Prosim, nadaljujte, Carmina Slovenica

Slovenska predstava je v New Yorku zbudila veliko pozornosti in požela precej hvale.
Objavljeno
11. januar 2015 18.22
Sebastijan Kopušar, New York
Sebastijan Kopušar, New York

New York – »Nazaj! Še malo! Sara bolj naprej! Ana bolj ven!« je glas Karmine Šilec iz teme pred odrom prerazporejal črne postave na odru. V postavitvi glasbenega gledališča, ki raziskuje odnos med kolektivom in avtoriteto, je bila slednja nevidna, a zelo jasna.

Umetniška direktorica in dirigentka Karmina Šilec je na generalki pred newyorško premiero Toksičnih palmov odločno brusila še zadnje podrobnosti. Carmina Slovenica se je z njo predstavila na festivalu opernih in glasbenih gledališč Prototype in od četrtka do nedelje vse bolj navduševala newyorško občinstvo.

Festival je v svojem tretjem letu postal stalnica newyorškega kulturnega prizorišča, k čemur je pripomogla tudi ena od treh umetniških vodij Beth Morrison. Po besedah Šilčeve velja za »Djagileva 21. stoletja« (Sergej Djagilev je bil ruski umetnostni kritik in ustanovitelj baletnega ansambla Ballets Russes), saj je zelo izvirna pri iskanju svežih programov.

»Ko smo odkrili Karminino delo, nas je osupnila lepota, natančnost njenega ustvarjanja, ki gre do živega. Česa takšnega pri nas ne vidimo,« je prvo srečanje s Carmino Slovenico navdušilo tudi Kim Whitener, še eno od umetniških direktoric festivala. V četrtek je v dvorani znamenitega prizorišča St. Ann’s Warehouse pozorno spremljala zadnjo vajo slovenskih deklet, nato pa dejala »takšna kombinacija gledališča in petja, tako globoke čustvene globine, to je res neverjetno«.

Svežino Carmine Slovenice so ameriški kritiki opazili že pred četrtkovo premiero, vplivni tednik The New Yorker jih je napovedal kot zbor, ki presega ustaljene kategorije, s Toksičnimi psalmi pa »ustvarjajo žgočo, z gibom bogato skupinsko predstavo«. Obsežen napovedni intervju je pripravilo tudi ameriško dopisništvo britanskega dnevnika The Guardian.

Vsak slovenski umetnik hrepeni po vsaj omembi v New York Timesu, časnik pa je »divje nadarjen slovenski ženski ansambel« najprej napovedal kar na naslovnici svojega snopiča o kulturi, nato pa objavil še oceno predstave. Po besedah kritika Zacharyja Woolfeja je ta »utelešenje celotne zamisli festivala, utripajoče gledališka, briše meje med žanri, nenavadna pri uporabi tehnik, eklektična pri glasbenem slogu in politično nabita«.

Šilčeva svoj koncept choregie – združevanja različnih umetniških zvrsti od vokalne in instrumentalne glasbe, dramskih elementov in gibanja do vizualnih učinkov – že petnajst let razvija v bogato glasbeno gledališče. Njeno ustvarjanje ni samo prebilo slovenskih mej, ampak je postalo predmet preučevanja dr. Kristine MacMullen, profesorice glasbe na državni univerzi v Ohaiu in zborovodkinje tamkajšnjega zbora.

»Vsakič ko vidim Karminina dela, me izzovejo kot umetnico, izzovejo me, da začnem misliti drugače. Na svetu je mnogo površne in plehke umetnosti, tega nikoli ni pri Karmini,« je v četrtek pojasnjevala, zakaj že šest let sledi slovenski zborovodkinji, dvakrat jo je obiskala tudi v Sloveniji.

