Prvi slovenski kavboj

Rafko Irgolič je z glasbo in kot zobni tehnik življenje posvetil nasmehom.

Objavljeno
05. februar 2019 09.00
Posodobljeno
05. februar 2019 15.16
»Peti tuje pesmi v slovenskem jeziku je bilo zame izziv, ker sem to glasbo občutil po svoje,« pravi pionir slovenske popevke Rafko Irgolič. Foto Roman Šipić
Moj črni konj je verjetno najbolj znana pesem Rafka Irgoliča in tudi vzorčna pesem iz obdobja nastajanja slovenske popevke. Z njim smo se pogovarjali o črnem konju, slovenjenju tujih uspešnic in pionirskih letih slovenske popevke. Njegove najbolj znane so Moj črni konj, Jaham spet v Kolorado, Deček s planine, Dober dan, sonce, Domovina, El Passo in Moja dolina.
 

Začniva pri imenu. Rodili ste se kot Rafael, vendar ste ostali Rafko, kako to?


Prepeval sem v Narodnem domu v Ljubljani, takrat so tudi na Radiu Ljubljana iskali nove pevce, da bi nastopali še po drugih slovenskih krajih. Ko smo imeli nastop v Kranju, je bila dilema, ali naj me napovejo kot Rafaela ali kot Rafka. Prireditev je takrat vodil Tugo Klasinc in me je to vprašal na odru. Povedal sem mu, da me doma kličejo Rafko, in tako me je tudi napovedal. Tako sem ostal Rafko za vse življenje. Takrat nisem vedel, kaj vse me še čaka (smeh).

Jože Privšek mi je napisal največ melodij in me je vedno poslal po besedilo h Gregorju Strniši in Elzi Budau.

Glasba je bila v vaši družini vedno prisotna. Očitno je to močno vplivalo na vas.


Oče je rad pel v zborih, mama pa je igrala na citre, brač in violino in je močno vplivala name. Zdaj, ko je povečano zanimanje za Sevnico in je več člankov o njej, občasno vidim na fotografijah tudi svojo mamo z različnimi inštrumenti. Prav tako je zelo rada pela. Pri nas se je pogosto prepevalo, ob vsakem večjem družinskem srečanju, rojstnih dnevih in podobno.
 

V mladih letih ste se učili igrati violino in kitaro. Kako vam je šlo?


Oh, z violino sem imel težave. Dolgo sem se mučil in očitno je zmagala violina. Učil sem se jo vse do srednje šole, ko sem odšel v Ljubljano. Na kitaro sem se naučil igrati sam, tako da sem se lahko spremljal ob brenkanju akordov. Ko zabrenkaš na kitaro, preprosto začneš peti. Tako je bilo tudi pri meni.
Leta 1954 so v Melodiji Mengeš začeli delati kitare in sem kupil eno njihovih prvih, star sem bil 21 let. Bila je imenitna, take Gibsonove oblike, pa ves čas sem jo moral uglaševati.
 

Kdaj pa vas je pritegnilo petje?


To je bilo nekoliko kasneje, ko so se po ljubljanskih dvoranah začeli plesi. Takrat, na začetku šestdesetih, smo pozorno spremljali melodije, ki so jih predvajali po radiu. V Narodnem domu, v telovadni dvorani, so bili ob sobotah in nedeljah plesi, tam smo plesali, tudi jaz. Igrala sta Akademski plesni orkester in manjša zasedba in z obema sem pel. Na teh plesih se je lahko vsak prijavil, da bi zapel pesem. Tako sem se prijavil tudi jaz, s fanti iz orkestra smo postali prijatelji. Sčasoma smo skupaj pripravili pravi repertoar.
 

Kakšne pesmi ste izvajali?


Takrat so k nam prišli prvi kavbojski filmi, kot je Reka brez povratka, River of No Return, z Marilyn Monroe, ki je pela naslovno pesem. Pa najstniški film Bernardine, v katerem je naslovno temo odpel Pat Boone. Te pesmi smo prepevali v angleščini, čeprav je nismo najbolje razumeli, je pa vse skupaj imenitno zvenelo.

image
Najbolj obžaluje, da ni posnel pesmi Blue Spanish Eyes Elvisa Presleyja.

Sodelovali ste že na prvih festivalih slovenske popevke. Kako ste se tja uvrstili?


Preprosto so me povabili na to prireditev, ki jo je organiziral Radio Ljubljana. V bistvu so imeli do nas glasbenikov vlogo mecenov. Vse so organizirali, preverili vsako besedilo in za pevce in pevke uredili glasbeno spremljavo.
Opatijski festival je že obstajal, tudi slovenski skladatelji so na njem sodelovali. Zato je bila močna želja, da bi še Slovenija imela tak popevkarski festival. Matija Barl, Matija Cerar in drugi radijci so ga organizirali na Bledu. Takrat smo slovensko popevko še iskali, zdaj jo imamo, mi smo jo pa iskali (smeh). Naš vzor pa je bil seveda festival v San Remu.
Sodeloval sem le na prvih štirih festivalih. Na prvem sem zapel štiri pesmi, med njimi tudi šanson Borisa Kovačiča in Matije Barla Sivi zidovi starega mesta, ki je nato postal uspešnica. Vesel sem, da sem sodeloval pri nastanku slovenske popevke.
 

