Rihanna − stop nasilju v imenu feminizma!

V britanskih medijih se je razvnela razprava glede videa pevke Rihanne BBHM (

). Predvidljivo − med liberalnimi prispevki v Guardianu in konservativnimi v Daily Mailu. Razpravi na to temo se niso mogli upreti niti v ameriških časnikih, saj gre za nov mejnik prikazovanja nasilja v glasbenem videu, ki je široko dostopen.

Za Guardian, ki sicer namenja veliko prostora feminističnim temam in preizpraševanju vloge žensk v družbi skozi različne perspektive, se zdi, da je v zagovoru vsebine videa BBHM vendarle šel predaleč v (zlo)rabi feminističnega diskurza.

Za kaj gre? Rihanna v videu BBHM ugrabi bogato belopolto žensko računovodje, ki jo je opeharil, in jo nato muči tako, da jo napol golo uporabi kot stropno nihalo, jo opija in ponižuje na različne načine skupaj s še drugimi ženskami. Recimo Rihanna v videu žensko udari s steklenico po glavi, prisli jo v bruhanje, nasilno jo opija z alkoholom in marihuano. Sproti z avtomatskim strelnim orožjem z jahte ustreli v mobilni telefon.

 

Morda ne bo odveč poudariti, da se video konča z golo Rihanno v kovčku, polnem dolarjev, njeno telo pa je pomazano s krvjo računovodje. Načrtna usmrtitev v videu je namreč zgodba o vračilu denarja. Tako trdi umetnica. V zadnjem kadru jo vidimo, kako si prižiga joint (zvitek z marihuano in tobakom). Pa ne z dolarji, v katerih leži, ampak z vžigalnikom. Torej, glasbeni video spominja na kriminalne mafijske filme, kakršnih kar mrgoli. Kako se je v tej godlji nasilja znašel feminizem?

Rebecca Carol, ki je napisala komentar v Guardianu, je kot primerjavo za razumevanje videa uporabila film 12 let suženj, ki prikazuje brutalno izživljanje plantažnika nad nemočno sužnjo, češ da konservativni pisci ne prenesejo temnopolte »močne« ženske, ki »vzame stvari v svoje roke«. Tako kot številne komentatorke na družabnih omrežjih meni, da so kritike videa le »jokanje prvilegiranih belih feministk«.

Na tem mestu je treba reči stop nasilju nad ženskami in gledalci v imenu feminizma in prirejanju zgodovinskih zločinov za trenutne potrebe tako imenovane pop glasbe. Avtorica komentarja, da bi upravičila vsebino videa BBHM, kritizira pevko Miley Cyrus, ki je temnopolte plesalke uporabila »kot predmete« na odru, kar drži, a je vendarle povsem druga kategorija zlorabe žensk, kot so načrtno poniževanje, opijanje, mučenje in umor. Trenutna vizualna govorica najbolj promoviranih pop pevk je pornografsko in potrošniško razvrednotenje žensk na vseh nivojih in med seboj se v tem prav nič ne razlikujejo, zato je vprašanje rasizma v tem primeru najprej vprašanje sovraštva do vseh žensk in njihove vloge v družbi, ki temelji na pornografiziranih podobah.

Roisin O'Connor za Independent piše, da je vesela, da jo je Rihanna šokirala, in da jo nekateri kritizirajo samo zato, ker ima moč, na drugi strani pa na ves glas hvalijo genialnost režiserja Quentina Tarantina, ki je znan po brutalnih filmskih prizorih. Upravičeno trdi, da gre za dvojna merila, ko se obravnava poveličevanje nasilja, ki »ne pristaja« ženskam. Vendar tudi še tako dobro režirano nasilje je točno to, kar je. Vse več filmskih kritikov se sprašuje tudi o tem, kaj natanko želi režiser s kravavimi prizori sporočiti publiki. Tarantino meni, da je nasilje »zelo dobro za nadzorovanje čustev publike« in »najboljša možna oblika zabave«. Tudi še tako naklonjena publika se utegne enkrat vprašati, ali potrebuje »katarzično nasilje«, ki ga prodaja Tarantino. Ko ga je britanski novinar Krishnan Guru-Murthy vprašal, ali se kot režiser čuti odgovornega, ker snema ekstremno nasilje v svojih filmih, je Tarnatino postal, milo rečeno, nevljuden in je novinarju zabrusil, da »ni njegova opica« ter da na takšna vprašanja ne bo odgovarjal.

Prasica kot »kul» vzdevek

Zanimivo je tudi vsiljevanje vzdevka prasica (angleško bitch) za ženske v besedilih pop glasbe, ki se ji občinstvo dandanes ne more zlahka izogniti zaradi predvajanja glasbe v javnih prostorih (kopališča, trgovine, čakalnice). Zelo težko je upravičiti obmetavanje s takšnimi besedami kot opolnomočenje žensk. Kar nenehno trdi, da počne tudi Madonna, ki je svojo novo pesem poimenovala Bitch I am Madonna.

Glasbeni video Madonne se začne s prizorom deklic, starih največ sedem let, oblečenih kot »mini Madonne«, ki se v kamero pačijo: »Jaz sem huda prasica.« S tako pozitivnimi sporočili je očitno treba začeti zgodaj v otroštvu.

{3}

Video se nato prelevi v vsesplošno orgijo potrošniške zabave in razkazovanja z besedilom, ki ima naslednja sporočila: »pili bomo in nihče nas ne bo ustavil«, »imam pivo v čevlju in kaj potem«, »kopali se bomo v oblačilih v bazenu«, »sosedje pravijo, da bodo klicali policijo, kar naj, jim bomo že pokazali«.

Je to ta feministična drža? Ali gre za popolno odsotnost zavedanja realnega življenja žensk, ki ne živijo ravno v Hollywoodu z bazenom ob hiši? V Madonninem videu se ob teh »spodbudnih« kiticah zvrsti cela vrsta zdaj domnevno najbolj priljubljenih pop izvajalcev: Beyonce, Katy Perry, Kanye West, Miley Cyrus, Nicki Minaj, Chris Rock, Diplo, Rita Ora, Alexander Wang in njena sinova Rocco in David. Kar je dodaten argument, da so tovrstni glasebniki le ponesrečena propaganda glasbene industrije, ki je očitno postala le še oglas za obleke, alkohol, droge in zabavo, brez kakršnekoli družbenokritične vsebine.

Rihanna je video Bitch Better Have My Money »posvetila« svojemu nekdanjemu računovodji Petru Gounisu, ki jo je samo leta 2009 prikrajšal za devet milijonov dolarjev zaradi slabih nasvetov. Po sodnem procesu, ki ga je vložila proti njemu, ji je leta 2012 moral izplačati zajetno vsoto v milijonih dolarjev. Torej Rihanna je sodno zmagala in dobila je ogromo denarja. Zakaj natanko je bilo torej treba post festum v videu fantazijsko zverinsko mučiti njegovo ženo in njega razrezati na kose z motorno žago in noži? Morda je za koga tudi to umetnost in »nesporni talent« Rihanne, ki je režirala vsebino. Feminizem pa prav gotovo ni.