Tiskane izdaje
Čeprav Britanci postavljajo rojstvo punka v leto 1976, ko so se pojavili njegovi najvidnejši predstavniki Sex Pistols, je punk (vsaj kot glasbena forma) v resnici vzniknil že leto ali dve prej na drugem kontinentu: izraz so prvi uporabili ameriški glasbeni kritiki za novo sceno v newyorškem klubu CBGB.
To so krojili mladi izvajalci (Ramones, Patti Smith, Television ...), ki so črpali iz surovosti, neposrednosti in preprostosti neodvisnega garažnega rocka s konca šestdesetih let (Velvet Underground, Stooges, MC5).
Res je, da je punk šele po tem, ko je padel na britanska tla, zares prerasel v družbeno gibanje in uporniško subkulturo. In to ne po naključju. Gospodarska kriza in visoka brezposelnost, ki sta pestili Veliko Britanijo sredi sedemdesetih let, nista vlivali optimizma za prihodnost, še posebej ne mladini delavskega razreda.
Ta se je počutila čedalje bolj odtujeno od državnega političnega sistema, o katerem se je zdelo, da mu je bolj pomembna skrb za kraljico in njeno družino kot za malega človeka; in čutila se je odtujeno tudi od ustaljene mainstreamovske kulture starejših, ki jo je doživljala kot prazno, dolgočasno in konservativno.
Jeza in frustracija sta vodili v upor in zavračanje sistema v obliki izbruha kreativne energije mladih, ki so se v tem duhu hitro poistovetili z omenjeno surovostjo, neposrednostjo in preprostostjo, ki jo je prinašal punk.
Kitarski zvočni zid, nihilistična besedila
Sex Pistols so zanetili iskro novembra 1976 s prvo malo ploščo Anarchy in the UK, ki ji je čez pol leta sledila God Save The Queen. Obe sta zelo direktno povzeli frustracijo mladih in postali nekakšen manifest punkovskega gibanja.
Kitarski zvočni zid, minimalističen aranžma in nihilistična besedila pevca Johnnyja Rottna, ki se je drl »Jaz sem antikrist, jaz sem anarhist« in »Bog obvarji kraljico in fašistični režim ... ni prihodnosti v angleških sanjah«, so šokirali ustaljeni establišment – še nihče v glasbi ni nastopil tako neposredno in arogantno.
Pistolsom so sledili The Clash s kontroverznim singlom White Riot, navdihnjenim z izgredi na festivalu Notting Hill Carnival. Pesem je pozivala belo mladino, naj se (po zgledu črnske) upre represivnemu državnemu sistemu. V dveh letih je po Veliki Britaniji nastalo morje punk zasedb, med vidnejšimi so bili še Buzzcocks, Angelic Upstarts, Sham 69 in Generation X.
Virus je hitro pljusknil povsod tja, kjer so bile družbene razmere »godne« za upor. Že leta 1977 smo tako s Pankrti prav v Sloveniji dobili prvo punk zasedbo za železno zaveso – njihova glasba, nastop in drža so sledili Sex Pistols in The Clash, bistvena razlika je bila le v tem, da je britanski punk psoval desnosredinski režim, slovenski pa je bil seveda uperjen proti (levičarski) komunistični diktaturi.
A medtem ko so v Veliki Britaniji vendarle v večji meri imeli svobodo govora, je bilo kritiziranje sistema v Jugoslaviji, sploh sredi svinčenih sedemdesetih let, tvegana provokacija. Toda punk je v resnici bolj zmedel kot sprovociral oblasti in Pankrti kljub vsemu nikoli niso imeli resnih težav z režimom.
Revolucionaren
Sex Pistols so brez dlake na jeziku izrazili antipatijo do vseh »Beatlov, Stonesov, Elvisov, Hendrixov in drugih hipijev«, češ da so se prodali in odtujili od izvirnega uporniškega poslanstva rock'n'rolla petdesetih let.
Punk je prinašal preproste aranžmaje (v pregovornih »treh akordih«); bolj kot glasbeno znanje in inštrumentalna virtuoznost so postale pomembne interpretacija, drža, sporočilnost, osebna izraznost, energija. To je omogočalo širšemu krogu mladih, da se so lahko izražali skozi glasbo, in prav s to filozofijo je punk navdihnil prihodnje glasbene generacije.
Punk je gradil identifikacijo šoka na vseh ravneh, tudi na vizualni. Revolt in provokacija sta se izražala z novim slogom oblačenja in ličenja. Dolge lase in hlače na zvonec so izrinili z ulic oprijete hlače, ponošene majice z odrezanimi rokavi, odrezane kravate, razmršeni lasje, irokeze, kovinske bodice na usnjenih pasovih in sponke v koži.
Začetna uporniška inercija punka je sicer kmalu popustila. Sex Pistols so razpadli že po prvem albumu Never Mind the Bollocks, The Clash so v glasbo vkorporirali tudi druge stile, kot funk in reggae (čeprav so ostali zvesti levičarskim političnim nazorom), punk, ki se je na začetku zoperstavil ustaljenim kulturnim trendom, je sčasoma postal trend in tako doživel klasično usodo subkulture: med »prave punkerje« so se pomešali »pozerji«, ki so bili punkerji samo zato, ker jim je bil pač všeč stil. Tako je punk prerasel v modo, postal del mainstreama, vsrkala ga je komercialna industrija, s čimer je tudi izgubil uporniško poslanstvo.
Leta 1977 eksces,
Do sredine osemdesetih let so se spremenile tudi družbenopolitične razmere v državi, ali kot pravi Peter Lovšin: »Ko smo leta 1977 peli Tovariši, jest vam ne verjamem, je to pomenilo eksces, leta 1988 pa nič več – ker jim nihče več ni verjel. Čez politiko so govorili že vsi in to za nas ni bil več izziv.«
Toda prava moč punka se je pokazala šele, ko je »umrl«. Punk je namreč navdihnil široko paleto glasbenih trendov, ki so sledili v naslednjih desetletjih. Nekaj njegove drže in glasbeni minimalizem je že konec sedemdesetih let in v začetku osemdesetih povzel veliko bolj melodični in manj družbenokritični new wave (Blondie, Police, Billy Idol ...), njegovo temačnejšo uporniško stran pa postpunk (Joy Division, Siouxsie Sioux, The Cure, The Cult, Pixies ...) in radikalnejši hardcore (Exploited, Dead Kennedys ...).
New wave se je v osemdesetih sprostil v novoromantični pop, postpunk pa je zorel v undergroundu, dokler ni v začetku devetdesetih let v ZDA pod splošnejšo in ohlapnejšo oznako alternativni rock doživel komercialnega razcveta z zasedbami, kot so bile R.E.M., Sonic Youth in Smashing Pumpkins, in sprožil tudi novo revolucijo – seattelski grunge pod taktirko Nirvane.
Sredi devetdesetih let je v ZDA nova generacija mladih, na čelu s skupinama Green Day in Offspring, začela odkrivati in obujati klasičen punk iz časov Sex Pistols, vendar v povsem drugačnih družbenopolitičnih razmerah: bolj kot sprememba sistema je bil cilj te scene priti na MTV. Hja, uporništvo je v teh turbopotrošniških časih relevantno samo, če je dovolj komercialno. Zato je smiselnost uporabe besede punk vprašljiva.
Čeprav danes ni enotnega konsenza o tem, ali je punk preživel ali je mrtev in je vstal od mrtvih, nihče ne dvomi o tem, da je (bil) eden najvplivnejših glasbenih žanrov v zgodovini popularne glasbe, katerega vpliv sega do današnjih dni.
