Rambo Amadeus: Živi bolj urejeno kot bibliotekarji

V enem ljubljanskih hotelov se Rambo Amadeus, zatopljen v pogovor, sploh ni oziral na okolico, ampak je glasno in odločno odgovarjal na vprašanja, tudi če je bila vsebina precej eksplicitna. Glasbeni eklektik in duhovit, iskriv sogovornik je ob 25-letnici kariere spet izdal zbirko petih plošč (O tugo jesenja, Hoćemo gusle, Psihološko-propagandni komplet M-91, Mikroorganizmi in Titanik). Vikend se je z njim pogovarjal ob pričakovanju stoletne snežne nevihte, ki pa se je Ljubljane izognila.

Za koncert v Cvetličarni pozivate oboževalce, naj s seboj prinesejo tudi sušilnike las! Zakaj in ali pričakujete, da bodo to tudi res naredili?

V resnici ne pričakujem tega, bi mi bilo pa zelo všeč! Da bi malo videl vse te različne fene, kakšne neki imajo ljudje doma! Potem pa bi jih vse vpel v velik ventilator in jih sočasno vključil, da bi se zaradi izpihanega zraka začel vrteti, zračni val pa bi dekletom hkrati še malce kvaril frizure! (smeh)

Glede na to, da ste sveže izdali Six pack, zbirko svojih starih, petih plošč od prvih šestih plošč, katerih lastnik vseh pravic ste pred kratkim spet postali, ljudje verjetno pričakujejo, da boste odigrali vse svoje velike uspešnice. To so sicer pričakovali že večkrat, a vas ponavadi odnese v neko drugo smer. Bo tokrat drugače?

Kakor se poznam, bom verjetno tudi tokrat obljubil ljudem, da bom igral uspešnice, nato pa bom spet igral tisto, kar mi bo pač prijalo …

Ali se vam zdi to pošteno do poslušalcev?

(smeh) V resnici se mi zdi, da so tisti, ki bi radi poslušali stare uspešnice, danes že toliko stari, da sploh ne bodo prišli na koncert, ampak bodo raje sedeli doma v foteljih in gledali televizijo! Zato se mi zdi najpomembneje, da sem s koncertom čim bolj zadovoljen sam. Moji kriteriji so namreč zelo ostri, ostrejši od pričakovanj občinstva! Zato sem prepričan, da če bom zadovoljen jaz, bodo zelo zadovoljni tudi obiskovalci.

Kaj vse mora torej delovati, da boste zadovoljni?

Zvok mora biti fenomenalen, brez kakršne koli napake! Jaz moram biti spočit, kar pomeni, da moram priti v Ljubljano dan prej in spati do poldneva ter biti pred koncertom popolnoma trezen, kot Novak Đoković pred tekmo. Prav tako pred koncertom ne smem jesti mastne in težke hrane. V zaodrju mora biti poleg dobre družbe tudi nekaj privlačnih deklet, to je zelo pomembno zaradi pritiska, ki mora biti nekoliko višji. Iz izkušenj pa vam lahko povem, da so najboljši koncerti takrat, ko je zunaj pol metra snega. Ali pa avgusta, ko se s štiridesetih stopinj zvečer končno nekoliko shladi! Takrat je atmosfera gotovo najboljša, ne vem pa točno, zakaj je tako! Upam torej, da vas bo ta prihajajoča stoletna nevihta pošteno zametla!

Ljudje si zaodrje predstavljajo kot kraj razuzdanosti, v resnici pa zna biti tam zelo dolgočasno, saj glasbeniki zgolj čakate in se pripravljate na začetek koncerta! Kako je pri vas?

Kot pravite, lahko je to najbolj dolgočasen prostor na svetu, zna pa biti tudi zelo zanimivo! V šovbiznisu je zelo pomembno, da del zaslužka vložite nazaj v prezentacijo in promocijo. V zabavljaštvu morajo biti vsi primerno razpoloženi, to pa dosežejo tako, da zastonj pijejo in jedo. Če varčujete in želite ves zaslužek obdržati le zase, potem je v zaodrju kot v čakalnici pri zobozdravniku. Lahko pa pustite domišljijo prosto pot in je tam žur. Jaz sem bil zdaj štiri, pet let nekoliko slabše razpoložen. Zadnje leto pa se počutim odlično. Prepričan sem, da je to povezano z abstinenco od marihuane. Nikoli sicer nisem bil hud uživalec te substance, nisem pa tudi odklonil zvitka marihuane, če mi ga je kdo ponudil. In so mi ga seveda ponujali, redno. Zdaj sem popolnoma čist in počutim se mnogo bolje. Tako da svetujem vsem, ki bi želeli biti vedno dobro razpoloženi, naj se odpovedo tej substanci.

