Še eden iz vrste velikih ruskih pianistov

Že podatek, da je leta 1990 zmagal na najpomembnejšem mednarodnem tekmovanju pianistov – konkurzu Čajkovskega v Moskvi, je dovolj poveden. Drugače kot nagrajenci drugih prestižnih mednarodnih tekmovanj, vštevši Chopinovo v Varšavi, ki po bolj ali manj zasluženi zmagi včasih skoraj povsem utonejo v pozabo, je namreč pred vsemi lavreati moskovskega tekmovanja bleščeča koncertantna kariera. In Boris Berezovski seveda ni izjema.

Leta 1969 rojen v Moskvi se je pri petih letih začel učiti klavir. Med študijem na moskovskem konservatoriju pri profesorici in koncertantki Eliso Virsaladze je zasebno študiral še pri znamenitem Aleksandru Satzu. O klasični glasbeni pedagogiki iz sovjetskega obdobja ima nekoliko mešane občutke: »S svojima profesorjema sem imel sicer precejšnjo srečo, toda na splošno so bili zelo konservativni – zanje je bil celo Bartok preveč avantgarden,« je pred leti povedal v Londonu. »Aleksander Satz pa je bil nekaj posebnega: samouk in v vseh pogledih izjemen človek. O glasbi se je najraje pogovarjal ob steklenici vodke s kakšnim pijanim ruskim kmetom. Zelo rad sem ga imel.«

Od evropskih držav ima rad tudi Britanijo. Leta 1988 je kot še ne devetnajstleten debitiral z odmevnim recitalom v londonski Wigmore Hall in nato še desetletje preživel v Londonu, kjer si je kupil enega tradicionalnih črnih taksijev – »Za zabavo sem se občasno malo vozil po mestu.« Potem pa se je z drugo ženo in malim sinom preselil v Bruselj: »Od tam je zelo lahko potovati po Evropi, kjer največ koncertiram, pa še življenje v belgijski prestolnici je cenejše kot v Londonu.«

Pri Timesu so ga že po prvih nastopih označili za »umetnika izjemnega potenciala, impresivne moči in bleščeče virtuoznosti«, revija Grammophone pa za »vsekakor pravega naslednika velikih ruskih pianistov preteklosti«. In res je že dve leti pozneje zmagal na pianističnem veletekmovanju v Moskvi, po katerem so se mu na široko odprla vrata na vse svetovne odre.

A povsem brez težav vendarle ni šlo. Že na moskovskem tekmovanju je moral med drugim igrati tudi znameniti Prvi klavirski koncert Čajkovskega, »ki sem ga v dno duše sovražil. Pred nastopom sem skoraj bruhal. Cela vrsta sovjetskih partijskih sestankov se je začela s tem koncertom; zdel se mi je kot propagandna glasba.«

Celo potem, ko je to delo sam posnel, je prostodušno povedal, da je med stotinami posnetkov tega koncerta nad koncerti zanj res dobra edino izvedba Solomona (Cutnerja), ki se je (leta 1902) rodil revnemu krojaču iz londonskega West Enda. Od vseh drugih velikih pianistov, ki so posneli prvi koncert Čajkovskega, Berezovskega ni navdušil nihče – ne Svjatoslav Richter, ne Vladimir Horowitz, ne Martha Argerich. »Richterjeva izvedba s Karajanom je sploh pošastna, težka, tevtonska. Šele ob Solomonovi interpretaciji sem se zavedel, da je treba ta koncert igrati čisto drugače – svetlo, poetično, lepo.«

O ruskih in neruskih muzikih

Berezovski se očitno tudi s takšnimi izjavami upira klišejem, češ da edino ruski pianisti lahko prepričljivo igrajo ruske skladatelje. A tudi v njegovem večinoma romantičnem repertoarju ruski avtorji zasedajo zelo pomembno mesto. S posnetkom Prve klavirske sonate in Variacijami na Chopinovo temo Sergeja Rahmaninova si je leta 1994 prislužil nagrado nemških kritikov. Ti so ga nagradili že dve leti prej tudi za posnetek vseh Chopinovih klavirskih etud, ker »ta nenavadno senzibilen in poetičen glasbenik nikdar ne zaide v skušnjavo, da bi jih izrabil za prikaz svoje izjemne virtuoznosti«.

No, odtlej je Berezovski posnel še veliko plošč z deli Balakireva, Chopina, Liszta, Medtnerja, Musorgskega, Rahmaninova, Ravela in Schumanna in z njimi osvojil vrsto nagrad. Njegovo izvedbo Ravelovih Nočnih prikazni, Sonatine ter Plemenitih in sentimentalnih valčkov, denimo, so izborno pohvalili tako pri Le Monde de la Musique kot v revijah Diapason in BBC Music. Pri zadnji so mu leta 2006 pripeli še priznanje za instrumentalni posnetek leta, in sicer za študije Chopinovih etud Leopolda Godowskega, ki veljajo za enega najtrših orehov v vsej pianistični literaturi.

»Verjetno sem res na vrhuncu tehnične izurjenosti,« je podvig komentiral takrat 37-letni pianist. »Na tej ravni jo bom morda lahko vzdrževal še kakšnih deset let, pri petdesetih pa za Godowskega najbrž ne bom več premogel potrebne moči.«

Takrat se bo morda lotil še enega neruskega glasbenega velikana, ki ga doslej ni veliko igral. Johanna Sebastiana. Kot pravi, ga doslej nista ustavljali veličina in kompleksna, polimorfna popolnost Bachovega opusa, temveč predvsem izvajalec, ki se je z interpretacijo del tega nemškega baročnega mojstra proslavil za vse čase, Glenn Gould. Ta kanadski pianist je tudi eden redkih, o katerih ima Berezovski res dobro mnenje: »Bacha se nisem pogosteje loteval predvsem zato, ker se pri najboljši volji nisem mogel osvoboditi Gouldovega vpliva. Tudi sam sem se preizkusil z Goldbergovimi variacijami, a povsem nemogoče je bilo preseči Gouldovo izvedbo.«

S temi besedami je verjetno meril na pogosto opevani idealni spoj tehnične briljance in muzikalne dovršenosti, ki jo je menda mogoče doseči šele v zelo zrelih letih. A če je o muzikalni prepričljivosti Berezovskega tu in tam zaslediti dvom ali pomislek – nekaj kritikov je pri njegovem Ravelu in celo Lisztu zaznalo »mestoma pretirano premočrtno, skoraj brutalno eksekucijo« –, o njegovi tehnični bravuroznosti, za kakršno bi bili manjši pianistični kalibri pripravljeni ubijati ali početi še kaj hujšega, ni najmanjšega dvoma.

In to je precej pomembnejše, kot so pogosto pripravljeni priznati glasbeni kritiki. Kajti brez obrtniške briljance je utopično razmišljati o umetniški dovršenosti. Brez prve preprosto ni druge in sploh nič omembe vrednega. Ali kakor je zapisal srednjeveški modrec: Kdor ni čeden pri dvajsetih, močan pri tridesetih, bogat pri štiridesetih in moder pri petdesetih, ta ne bo nikdar ne čeden, ne močan, ne bogat in ne moder.

Petinštiridesetletni Boris Berezovski se bo v Ljubljani predstavil s tehnično in glasbeno zahtevnimi deli Debussyja, Hačaturjana in Rahmaninova.