Saša Tabaković je stalni član igralskega ansambla SNG Drama Ljubljana. V okviru cikla Drama Akustika je že predstavil bošnjaško, srbsko, romsko in judovsko tradicionalno glasbo. Na jutrišnjem koncertu v ljubljanski Drami bo ob 19. uri nastopil z glasbeniki Janezom Dovčem, Boštjanom Gombačem, Goranom Krmacem, Vasilijem Centrihom in Robertom Piklom. Večer so poimenovali Pesmi z drugega brega, predstavili pa bodo glasbeno izročilo narodov panonske nižine v izvirnih jezikih ali narečjih in z urbanim etno jazz pridihom.
 

Od kod vaša želja po raziskovanju bogate glasbene dediščine Balkana?

Na to geografsko področje sem vezan intimno, saj od tu prihajajo moji predniki. Poleg maternega jezika je tradicionalna glasba tisti poriv, s katerim poskušam poglobljeno doumeti kulturno izročilo staršev oziroma starih staršev. Ko bom bolje razumel njih, verjamem, da bom bolje razumel tudi sebe.
 

Zagotovo je Balkan ena največjih glasbenih zakladnic Evrope, ki se počasi odkriva svetu. Na kakšna presenečenja ste naleteli ob preučevanju glasbene zapuščine Balkana?

Če samo vzamemo v obzir, da je Balkan kulturno neverjetno raznolik, saj v njem živi okoli petindvajset različnih narodnih skupnosti, ki pripadajo petim različnim jezikovnim skupinam, potem nas bogastvo njegovega izročila niti ne more presenečati. Čeprav lahko rečemo, da vsaka od teh skupnosti pristno zastopa pozicije lastnih kulturnih okvirjev, pa je vseeno moč opaziti tudi neverjetno medsebojno oplajanje, ki Balkan postavlja v vlogo kulturnega talilnega lonca.
 

Tovrstno glasbeno potovanje po času in prostoru ste začeli s predstavitvijo bošnjaške, srbske, romske in judovske tradicionalne glasbe. Tokrat ste se pa spustili v ravnico in se odpravili po Panonski nižini.

Glasbeni projekt združuje kulturno izročilo narodov panonske nižine in se dotika pesmi Prekmurja (Slovenija), Medžimurja in Slavonije (Hrvaška), madžarske Bačke in Vojvodine (Srbija). Ti kulturni prostori so našemu okolju skozi etno glasbo bolj malo znani, čeprav je Slovenija del njih. Zdelo se mi je prav, da na njih opozorim.
 

Zanimivo je, da je običajno prav glasba tista, ki brez težav preskakuje meje, tako državne, kot nacionalne in geografske.

Se strinjam. Nič ni tako neposredno vezano na človekovo čustvo kot je ton. Glasba v tem smislu ne potrebuje posrednika, da bi jo poslušalec razumel. Še posebej kadar je sporočilnost poenostavljena. Zato lahko rečemo, da ljudska glasba združuje.
 

Pogosto se dogaja, da imajo prebivalci več skupnega na nekaterih geografsko zaokroženih območjih, ne glede na etnične razlike, kot pa s sonarodnjaki z drugega konca države.

Zagotovo. Če se odmaknemo od zgodovinskih ali družbeno političnih dejstev, na ljudi močno vplivajo tudi geografske življenjske razmere. V ospredje stopi človekovo dojemanje okolice in posledično tudi sveta. Razlika je ali človek doživlja rob sveta skozi horizont, ki je postavljen kot daljna, nizka črta, ali pa bo rob sveta doživel skozi ogromen očak, ki ga mora preplezati, da bi videl, kaj je na drugi strani.
 

Praviloma je veliko pesmi na mejnih območjih skupnih oziroma se na srečanjih brez zadržkov pojejo pesmi različnih narodov, različnih tam bivajočih etničnih skupin.

Verjetno tudi zato, ker si te skupine delijo legende, mite in podoben pogled na svet. Pravzaprav ohranjajo podobne vrednote, ki se prelivajo tudi v ljudsko izročilo.
 

So ti vaši koncerti so tudi neke vrste izobraževalni nastopi?

Ne vem, kako naj odgovorim na to vprašanje. Mislim, da tovrstni glasbeni dogodki poskušajo pokazati, da nam je tujstvo katerihkoli »pesmi z drugega brega« verjetno bolj blizu kot si mislimo ali si želimo priznati.