V nasprotju s številnimi pevci tistega časa, ki so imeli službo v različnih oddelkih nacionalnega radia in televizije, ste vi vztrajali pri poklicu zobnega tehnika.


Človek mora ostati na trdnih tleh. Samo od petja bi v tistih časih, pa verjetno tudi kasneje, težko živeli. Svoj poklic sem rad opravljal, dajal mi je varnost in hkrati zadovoljstvo pri ustvarjalnosti v zobni protetiki. Seveda so me nagovarjali, naj se lotim samo petja, tako kot vsakega pevca, ki je vsaj nekoliko izstopal. Vendar sem si želel družino, zato sem ostal v svojem poklicu, še vedno pa sem občasno lahko pel. To se mi je zdela odlična kombinacija.

image
Rafko Irgolič, pionir slovenske popevke.
Foto: Roman Šipić

Vas je vseeno kdaj zamikalo, da bi se ukvarjali le z glasbo?


Me je zamikalo, ne pa tudi premamilo. Vedel sem, da ima pevec omejeno karierno obdobje, potem pa glas ni več tak, kot bi moral biti.
Nastopal sem z več zasedbami, najprej z majhno zasedbo Aca Millerja v Narodnem domu. Z njimi sem tudi naredil prve posnetke. Svoje zasedbe nisem imel, sem pa nastopal z zelo različnimi skupinami, tudi amaterskimi na podeželju. Veliko sem delal z Ljubljanskim jazz ansamblom, ki ga je vodil pred kratkim preminuli Urban Koder.
 

V naši zavesti boste za vedno ostali prepoznavni kot prvi slovenski kavboj, kajti vaša pesem Moj črni konj je tako rekoč ponarodela.


Zelo sem počaščen, če tako pravite. Vedno so me spraševali, kaj naj ta pesem pomeni. To je pesem o prostosti, o svobodi, o veselju do življenja, kar smo takrat močno potrebovali, kot potrebujemo še danes. Zapel sem jo ob zelo različnih priložnostih, tudi Janezu Drnovšku za rojstni dan.
 

Veliko ste sodelovali z Gregorjem Strnišo.


Bila sva prijatelja in za vsako od besedil, ki jih je prevedel in poslovenil zame, sem šel osebno k njemu. Jože Privšek mi je napisal največ melodij in me je vedno poslal po besedilo h Gregorju Strniši in Elzi Budau.
 

Od kod vaša strast do countryja?


Poleg takrat zelo priljubljenih kavbojskih filmov je gotovo kriv tudi Karl May. V spominu mi je ostala ta posebna romantika, te pesmi so prinašale tudi drugo melodiko. V ansamblu smo skušali igrati jazz z veliko improvizacije, popevkarji pa smo peli vmes. Klavir ansambla je bil ravno prav razglašen za take kavbojske melodije. Zanimalo me je, kako bi zvenele po slovensko. Prve pesmi pa mi je prevedel Matija Barl.
 

Ste kdaj jahali in imeli konja?


Konja nisem imel nikoli, sem pa nekajkrat poskusil jahati. Ni se ravno dobro obneslo.
 

Ste bili kdaj v Ameriki, na njihovem zahodu?


Žal nikoli.
 

Katere tuje in katere domače pevske vzore ste imeli?


Takrat so bili glavni Pat Boone, Marty Robbins, Frank Sinatra in seveda Elvis Presley, pravega pevskega vzornika pa nisem imel.
 

Za katero pesem vam je žal, da je niste posneli?


Kar nekaj je takih, najbolj pa mi je žal, da nisem posnel Modrih španskih oči. Takrat sem si prizadeval za to, pa mi ni uspelo. Pogosto se je bilo treba hitro obrniti, tako da si danes dobil besedilo, jutri pa je že bilo snemanje, ki je trajalo samo eno uro. Takrat so se tam v studiu radi šalili, da je ena ura snemanja za triminutno pesem več kot dovolj. Običajno se je posnelo v živo in zelo redko so kaj popravljali. Vedno so bili prepričani, da je veliko bolje, če se pesem posname v enem kosu.
 

V šestdesetih letih je bilo modno izvajanje poslovenjenih različic svetovnih uspešnic, v čemer ste bili eden najboljših. Kako ste gledali na to?


Nekaj teh velikih tujih uspešnic so mi predlagali na uredništvu radia, še največ Marijanca Vojnovič. Pri drugih sem sam zaprosil radijce za aranžma, za prevod pa pesnika Elzo Budau in Gregorja Strnišo. Peti tuje pesmi v slovenskem jeziku je bilo zame izziv, ker sem to glasbo občutil po svoje.

Rafko Irgolič

Rodil se je 29. decembra 1933 v Radljah ob Dravi. Odraščal je v Sevnici, od koder je tudi njegova žena Nada. Nad kavbojskimi pesmimi so ga navdušili vesterni in knjige Karla Maya. Vesel je, da je sodeloval pri nastanku slovenske popevke. Ostal je zvest poklicu zobnega tehnika, saj pravi, da mora človek ostati na trdnih tleh, kajti samo od petja bi v tistih časih težko živel. Skorajda ponarodelo pesem Moj črni konj je zapel ob zelo različnih priložnostih, tudi Janezu Drnovšku za rojstni dan.


.