Tiskane izdaje
Begunje − Predsednik republike Borut Pahor je v pogrebnem nagovoru dejal, da danes žaluje ves slovenski svet, saj je umrl pesnik slovenske duše. »To je tih, veličasten pozdrav, je srečanje, je naša tiha in iskrena izpoved hvaležnosti. Skupaj bomo za vse večne čase. Če obstaja kakšen kraj, kjer so dobri ljudje, in če se temu kraju reče Nebesa, je Slavko že tam. Zdravljica in Golica sta himni, umetnini, melodiji, ki nas določata.«
Prešeren je pisal o edinosti, sreči in spravi, Avsenik pa je vse to uglasbil. Slovenci se nimamo za radosten narod, a če nekdo zaigra na Golici, eksplodiramo v nepopisno srečo. Pravijo, da nismo enotni, ko pa se po domovih predvaja pesem Slovenija, od kod lepote tvoje, ni močnejšega lepila od solz, je poudaril predsednik.
Melodije, ki jih je napisal Avsenik, niso le slovenska dediščina, ampak pripadajo vsemu sveta. Avsenik je izumil tipko za srečo. Mogoče se zdi komu neprimerno, da na tem žalostnem srečanju govorimo o veselju in sreči, a Slavko spoštujemo vas, imamo vas neskončno radi, je končal svoje misli.
Ivan Sivec, pisatelj, tekstopisec, tudi avtor monografije o Avsenikih, je med drugim povedal: »Odhaja kralj. Kralj slovenske glasbe. Naš kralj. Odhaja kralj, ki je svoje veliko notranje bogastvo od mladosti naprej pa vse do zadnjega diha razdajal svojim ljudem. Odhaja kralj, ki je neizmerno ljubil svoj dom, našo skupno domačijo, slovensko domovino, svoje poštene in dobre ljudi. Odhaja kralj, ki je vsem slovenskim glasbenikom zapustil zlato dediščino, iz katere bomo lahko črpali še stoletja in stoletja. Dediščino, ki je bila v resnici domača, slovenska, razumljiva za najširši krog in prav zato veličastna. Kralj, ki smo ga cenili in spoštovali vsi.
Predstavnik krajevne skupnosti Sašo Gašperin je poudaril, da je bil Slavko Avsenik za domačine Jožovčov Slavc. »Nkol te ni bvo sram povedat, od ke s doma, mi smo se pa tud zmerej rad považnal, da s nš. Kuga se nam nau zdeu, skoz tebe pa tojo musko dons po sveta za Begne ve. Ke pa še maš tako vas, da b mu vsak hrib pa dolina, vsaka koča pa oštarija sojo himno. Zato se nka na boj Slavc, toj Begunc te namo pozabil. Pa tud tga ne, da ti ni bvo nkol teško za soj krej igrt : Aj bvo za gasilce, sankače, Drago, al pa za Elan.. ste pršl − pa ste špilal, dokler cajt so bl ldje.«
Županu Radovljice Cirilu Globočniku je v veliko zadoščenje, da je občina pred dvema letoma postavila spomenik Avsenikovi glasbi v Lescah. »Naš častni občan je večkrat povedal, kako veliko mu pomeni, da smo na ta način pokazali, kje so resnične korenine te, po vsem svetu priznane glasbe – v Begunjah, na Gorenjskem, v Sloveniji. V veliko zadoščenje mi je, da je občina Radovljica videla veličino njegovega poslanstva.«
Tomaž Habe, član UO Društva slovenskih skladateljev, je spomnil, da je Slavko dosegel večje priznanje v tujini, a se je kot travniška cvetica vračal nazaj na poljane med ljudi in kraje, ki jih je doživljal od mladih let. »Obredel je ves svet pa je vendarle ostal zvest slovenski besedi, saj so vse njegove skladbe najprej nosile slovenski naslov in besedilo. Njegove poskočne polke in zasanjani valčki so sicer preprosti, kot gorenjske doline in hribi, kot poljsko in planinsko cvetje, kot žuboreči studenci prvinskosti in iskrenosti. In ravno v tem je moč njegove glasbe. Iskrena, neizumetničena, naravna, pa vendar izpovedna v svojem žanru.«
Tisoč slovenskih glasbenikov je v svoji poslanici zapisalo: »Pokazali ste nam, kako mora glasba zveneti popolno ter kako naj glasbeniki ostanemo skromni, dostopni in ponosni na svojo deželo in ljudi. Obljubimo, da bomo po Vaših načelih in spoznanjih še dolgo igrali in varovali glasbo, ki ste jo ustvarili in utemeljili.«
Govor sina Slavka Avsenika mlajšega objavljamo v celoti:
Dragi ati.
Na zemlji sva si delila malo več kot 20.000 dni. Sliši se veliko, pa vendar temu ni tako.
Prvih 5000 dni si bil skoraj ves čas odsoten, saj si nosil svojo pesem po svetu in razveseljeval miljone ljudi vseh vrst in narodnosti. Čeprav smo te pogrešali − tvoja žena in mi trije bratje smo vedeli, da delaš nekaj pomembnega. Na stotine pisem tedensko je pričalo skozi zgodbe, polne solz in veselja, da je to res. Doma pa si se posvečal delu s svojim bratom in ansamblom. S svojo neverjetno močjo, zagonom in karizmo si mi dajal vedeti, da pričakuješ, da bi ti bil kot tvoj prvorojeni sin podoben in šel po tvoji poti ali pa vsaj po poti, kakršna naj bi pot tvojega sina bila. Pa je vse zgledalo drugače. V nobeni stvari nisem našel podobnosti s tabo.
