S Coldplay so nastopili na Glastonburyju, igrajo brez not

Festival se bo sklenil 8. septembra z nastopom Filharmoničnega orkestra Baltskega morja pod taktirko Roberta Treviña, kot solistka bo nastopila slovenska violinistka Lana Trotovšek. Na sporedu bodo dela nemškega skladatelja Maxa Brucha ter Fincev Einojuhanija Rautavaare in Jana Sibeliusa: Koncert za violino št. 1, »koncert za ptice in orkester« Cantus Arcticus in Simfonija št. 5.

Zametki tega, z več aspektov neobičajnega in edinstvenega orkestra, ki med nastopanjem ne kuka v notne zapise, temveč skladbe izvaja na pamet, segajo v leto 2007. Glasbeni festival na otoku Usedom v Baltskem morju (polovica ga pripada Nemčiji, polovica Poljski) je takrat v pilotnem projektu združil mlade glasbenike iz baltske regije. To je bil izhodiščni koncept za nastanek orkestra, v katerem so danes glasbeniki iz desetih baltskih in nordijskih držav, leto pozneje.

Od začetka orkester ne da veliko le na kakovost nastopov, temveč tudi na izobraževanje. Od leta 2013 ga udejanjajo prek Izobraževalne fundacije Baltskega morja z mentorstvom, nastopi po šolah, medgeneracijskimi izmenjavami ter inovativnimi koncertnimi pristopi.

Zasedba sodi med najprepoznavnejše v okviru Evropske federacije nacionalnih mladinskih orkestrov. O sebi pravi, da »je več kot orkester; je skupnost v gibanju, kultura soustvarjanja in ena od najbolj navdihujočih zasedb na današnji glasbeni sceni«. Nastopi, s katerimi je obredla svetovne kulturne prestolnice, niso le zvočna, temveč so tudi vizualna in tehnološka izkušnja. Med njene odmevnejše projekte sodijo zajetna koprodukcija velikih orkestrov s treh celin Divine Geometry leta 2019, igranje ob boku orkestra Newyorške filharmonije na usedomskem festivalu leta 2022 ter nastop z zasedbo Coldplay na Glastonburyju dve leti pozneje pred dvestotisočglavo množico.

Iz poltovornjaka na svetovne odre

Ko smo že pri posebnostih – ne, Robert Treviño, ki bo orkestru dirigiral v Ljubljani, ni hkrati chef, znan po nastopanju v ameriških kuharskih resničnostnih šovih in lastnik restavracij ter bara v Portoriku. V nasprotju s skorajšnjim soimenjakom iz kuharskih vod je to Američan mehiškega porekla, rojen leta 1984; odrasel je v Teksasu, poročen je z litovsko mezzosopranistko. Leta 2013 je z dirigiranjem nove produkcije Verdijevega Don Carla v Akademskem državnem Bolšoj teatru požel pohvale v Rusiji ter pritegnil mednarodno pozornost; je glavni gostujoči dirigent Nacionalnega simfoničnega orkestra Italijanske radiotelevizije (RAI), v prihodnji sezoni oziroma s septembrom bo postal glavni dirigent Filharmoničnega orkestra Georgea Enescuja iz Bukarešte.

Kot je pred leti povedal za New York Times, se je s klasično glasbo prvič srečal pri osmih letih v očetovem poltovornjaku. Med vožnjo sta naletela na radijsko postajo, ki je predvajala Mozartov Rekviem, in tedaj si je rekel: »Karkoli že to je, to si želim početi.« Pot do tja ni bila lahka, najprej zato, ker izhaja iz revne družine, in potem še zato, ker je to zahtevalo veliko dela. A predanost ga je pripeljala daleč. Že takrat, v zgodnjem najstništvu, je prijel za fagot, dirigent pač mora obvladati inštrument, pred tem pa se je odločil, da ne bo igral, temveč bo dirigiral. Doslej je sodeloval z več evropskimi in severnoameriškimi orkestri. V zadnjih letih je med drugim deloval kot glavni dirigent Baskovskega nacionalnega orkestra ter glavni dirigent Simfoničnega orkestra iz Malmöja.

Pri delu ne pozablja na svoje ozadje, zato tudi med ustvarjanjem glasbene kariere ni nasedel ideji, s katero se je srečal že na začetku: da gre za elitistično obliko umetnosti, namenjeno bogatim oziroma ozki, izbrani skupini ljudi. »Tega nikoli nisem razumel, ker ne prihajam iz takšnega okolja,« je poudaril v omenjenem intervjuju. »To, kar izvajamo, je glasbeni izraz človeškega obstoja in človeškega stanja. V tem, kot je rekla Maya Angelou, mi nič človeškega ne more biti tuje, ker sem tudi sam človek,« je dejal.

Dodal je, da si je življenje »resnično ustvaril sam, z veliko pomoči. Zato nenehno poskušam vabiti ljudi, da se mi pridružijo, in poučujem mlade dirigente. Poskušam predati naprej, kar sta mi dala David Zinman in Leif Segerstam. Kar zadeva javnost, naredim vse, kar lahko, da zmanjšam ovire. Moje ozadje mi ne daje samo občutka dolžnosti, ampak tudi priložnost, da drugim ljudem, ki morda ne vidijo poti v to, to omogočim.«