Tiskane izdaje
Mario Marzidovšek je ena najbolj varovanih skrivnosti slovenskega podtalja osemdesetih let. Pionir eksperimentalne elektronske glasbe in neodvisnega založništva je na zelo samosvoj način eksperimentiral v elektroniki, industrialni glasbi in hrupnih derivatih. To je slišati (tudi) na najnovejši kompilaciji.
Rajko Muršič, avtor spremne besede k pričujoči izdaji, je eden redkih, ki je pravilno ovrednotil Marzidovškovo delo v osemdesetih – vozlišče svetovne eksperimentalne glasbe. Marzidovšek se naslanja na izhodišča modernizmov in historičnih avantgard v umetnosti, tako v glasbi, kot v poeziji, literaturi, slikarstvu in performativnih umetnostih.
Seveda so se v osemdesetih v polju umetnosti že pogovarjali o postmoderni umetnosti, radikalni pristopi v umetnosti pa so že zašli v polje dominantne, etablirane, institucionalizirane umetnosti. V tem miljeju se je rodila hrupna podtalna iniciativa, označena kot linija industrijske glasbe ali hrupa, »nojza«, ki je izhajala iz podobnih smernic kot v približno istem času punk. Ta linija je v umetnosti ustvarila zarezo s povsem novo govorico. Govorila je s pozicije podtalja, zunaj ustaljenih distribucijskih umetniških in glasbenih tokov, jih najedala ali vsaj vzbujala slabo vest. V te tokove, ki so potekali po sebi lastnih kanalih, se je umestil tudi Marzidovšek skozi lastno ustvarjanje glasbe, poezije, slikanja in grafike ali s pionirsko založniško dejavnostjo.
Aktivno in radikalno
Marzidovšek je svojo kreativnost, entuziazem in aktivizem zastavil radikalno ne le zase, temveč tudi za druge. Usmerjal je svojo založniško dejavnost Marzidovšek Miminal Laboratorium (med letoma 1984 in 1989 je v studiu v Slovenski Bistrici izdal več kot osemdeset kaset) ter svoje delo in delo sopotnikov iz lokalnega prostora umestil v mednarodni kontekst. Pri tem je sodeloval z umetniki iz ZDA, izdajal glasbo iz Poljske, Italije, mednarodne kompilacije in tudi sam izdajal v tujini.
Sprva intenzivna, nebrzdana in nalezljiva ustvarjalna sla je v devetdesetih privedla do radikalne tišine, molka in svojstvene potisnitve v ozadnji šum, ki se je potiho vtiskoval v delo njegovih posnemovalcev (Sist En 363, Amper-o-mat, Orton ...).
Ta molk je enigmatičen ne le v kontekstu Marzidovška, temveč še bolj skozi molk, ki ga je do njegovega dela gojil domač umetniški prostor. Čeprav je ustvarjal eksperimentalno elektronsko glasbo, ga ni ob boku zasedb Laibach, Borghesia, Strelnikoff ali pionirjev techno glasbe. Ustvarjal je tudi v polju konkretne glasbe, a ga ni niti ob boku Bora Turela. Delal je kolaže, performanse, happeninge in zvočne ambientalne postavitve, a ga ni med domačimi pionirji performativnih umetnosti in v galerijskih prostorih. Čeprav je bil med pionirji neodvisnega glasbenega in fanzinarskega založništva, ga redko omenjajo v tem kontekstu.
Ironija usode je hotela, če citiram Rajka Muršiča, da bi ga morda »LP plošča Ultimative, ki je oktobra 2011 izšla pri založbi Monofonika pod okriljem mariborskega Subkulturnega azila, vrnila nazaj
k hrupu, a je Maria tišina dokončno premagala«. Premagala ga je
12. oktobra letos. Gesta, da bi si njegov molk tolmačili kot njegovo ultimativno umetniško gesto, bi bila skrajno romantična, če ne celo obscena, cinična gesta samozadovoljne in samozadostne domače umetniške srenje.
Estetika 'naredi sam'
V lanskem letu je v to tišino
z izdajo plošče EX YU Electronica Vol. I: Hometaping In Self-Management zarezala založba Monofonika. Plošča različnih ustvarjalcev razkriva podtalno mrežo
s štirinajstimi zvočnimi kosi, ki so večinoma nastali v osemdesetih, in sicer na področju nekdanje Jugoslavije.
Danes jo nadaljuje z drugim delom kompilacije Ex Yu Electronica: industrijski elektro obvodi na severu (z Marzidovškom in deli zasedb ter posameznikov Abbildungen Variete, Peter Tomaž Dobrila, HUM, CZD, Stana, Klopotec in Delavski rock teater v Opoziciji).
Na kompilaciji so osredotočeni na samosvoje ustvarjanje v severovzhodni Sloveniji, katerega središče in osišče je predstavljal prav Mario Marzidovšek. V projektu so kali punkovske estetike 'naredi sam', drznih eksperimentov, klenih konceptov, provokacij, manifestov in taktik.
V glasbi razbiramo repeticijo poznejše tehno kulture, zvočno zankanje in vzorčenje, sintetične ambientalne oblake, temačen pulz industrijske dobe. Predvsem pa leži v njej temelj neodvisnega založništva, kot ga umevamo danes. Pričujoča izdaja ponuja ne le srečanje z enim od bolj brezkompromisnih in samosvojih ustvarjalnih umov pri nas, temveč ponoven premislek o mehanizmih v glasbeni industriji: ti so namreč danes del dominantnih struj glasbene produkcije, škoda, da jim pri tem ne sledi tudi glasba v drznosti in trdnosti vizije, ki je vklenjena v delo Maria Marzidovška.
