Sajeta: »Da smo preživeli, si štejemo za uspeh«
Kreativni tabor: Dve desetletji nevsakdanjih umetniških praks, ki premikajo ali brišejo meje med kulturnimi žanri
Odpri galerijo
Janez Leban ob kipu Ivana Volariča Fea, pesnika, ki je bil dolgo časa nepogrešljiv del Sajete.
Foto Blaž Močnik/Delo
Skozi vsa leta ustvarjamo pogoje za spodbujanje interdisciplinarnosti, inovativnosti ter novih pogledov in pristopov k umetniškemu ustvarjanju, s skrbno izbranim mednarodnim programom pa se trudimo ohranjati butičnost festivala, pravijo v Zavodu Mink, ki letos pripravlja jubilejno 20. izvedbo Kreativnega tabora Sajeta. Gonilna sila je dolga leta Janez Leban, s katerim smo se pogovarjali med tedenskim dogodkom, ki v festivalskem mestu Tolmin precej izstopa.
Definicija je stara že nekaj let. Ugotovili smo, da se v samem bistvu koncepta od začetka ni prav nič spremenilo. Sajeta se je zgodila zaradi mrtvila, saj ni bilo dogodkov za mlade. Pripeljali smo nove vsebine. Izdelki, ki jih je ustvarjala Sajeta, pa so seveda različni. Večina jih nastaja na delavnicah, še posebej na področju glasbe. Še posebej zaradi razvoja tehnologije, ki se razvija z bliskovito hitrostjo, ustvarjalci pa jo radi uporabljajo. Naš koncept se bo torej razvijal v smeri teh intermedijskih vsebin, ki se mešajo še z znanostjo, raziskovanjem in še čim.
Imamo nekaj zveste publike, nekateri posamezniki so obiskali vse izvedbe. Seveda pa se percepcija z leti lahko spreminja že zaradi naravnega staranja. Tudi jaz sem se v tem času spremenil, imam drugačen pristop, več znanja o kulturi in ustvarjanju. Opažam pa, da se povečuje obisk mlajše publike, ki jo bo treba še nagovarjati.
Sajeta obiskovalcem ponuja začasen odklop od realnosti, načina življenja, v katerem moramo vsi hiteti. To je bilo pred 20 leti laže početi kot danes, res pa je, da publiko zaradi razvoja danes tudi drugače naslavljamo. Dojemanje in sprejemanje interdisciplinarnosti Sajete pa se nikoli nista spremenila. Zagotovo pa je nekoliko padla podpora lokalne publike, medtem ko nas lokalna skupnost dobro sprejema. Tudi mediji nas imajo kar radi.
Že to, da smo včasih za prireditev potrebovali dva papirja, danes pa potrebujemo mapo, da ne omenjam razlike v finančnem zalogaju. Bolj pomembno je bilo to, da si z dobro idejo lahko vedno privabil ljudi, ki so radi prišli na pomoč. Precej se je spremenilo tudi zaradi pojava večjih glasbenih festivalov v Tolminu.
Z leti je podpora javnih institucij nihala. A smo si vendarle ustvarili renome in državo prepričali, da se splača podpreti takšno umetnost, zato nas ministrstvo za kulturo podpira že v tretjem štiriletnem obdobju. Ta podpora omogoča precej stabilnejše delovanje.
Da smo preživeli, si štejemo za uspeh. Veliko festivalov po Sloveniji z bistveno močnejšo podporo je v tem času poniknilo. Prvi smo namesto koncepta glasbenega festivala ponudili delavnice in druge kreativne vsebine, s kampiranjem pa smo začeli nagovarjati na kulturizem. Na komercialni razvoj ostalih dogodkov se nismo ozirali. Osebno pa čutim globoko spoštovanje do tukajšnjih veliko večjih festivalov. Da jim uspe pripeljati toliko občinstva, da razprodajajo dogodke, je velik dosežek. Mi smo pač na drugi ravni, morebiti včasih organizacijsko malce bolj nerodni, a se s tem ne obremenjujemo. Terminsko pa smo se pač morali prilagoditi drugim.
Z ekonomskega vidika bi z drugim delom seveda dobil več (smeh). Toda po toliko letih enostavno ugotoviš, da je to način življenja. Ne predstavljam si, da naslednje leto ne bi delal Sajete. Za vnaprej bomo verjetno naredili rahel konceptualni zasuk v slogu manj je več, kar smo sicer v preteklosti že poskušali narediti.
Potrudili smo se, da bi pripravili program, ki si ga jubilej zasluži. Dogajanje smo raztegnili na ves teden, ponujamo 25 koncertov, kar je za Sajeto in obiskovalce velik zalogaj. Je pa tako pester in različen, da lahko naredijo selekcijo. Glasbeni program izraža presek teh 20 let. Uspelo nam je pripeljati legendarno nemško skupino faUSt.
Sajeto opisujete tudi kot kulturno-umetniški laboratorij v naravnem okolju. Kako se je spreminjal skozi čas in kako so se izdelki spreminjali v njem?