Vaša glasbena kariera traja že 25 let, kaj se je v tem času najbolj spremenilo?

Ko sem začenjal, je bila vodilna popularna glasba, ki je bila zelo zelo enostavna, celo butasta. Poleg nje pa je obstajal še cel kup drugih glasbenih zvrsti in vse so našle svoj prostor v medijih. Danes je drugače, na nacionalnih medijih se znajde samo še nekaj upokojenske klasike in džeza, za avantgardo ni več prostora, preostali glasbeni prostor pa je zavzel nesmiselen pop, ki je tako poln erotike, da je tako, kot bi gledal pornografijo. Samo da ugasneš ton, da te ne moti, ker je glasba v porničih boljša. So pa dekleta vsekakor lepša in tudi spoti so zelo estetsko posneti, to je treba priznati! (smeh)

Hočete reči, da spremljate MTV?!

Da, ampak samo, kadar me pošteno zaščemi v hlačah!

Pridobili ste si tudi lastništvo svojih prvih plošč. Kako se je to zgodilo?

S spremembo tehnologije, ki omogoča, da se glasba predvaja kot skupek podatkov z informacijskega oblaka brez fizičnega fonograma, tega pač ne potrebujemo več. Založbe so bile lastnice fonogramov. Ne mojih pesmi, ampak medija, ki je omogočal poslušanje. Zdaj, ko se je to spremenilo in fizičnih nosilcev za poslušanje glasbe ne potrebujemo več, ti dogovori niso več tako logični in tudi niso skladni z zapisanim v zakonu. In glede na to, da zadnjih deset let za te albume nisem od nikogar dobil niti dinarja, mi to daje vedeti, da je pogodba kršena in zato nična, torej ne velja več.

Kako pa je to sprejela druga stran, se niso nič upirali?

V resnici ne vem, saj se je s tem ukvarjal moj odvetnik, a glede na to, da pred vami leži zbirka petih plošč, ki je izdana popolnoma legalno, smo bili očitno uspešni! No, upam, da me nekega dne ne bodo zaprli zaradi piratskih izdaj svojih pesmi!

Prej ste omenili prvega tenisača sveta Novaka Đokovića, spremljate šport?

V resnici ne, ampak človek ne more mimo tega, da je Novak najboljši tenisač ta hip in da se bo vpisal v zgodovino tega športa kot eden najboljših vseh časov. Sicer pa raje kot da gledam šport, športam sam.

Ravno to sem vas želel vprašati, se rekreirate?

(smeh) Letošnjo zimo sem začel teči na smučeh, to je nekaj neverjetnega. Res mi je všeč, kupil sem si celo pravi tekaški kombinezon. Aktivneje se bom začel ukvarjati tudi z gorskim pohodništvom, kaj naj rečem, pije se mi vroče žganje ob kaminu v planinskem domu nekje visoko v gorah!

Opustili ste škodljivo razvado omamljanja, redno se rekreirate, to ne zveni več prav nič rokersko! Pride to z leti in z zavedanjem minljivosti?

Ko enkrat prečite petdeseto leto, je smrt povsod okoli vas, vsak teden slišite o vsaj dveh primerih smrti ljudi, ki ste jih poznali. Ampak tega me ni strah, ker kot pravijo, tam, kjer sem jaz, smrti ni, tam, kjer je smrt, pa ni mene. Bolj me je strah bolezni, nemoči, da bi lahko sam poskrbel zase, ali pa da bi l ležal v postelji, ljudje pa bi mi nosili neke »glupe« pomaranče. Stereotipno rokersko pa v resnici nikoli nisem živel, čeprav ima glasba, ki jo ustvarjam, tudi elemente te zvrsti! Ta predstava je napačna, marsikateri bibliotekar živi bolj neurejeno, kot sem jaz sploh kdaj. Nikoli nisem nosil kavbojskih škornjev in usnjenih hlač, nikoli se nisem drogiral in si luknjal ušes, vedno sem redno spal, zjutraj obvezno spijem limonado brez sladkorja, po kosilu grem na sprehod, nosim ortopedske vložke v čevljih, pozimi nosim dolge gate itd., sem kot kakšen piflar, vedno sem bil tak. (smeh)