Festival v turističnem mestecu na obali Ligurskega morja, ki tradicionalno zaseda pet februarskih večerov naših sosedov, najbolje opiše kar stavek: Kar je za Američane Hollywood, to je za Italijane Sanremo. Čisto lahko pa bi mu tudi rekli festival, ob katerem tudi vodja italijanske opozicije Salvini ne more biti tiho. Na družabnih omrežjih je pozval k bojkotu, češ da so se »v Sanremu že odločili, da morajo zmagati politično korektni levičarji«.



Mogoče ga imajo nekateri za zastarel zbor lahkotnosti in osladnosti, a nihče ne pozabi, da so se prav tu, na sanremskem odru, rodili hiti, kot so Volare, Ciao, ciao, bambina, Non ho l'età, Dimmi quando, quando, quando ...
Festival si je še v senci druge svetovne vojne in v želji po gospodarski revitalizaciji mesta zamislil vodja sanremskega kazinoja Pier Busseti in je prvič – konec januarja 1951 – potekal z le tremi izvajalci, ki pa so izvajali dvajset skladb. Dogodek se je skozi naslednja leta in desetletja razvil v največji in najpomembnejši italijanski glasbeni festival. Na prireditvi, ki jo prenaša italijanska televizija RAI (lani je samo uvodni večer festivala spremljalo 15 milijonov gledalcev), so bili sicer v začetnih dveh desetletjih pomembnejši od izvajalcev skladatelji. Vsako (obvezno) italijansko skladbo sta izvedla po dva izvajalca, eden od njiju je bil Italijan, drugi pa mednarodni gost.

Po tem pravilu so na sanremski oder stopili Louis Armstrong, Stevie Wonder, Jose Feliciano, Roberto Carlos, Paul Anka in mnogi drugi ... Od leta 1971 so vsako pesem izvedli samo enkrat, prireditev pa se je v sredini 70. let iz kazinoja preselila v sanremsko gledališče Ariston, nastali pa sta dve kategoriji: za uveljavljene izvajalce in začetnike. Danes vsak pevec nastopi vsaj dvakrat, finalisti se pomerijo med seboj zadnji večer, zmagovalec pa Italijo zastopa tudi na pesmi Evrovizije (od koder se je Italija sicer leta 1997 umaknila, a se je leta 2011 vrnila). Vsaka skladba mora biti v Sanremu seveda izvedena premierno.

V modrem, pobarvanem modro

Sanremska noč je izstrelila med zvezde mnoge do tedaj še neznane italijanske pevce. Anna Oxa je »brez milosti« zmagala s Senza pietà, Andrea Bocelli z nemirnim morjem Il mare calmo della sera, Laura Pausini s samotno La solitudine, da o obljubljeni deželi Erosa Ramazzottija iz leta 1984 niti ne govorimo. Vedno je bilo pomembno tudi, kdo vodi prireditev. Pippo Baudo in Mike Bongiorno sta postala ikoni festivala s trinajstimi in enajstimi angažmaji, lani je bil voditelj Claudio Baglioni, letošnji pa je znani voditelj (kvizov) Amadeus oziroma Amedeo Sebastiani, ki se mu je, kot je povedal, uresničila življenjska želja. Viva Sanremo, naj živi, je vzkliknil.
Med večkratnimi zmagovalci festivala so bili Domenico Modugno in Claudio Villa (štiri zmage), Iva Zanicchi (tri), Nilla Pizzi, Johnny Dorelli, Gigliola Cinquetti, Bobby Solo, Nicola Di Bari, Peppino Di Capri, Enrico Ruggeri, Anna Oxa in skupina Matia Bazar pa so zmagali po dvakrat.



Kot je pri šovbiznisu v navadi, so se okoli prireditve spletale in napletale različne afere in zgodbe, novi zmagovalci so v nekaj mesecih izginili, pesmi, ki niso zmagale, pa so dosegale velik uspeh, a tako pač v šovbiznisu je. Za najslavnejši produkt festivala še vedno velja Volare iz leta 1958. Ne samo da je to najbolj znana italijanska skladba, redkokdo ve, da je njen pravi naslov V modrem, pobarvanem modro (Nel blu dipinto di blu) in da se je na pesmi za Evrovizijo odrezala šele s tretjim mestom. A je kljub temu skladba, ki je doslej doživela največ priredb.

Tudi letošnji festival se bo končal v soboto z razglasitvijo zmagovalcev, tretji festivalski večer pa bo v znamenju jubileja in številke 70. V ospredju bodo namreč skladbe iz bogate festivalske zgodovine.