasbe in kot punkerja me kaj takega sploh ni zanimalo. Kako ste se pa vi seznanili z njegovo glasbo?


Ni bilo kakšnega posebnega trenutka, vendar brez dvoma v naši družini. Moja mama še vedno rada posluša slovensko popevko. Gotovo sem tam prvič slišala pesem Nad mestom se dani. Potem se pa spomnim še albuma Kristine Oberžan s slovenskimi popevkami in tam je bila tudi njegova Ne prižigaj luči v temi. Ter nato prek moje učiteljice petja Nade Žgur, ki je na srednji glasbeni in baletni šoli skrbela, da se je izročilo slovenske popevke predajalo na naslednje generacije.
 

Človek se z leti omehča in spremeni, in tako sem sčasoma spoznaval, da Privšek ni bil le dirigent in aranžer državnega orkestra, temveč tudi avtor glasbe za številne zimzelene melodije slovenske popularne glasbe. Kako pa vas nagovarjajo Privškove melodije?


Njegova glasba mi je blizu predvsem zato, ker premore zanimivo jazzovsko noto. Imel je pristen ameriški pridih, v Ameriki se je tudi šolal. Njegove pesmi so večinoma precej zahtevnejše od drugih slovenskih popevk, jaz pa imam rada zahtevne pesmi, ker je zame izziv, da jih odpojem. Pri njem mi je najbolj všeč, da so melodije in harmonije lepo povezane in se zanimivo prepletajo.
 

Kako je prišlo do povabila Big banda RTV Slovenija za sodelovanje pri projektu Trenutki z Jožetom Privškom?


RTV Slovenija me je povabila k temu projektu ob osemdeseti obletnici Privškovega rojstva, da bi mu pripravili glasbeni poklon. Dejala sem, da bi si želela pri tem sodelovati z nekom iz svoje generacije, ki tudi ne pozna dobro njegove glasbe iz prve roke in jo bo želel z mano raziskovati. Imela sem srečo, da je moje povabilo sprejel Lenart Krečič, saksofonist in umetniški koordinator Big banda RTV Slovenija. Skupaj sva odšla v arhiv nacionalne RTV-hiše in poslušala množico pesmi, ki jih je napisal Privšek. Iz tega obilja gradiva sva izbrala tiste pesmi, ki so se nama zdele najbolj primerne.
 

Poiskali ste tudi nekaj njegovih manj znanih pesmi in se izognili nekaterim najbolj zlajnanim, mar ne?


To sva naredila načrtno. Čeprav sva izbrala tudi nekaj najbolj znanih, ki se jim nisva mogla izogniti. Vendar pa sva želela ponuditi še manj znana dela, ker to bogati naš kulturni prostor. Raziskovanje v arhivu se je raztegnilo kar na leto in pol, da sva natančno preposlušala vse posnetke. Teh je več kot dvesto. Če bi pregledala še vse notne zapise, bi trajalo nekaj let. Na koncu smo jih za album posneli trinajst. Nastal je res lep paket Privškovih pesmi.
 

Nekaj pesmi na albumu je sploh prvič izdanih na nosilcu zvoka, kajne?


Teh je več: Putnička, Oblak, In nič se ne zgodi, V najini sobi je vedno poletje in Na krilih hrepenenja.
 

Kako pa je, ko vas spremlja tak orkester? Verjetno o tem sanja vsaka jazzovska pevka? Na prejšnjem albumu V luči življenja ste namreč peli le ob spremljavi pianista.


Razlika je precejšnja. Nastopati z Big bandom RTV Slovenija je velika čast. Lepo je vedeti, da lahko z njimi delaš, da imaš to priložnost, kar je velik privilegij.

Nina Strnad bo z glasbo Jožeta Privška nastopila v petek, 10. maja, v Kulturnem centru Kočevje

 

Jože Privšek, domača glasbena ikona


image
Plesni orkester Radia Ljubljana je več kot trideset let igral, kot je on dirigiral.
Foto: RTV Slovenija

 
Svojčas je bil Jože Privšek gotovo najbolj znan domači glasbenik, saj je bil kar tri desetletja s »svojim« orkestrom vsenavzoč na nacionalnem radiu in televiziji.
 
Za nastanek tega orkestra je bil zelo zaslužen Bojan Adamič, ki ga je vodil do začetka šestdesetih. Takrat je dirigentsko palico prevzel mladi pianist in vibrafonist Jože Privšek. To je bilo nato njegovo naravno in ustvarjalno okolje tri desetletja, od leta 1961 do 1995, kajti svoje veščine je pilil ob skladanju, aranžiranju in vodenju orkestra.
 
Ta se je takrat imenoval Plesni orkester Radia Ljubljana, zdaj pa Big band RTV Slovenija. Privšek ga je popeljal v prvo ligo tovrstnih orkestrov, kar je priznalo tudi tuje občinstvo. V tujini je nastopal pod psevdonimi, med drugim je bil Jeff Conway in Simon Gale, z orkestrom je tam posnel veliko albumov zelo uspešnih in odmevnih predelav takratnih uspešnic. Ščepec svetovljanstva mu je prinesel študij na znameniti glasbeni ustanovi Berklee College of Music v Bostonu, pri profesorju Herbu Pomeroyu.
 
O nastopanju v tujini je leta 1984 novinarju revije Stop Tomažu Domicelju povedal, da je edini iz Jugoslavije, ki ima redne stike in povabila. »Začelo se je v začetku sedemdesetih let v Bernu, na festivalu Evropa poje ali nekaj podobnega. Potem nas je povabil Bavarski radio, kajti pri njih je prav tedaj podoben orkester razpadel. Nastopili smo v Gradcu in odtlej smo redni gostje. Vse to je prišlo na uho direktorju gramofonske založbe iz Zahodnega Berlina in tako na leto naredimo eno do dve plošči tipične 'big band muzike'.«
 
Seveda pa je dal največji pečat pri sodelovanju na festivalih Slovenska popevka, saj je napisal glasbo za številne uspešnice, kot so Vozi me vlak v daljave, Ne prižigaj luči v temi, Kako sva si različna, Mini maxi, Solza, ki je ne prodam, Silvestrski poljub, Mati, bodiva prijatelja, Samo nasmeh je bolj grenak, Nad mestom se dani, Ljubezen v f-molu. Čeprav je bolj znan po popevkah, pa je bil jazz vedno njegova prva ljubezen. Za njegove najboljše jazzovske skladbe veljajo Porednež, Ognjemet, Zeleni pekel, Privid, We Need Time, Rožnik, Križanke in That’s For Ending.