Definicija je stara že nekaj let. Ugotovili smo, da se v samem bistvu koncepta od začetka ni prav nič spremenilo. Sajeta se je zgodila zaradi mrtvila, saj ni bilo dogodkov za mlade. Pripeljali smo nove vsebine. Izdelki, ki jih je ustvarjala Sajeta, pa so seveda različni. Večina jih nastaja na delavnicah, še posebej na področju glasbe. Še posebej zaradi razvoja tehnologije, ki se razvija z bliskovito hitrostjo, ustvarjalci pa jo radi uporabljajo. Naš koncept se bo torej razvijal v smeri teh intermedijskih vsebin, ki se mešajo še z znanostjo, raziskovanjem in še čim.
Se je v tem času tudi občinstvo spreminjalo? Kako je dojemalo Sajeto, ki tudi provocira, premika in išče meje?
Imamo nekaj zveste publike, nekateri posamezniki so obiskali vse izvedbe. Seveda pa se percepcija z leti lahko spreminja že zaradi naravnega staranja. Tudi jaz sem se v tem času spremenil, imam drugačen pristop, več znanja o kulturi in ustvarjanju. Opažam pa, da se povečuje obisk mlajše publike, ki jo bo treba še nagovarjati.Sajeta obiskovalcem ponuja začasen odklop od realnosti, načina življenja, v katerem moramo vsi hiteti. To je bilo pred 20 leti laže početi kot danes, res pa je, da publiko zaradi razvoja danes tudi drugače naslavljamo. Dojemanje in sprejemanje interdisciplinarnosti Sajete pa se nikoli nista spremenila. Zagotovo pa je nekoliko padla podpora lokalne publike, medtem ko nas lokalna skupnost dobro sprejema. Tudi mediji nas imajo kar radi.
S polno paro do nedelje
S ciljem povezovanja raznolikega občinstva, brez generacijskih, socialnih ali geografskih razlik, kot poudarjajo prireditelji, ponuja Sajeta gostoljubje in široko odprtost do drugačnosti. Tokratni program ima retrospektivni pridih, vendar se ni izneveril tradiciji, da je Sajeta odprta do novosti na ustvarjalnih področjih, ki jih festival pokriva, široka programska zasnova in žanrska neobremenjenost pa še vedno ostajata ključni značilnosti kreativnega tabora. Danes bo med drugimi nastopil Rambo Amadeus, ki se vrača devet let po tem, ko je do zadnjega kotička napolnil Sotočje. Soboto bo gostila krautrockerje faUSt, v nedeljo pa bosta na odru med drugimi še Zlatko Kaučič in Sainkho Namtchylak, ena vidnejših predstavnic samosvojega grlenega petja iz ruske pokrajine Tuva na meji z Mongolijo. Tradicionalno je program obogaten s kreativnimi delavnicami, predavanji, debatami, performansi, razstavami, filmskimi projekcijami in programom za najmlajše.
S ciljem povezovanja raznolikega občinstva, brez generacijskih, socialnih ali geografskih razlik, kot poudarjajo prireditelji, ponuja Sajeta gostoljubje in široko odprtost do drugačnosti. Tokratni program ima retrospektivni pridih, vendar se ni izneveril tradiciji, da je Sajeta odprta do novosti na ustvarjalnih področjih, ki jih festival pokriva, široka programska zasnova in žanrska neobremenjenost pa še vedno ostajata ključni značilnosti kreativnega tabora. Danes bo med drugimi nastopil Rambo Amadeus, ki se vrača devet let po tem, ko je do zadnjega kotička napolnil Sotočje. Soboto bo gostila krautrockerje faUSt, v nedeljo pa bosta na odru med drugimi še Zlatko Kaučič in Sainkho Namtchylak, ena vidnejših predstavnic samosvojega grlenega petja iz ruske pokrajine Tuva na meji z Mongolijo. Tradicionalno je program obogaten s kreativnimi delavnicami, predavanji, debatami, performansi, razstavami, filmskimi projekcijami in programom za najmlajše.
Kaj pa se je spremenilo v organizacijskem smislu?
Že to, da smo včasih za prireditev potrebovali dva papirja, danes pa potrebujemo mapo, da ne omenjam razlike v finančnem zalogaju. Bolj pomembno je bilo to, da si z dobro idejo lahko vedno privabil ljudi, ki so radi prišli na pomoč. Precej se je spremenilo tudi zaradi pojava večjih glasbenih festivalov v Tolminu.Z leti je podpora javnih institucij nihala. A smo si vendarle ustvarili renome in državo prepričali, da se splača podpreti takšno umetnost, zato nas ministrstvo za kulturo podpira že v tretjem štiriletnem obdobju. Ta podpora omogoča precej stabilnejše delovanje.
Tolmin je v tem času postal festivalsko mesto.
Da smo preživeli, si štejemo za uspeh. Veliko festivalov po Sloveniji z bistveno močnejšo podporo je v tem času poniknilo. Prvi smo namesto koncepta glasbenega festivala ponudili delavnice in druge kreativne vsebine, s kampiranjem pa smo začeli nagovarjati na kulturizem. Na komercialni razvoj ostalih dogodkov se nismo ozirali. Osebno pa čutim globoko spoštovanje do tukajšnjih veliko večjih festivalov. Da jim uspe pripeljati toliko občinstva, da razprodajajo dogodke, je velik dosežek. Mi smo pač na drugi ravni, morebiti včasih organizacijsko malce bolj nerodni, a se s tem ne obremenjujemo. Terminsko pa smo se pač morali prilagoditi drugim.Janez Leban vodi Sajeto od leta 2012. Foto Blaž Močnik/Delo