Zdelo se mi je, da bi lahko spoznal glasbo globlje, saj mi je v nekem trenutku, glede na glasbeno dogajanje v naši domači hiši v Ljubljani, začela vajina glasba postajati samoumevna.
Zdelo se mi je, da teh nekaj harmonij in preprostih melodij, ki so bile v mojih najstniških letih z vseh strani zmerjane z »govejo glasbo«, pač ne more zadostiti moje glasbene fantazije in zmožnosti izražanja le te.
Ko si končno s svojo glasbo uspel do take mere, da si bil lahko več časa doma z nami, pa sem odšel od doma in tebe jaz, da bi našel svojo resnico, čim globlje v glasbi. Pa sva bila spet dobra za naslednjih 5000 dni. Nisi bil vesel, saj si vedel, v kaj se podajam, pa tudi vse skupaj si si predstavljal drugače.
Nekega dne si mi povedal star gorenjski pregovor: dalj greš, dalj ti kaže, češ − nikoli ne boš zadovoljen, saj v glasbi ne moreš priti do konca.
Danes mirno lahko pritrdim − res je − čeprav me v resnici to celo veseli. Rekel si tudi, da glasba, ki se ne zgodi iskreno, ni vredna nič, saj samo iskrenost omogoča, da se vsaka nota posebej preseli iz ustvarjalčevega v poslušalčevo srce. Res je − a ravno to me je pa najbolj oddaljevalo od tvojih želja v zvezi z mano.
Ironija je, sem te ravno na tej poti spoznaval mnogo bolj, kot če bi bil doma. Spoznaval prek zgodb tvojih premnogih poslušalcev, oboževalcev in častilcev v tujini in prek študija del številnih skladateljev, ki so ustvarjali našo glasbeno zgodovino, ko sem te primerjal z njimi.
Moral sem oditi od tebe, da sem se lahko vrnil k tebi.
Moral sem se zgubiti v drugačnem svetu, da sem se lahko ponovno našel, in končno, moral sem se močno odkloniti od tebe, da se ti danes, kot Slavko Avsenik mlajši, lahko globoko priklonim.
Nenadoma sem začel videti skupne točke: Tudi ti si odšel od doma in očeta, daleč, še dalj kot jaz, in se vrnil v Begunje šele, ko je prišel čas za to. Tudi ti si šel v svet, drugačen od domačega, in spoznaval, da ptica krošnje svojega drevesa ne more videti in razumeti, dokler ne odleti iz nje.
Brez tvojih 5000 dni odsotnosti jaz svojih glasbenih sanj nikoli ne bi bil izpolnil, brez mojih 5000 pa se ne bi moglo zgoditi najinih 10.000 dni, ko sva bila fizično veliko več skupaj. To je bilo novo obdobje, v novi državi in novem času. Obdobje sodelovanja, v katerem sva uresničila mnogo tvojih skladb; podobno kot si ti, skupaj s sinom Gregorjem obnovil hišo svojega očeta, tu zadaj. V tem obdobju si tudi in predvsem z njegovo izjemno požrtvovalnostjo izpolnil veliko svojih želja, na katere bi bila ponosna tvoj oče in mama. Enako tudi sin Martin, ki je vsa vajina skupna spoznanja ob velikem občudovanju tvoje umetniške edinstvenosti prenesel na področje svoje vizualne ustvarjalnosti. Ko pa se je zgodil naš družinski čudež Sašo, si začutil veliko srečo ob dejstvu, da od zdaj naprej tvoji poslušalci niso več sami.
Zato nas je vse skupaj močno prizadelo, ko so nam zdravniki povedali, da se naši dnevi zaključujejo. Hudo nam je, ker vemo, da se tvoja glasba sama od sebe ne bi nikoli zaključila, saj so ti lepe melodije vrele do konca. Hudo, ker smo lahko nemočno zrli v tvoje oči in na tem planetu nismo več našli rešitve za to, da bi ostali skupaj. Hudo, ker smo vedeli, da te bomo morali kmalu pospremiti na tvojo zadnjo pot in to sporočiti vsem, ki te imajo radi.
V vseh, ki si nas združil v današnji dan, in v vseh, ki si jih s svojo glasbo in osebo združeval vseh 31.200 dni svojega življenja. Tvoje ideje, znanje in ljudje, ki so v tvoji glasbi in življenju iskali odgovore in jih tudi našli.
Dragi ati, zelo te bomo pogrešali. S teboj bomo do konca svojega življenja, ko se ti bomo pridružili. Naj gre tvoje »vandranje« v milost neskončne angelske svetlobe, kjer te prosimo, da pozdraviš naši sestrici, Ireno in Sašo, svojo sestro Majdo in brata Janeza, ter vse ostale naše prednike, brez katerih ne bi bili tukaj.
Dragi ati, ponosni smo nate in te imamo brezmejno radi: žena Brigita, sinovi Martin, Gregor z ženo Katarino, Slavko z ženo Tamaro, ter Sašo, Aleš, Blaž, Primož, Nataša, Monika in Polona.
