Razgrajevanje slehernikovega notranjega življenja

Inovativna sodobna klasična glasba v Klubu Cankarjevega doma

Objavljeno
17. oktober 2019 00.31
Posodobljeno
17. oktober 2019 12.31
V desetčlanski zasedbi sta kar dve Slovenki – flavtistka Anja Clift in klarinetistka Valentina Štrucelj. Foto Arhiv Cankarjevega doma
Ivana Maričić
Ivana Maričić
Marsikdaj slišimo, da je nova, akademska, sodobna klasična glasba neposlušljiva, odtujena, preveč intelektualizirana, hladna – preprosto grozna. Toda ponedeljkov koncert ansambla neuverBand v Klubu Cankarjevega doma je pokazal, da je nova glasba še posebej involvirana v odsevanje in razgrajevanje slehernikovega notranjega življenja.

Zavod Sploh (zavod za umetniško produkcijo in založništvo) od leta 2014 redno prireja koncerte sodobne komponirane glasbe kot del cikla Zvokotok, za katerega je značilna raziskava kompozicijskih postopkov, velikokrat v povezavi z glasbeno tehnologijo. Letos je kurator Zvokotoka muzikolog Primož Trdan, ki je v središče umestil mlado generacijo domačih ustvarjalcev in poustvarjalcev sodobne glasbe ter njihovo vpetost v delo s tujimi ansambli. Sklepni koncert cikla Zvokotok je bil ravno nastop švicarskega ansambla neuverBand, desetčlanske zasedbe, v kateri sta kar dve Slovenki – flavtistka Anja Clift in klarinetistka Valentina Štrucelj.
 

Kontrastna tematska sklopa


Koncert je imel dva kontrastna tematska sklopa: prvega so sestav­ljala intimnejša dela (Xenakis, Dayer, Sciarrino, Pompe), drugega pa daljše, bolj družbeno angažirano delo Paula Clifta. V ozadju se je skrivala komaj opazna, ampak žareča ideja minevanja, odhajanja, krhkega upanja in mogoče celo smrti. Pri Xavierju Dayerju, Salvatoreju Sciarrinu in Urški Pompe tišina ni bila gradnik glasbe, temveč je bila glasba zareza v najintimnejšo notranjo tišino. Skladba Salvatoreja Sciarrina Hommage Burriju je nastala kot poklon preminulemu prijatelju, slikarju Albertu Burriju. Uspešnost skladbe je prav v tem, da je Sciarrino prenesel v glasbo​ Burrijevo estetiko: platno tišine je preluknjal s komaj slišnimi utripajočimi izdihi in vzdihi, ki so kot neusmiljeno tiktakanje ure bili prekinjeni s kriki in šumi življenja.

image
Sklepni koncert cikla Zvokotok je bil nastop švicarskega ansambla neuverBand.


Švicarski skladatelj Xavier Dayer je svoje delo za flavto in godalni kvartet De Umbris (V senci) opisal kot glasbeno igro senc, v kateri ne moremo več ločiti med objektom in njegovo senco, kajti v zvočnem svetu tudi senca lahko dobi svojo senco. Odzven odzvena je bil zelo prepričljiv zaradi glasbenic, ki so mestoma iz sočasno zvenečega istega glasbenega materiala zgradile zvočno kupolo odmevajočih alikvotov, v katerih je zgolj pozorno uho lahko ločilo barve posamez­nih inštrumentov.

Sòj slovenske skladateljice Urške Pompe je bil vrhunec koncertne poglobljenosti v raziskovanju zakritih, oddaljenih želja in upanja. Nekje na robu slišnega je tičala posameznikova intima. S prepletom zvoka flavte in basovskega klarineta so skladateljica in glasbenici ustvarile glasbo, ki izmenično priplava iz, potem pa se potopi nazaj v morje zveneče tišine.

Tri opisana dela, ki sestavljajo miselno sorodno celoto, sta objeli zunanji kontrastni deli, torej prva in zadnja skladba sporeda. V koncert nas je vpeljala miniatura za klavir in violončelo Iannisa Xenakisa Paille in the Wind (Slama v vetru), ki spominja na debussyjevsko tradicijo klavirskih preludijev. Čeprav je delo bolj introvertirano, je bilo deležno precej robustne interpretacije pianista Gillesa Grimaîtra. Nasproti se mu je postavila violončelistka Karolina Öhman, ki je delu podarila bolj liričen, a še vedno intenziven in ekspresiven ton.

Vrhunska izvedba
Ansambel neuverBand se lahko pohvali ne samo z vrhunskimi profesionalnimi glasbenicami in glasbeniki, ampak tudi z do potankosti premišljenim koncertnim programom, ki od poslušalcev in poslušalk zahteva pozornost in premislek. Flavtistka Anja Clift, klarinetistka Valentina Štrucelj, violinistki Mirka Šćepanović in Sonya Suldina, violistka Anne-Laure Dottrens in violončelistka Karolina Öhman so očarale občinstvo z žarom in predanostjo glasbi. Njihova natančnost nikoli ni prerasla v tehnično rigidnost, temveč je odprla pot do ostrega, jasnega notranjega vpogleda. Lahko bi rekli, da niso le komunicirale z občinstvom, ampak so mu tudi dale ključ, s katerim se lahko samostojno ozre okrog sebe in vase.

 

Fizično doživetje


Koncert je sklenilo delo za elekt­roniko, video in godalni kvartet Le détour perment le retour (Odvrnitev dopušča vrnitev) skladatelja in umetniškega vodje nastopajočega ansambla – Paula Clifta. V nasprotju z ostalimi skladbami, ki so nagovarjale občinstvo, naj se ozre navznoter, v lastne globine in prepade, je bila Cliftova skladba predvsem fizično doživetje. Z intenziteto je mobilizirala pasivno občinstvo in zahtevala, če že ne akcije, vsaj reakcijo na slišano. Clift je gradil glasbeno napetost s postopnim plastenjem materiala: prvi del je zaznamovala elektronika v kombinaciji z videom s prizori sodnega dne z besedilom angleškega pesnika Johna Donna, drugi del napeta igra godalnega kvarteta, tretji pa je združil video, elektroniko in godalni kvartet. Hkrati je v zadnjem delu skladbe brezkompromisno razgrajeval in namenoma uničeval glasbeni material, ki je bil nekakšna reminiscenca na stare, že preživete (tonalne) čase. Omenjeni video vojaških letal in padal v negativu z na glavo obrnjeno sliko in gibanjem od konca do začetka je eksplicitno govoril, da je vse narobe, vse je obrnjeno na glavo.