Topel sprejem v mrzlem mestu

Toksične psalme je navdahnila zamisel o »banalnosti zla« iz znamenite študije holokavsta Eichmann v Jeruzalemu nemško-ameriške politične teoretičarke Hannah Arendt, ki je sledila sojenju nacističnega zločinca Ericha Eihmanna. Naslanjajo se tudi na poskus psihologa Stanleyja Milgrama iz zgodnjih šestdesetih, ki je pokazal, kako hitro se ljudje pokorijo avtoriteti in so na ukaz pripravljeni celo poškodovati sočloveka. Tako se med psalmi razlegajo ukazi iz poskusa »Prosim, nadaljujte!«, s katerimi so spodbujali krutost udeležencev.

»Raziskujemo, kam lahko pripelje slepo poslušanje avtoritet, političnih ali religioznih. Kako lahko vsak običajen človek v trenutku, ko preneha misliti in sledi zgolj navodilom, proizvede zlo,« je Šilčeva v četrtek opisala predstavo. Pri čemer se je pri njenem oblikovanju včasih umaknila s svoje vloge avtoritete v zboru in opazovala, kako se je komunikacija med članicami začela vzpostavljati na neki drugi ravni. »Bilo je zanimivo, kako so se ljudje in odnosi spremenili in koliko časa so sprejemale odločitve brez vodje,« je dejala za Guardian.

»Toksični psalmi dokazujejo, da lahko tudi najbolj temačne teme dajejo užitek ob popolni virtuoznosti, ob silovitosti živega nastopa,« je v izjemno pozitivni oceni zapisal Woolfe in dodal, da zbor na odru ustvarja nepozabne podobe. »Izjemno vešč ansambel delo izraža predano in natančno,« je izvedbo hvalil tudi Zachary Stewart iz največjega spletnega portala za gledališke kritike TheaterManie in dodal, da se »grandioznost odrske postavitve« kosa s tistimi v sloviti Metropolitanski operi. Oba sta bila navdušena nad igro teme in luči Andreja Hajdinjaka ter dovršenimi kostumi Belinde Radulović.

Stewart je sicer hkrati menil, da »po pol ure vse skupaj postane nekoliko utrudljivo in predvidljivo«, Woolfe pa »ne bi pogrešal nekaterih dolgih monologov«. Toda četrtkov navdušen aplavz je do sobote prerasel v stoječo ovacijo, dvorana pa je bila razprodana, kljub polarnemu mrazu v mestu. »Čudovita predstava. Imela je neverjetno energijo, spontanost, bila je drzna in hkrati izrazna, čustvena, pevke pa izjemno dobre,« je po koncu dejal Mirou Maguar, eden od številnih navdušenih gledalcev.

Mariborske težave

Američanom se je ob tem izmuznila podrobnost, da Carmina Slovenica prihaja iz Maribora, slovenskega Detroita, bankrotiranega avtomobilskega mesta, ki mu grozi hiranje kulturnih dejavnosti. V Detroitu se skušajo z vseameriško akcijo izogniti razprodaji svojih umetnin, Šilčeva je v New Yorku podobno razmišljala, da so umetniška institucija na državni ravni in bi bila »neumnost non plus ultra, če bi tak vrhunski korpus podlegel lokalnim težavam«. Sploh ker so pred velikimi projekti, kot je koprodukcija z londonsko Kraljevo operno hišo.

Del gostovanja je bila tudi udeležba na največji mednarodni konferenci in kulturni tržnici, ki jo organizira Združenje prikazovalcev scenskih umetnosti (APAP). V New Yorku so vodje festivalov in umetniških hiš. »Upam, da bo srečanje z njimi spodbudilo novo sodelovanje,« si je zaželela Šilčeva, a hkrati ugotovila, da je Carmina Slovenica velik korpus in ga lahko zmorejo le močnejši festivali.

»Mislim, da bodo imeli veliko turnej. Ali pa bodo k njim prihajale različne organizacije ter želele z njimi sodelovati,« je prepričana Kim Whitener. Zachary Woolfe pa si je v New York Timesu zaželel »upam, da bo zbor postal reden obiskovalec New Yorka«.