Sleaford Mods: »Gotovo bi nam socializem veliko bolj koristil«

V okviru rojstnodnevnega praznovanja Kina Šiška bo v petek v Katedrali nastopil elektronski­ punk duet Sleaford Mods. Angažirani duet predstavlja glas angleškega delavskega razreda in kritiko družbenega razkroja v domovini. O novem albumu,­ ­angažmaju v umetnosti ter brexitu­ smo se pogovarjali s pevcem in besedilopiscem Jasonom Williamsonom.
 

Glede na to, da spadam v nekoliko starejšo generacijo poslušalcev glasbe, mi v vaši glasbi odmevata predvsem zasedbi Suicide in Joy Division. Katera glasba vas je priteg­nila med odraščanjem?

Predvsem skupine The Jam, Sex Pistols, Public Enemy, The Stone Roses in podobne.
 

Ko je nazadnje prišla dobra glasba iz Velike Britanije, je Margaret Thatcher uničevala državo blaginje. Že nekaj časa imate grozne ministrske predsednike, ni pa veliko angažirane glasbe?

Predvsem zato, ker so komunikacijski kanali razpršeni in podrejeni kapitalističnemu načinu razmišljanja. Umetnost je postala spolirana, omehčana … Prevzeli so jo ljudje, ki pošiljajo sporočila o podpori kapitalistični mašineriji. To se pri nas dogaja že leta.
Zdaj je še posebej težko, da bi skozi prevladujoče medije spravil karkoli bolj angažiranega, kar odseva angleško kulturo. Zadnje, kar se je zanimivega in angažiranega zgodilo, sta bili glasbeni zvrsti grime in drill. Prva je stil elektorske glasbe, ki je nadgradnja jungla in prepleta vplive dancehalla, reggaeja in hip hopa z angažiranimi besedili urbanega življenja. Drill je zvrst trapa s poudarjenimi temačnimi, nasilnimi, nihilističnimi besedili. Oba stila problematizirata nasilje in preganjanje temnopoltih skupnosti.
Precejšnjemu delu belskega delavskega razreda so oprali možgane z idejami nacionalizma, večina pa je dejansko izključena iz družbe, je brez glasu. Postali so nevidni. V medijih skorajda v celoti enačijo belski delavski razred z rasističnimi in nacionalističnimi idejami.
 

Je družbena in politična angažiranost v umetnosti nujna?

Seveda. To je osnovni smisel umetnosti, mar ne? Umetnost povzema borbo ter občasno ujame kaj lepega. Vendar je borba lepa. Umetnost pa tudi dokumentira človeška prepričanja.
 

Sta besedi socializem in komunizem nekaj, česar se Angleži bojijo?

Prepričan sem, da večina niti ne ve, kaj v resnici pomenita. (Smeh.) Gotovo bi nam socializem veliko bolj koristil od tega, kar imamo zdaj, to obliko tihega fašizma, ki je čedalje bolj močna. Žal so množici ideje socializma in komunizma tuje.
 

Vaša glasba je minimalistična, vaša besedila pa maksimalna, so kot manifesti delavskega razreda. Ali v Veliki Britaniji še obstaja delavski razred?

Seveda imamo delavski razred, vendar ta večinoma nima dela. Prevladujejo slabo plačane službe, čedalje več ljudi živi v revnih predelih. Nekaterim je sicer bolje, saj sistem dela zanje, večini pa ne. Nič ni več tako preprosto, kot je nekoč bilo.
 

Punk je bil močno glasbeno in družbeno gibanje, ki so si ga prisvojile korporacije. Ali lahko nove tehnologije prinesejo več demokracije v glasbeni posel?

Ni nujno, lahko pa so v precejšnjo pomoč. Zdaj bistveno lažje posnameš skladbo, jo daš na internet in če je za kaj, morda zbudi dovolj zanimanja, kar lahko vodi do nastopov. Po drugi strani se zlahka izgubiš med številnimi glasbeniki, ki si zelo želijo uspeti.
 

Ali je ljudi, ki jih poznate, strah brexita, ali menijo, da bo to naredilo Veliko Britanijo še večjo?

(Smeh.) Mislim, da je ljudi večinoma strah. Besni so, ker so se ujeli v past teh idiotov. Tako da ne gre toliko za strah, gre bolj za jezo. Frustrirani so, ker jih vodijo takšni nesposobneži, pa še ti ne vedo, kam jih vodijo.
 

Vaš novi album Eton Alive nas podobno kot stara pesem Eton Rifles skupine The Jam spominja, kje so se šolali elitneži, ki vas vodijo in ki vodijo vašo državo v korist elite.

Album je neposredna referenca na ta kolidž, pa seveda je tudi besedna igra, kajti Eton Alive v bistvu zveni, kot da so nas žive požrli ti požeruhi iz Etona. (Smeh.) Vodijo nas ti privilegiranci, ki nimajo stika z resničnim življenjem in resničnimi težavami. To res ne morejo biti primerni predstavniki ljudstva. Tako dobiš skupino bedakov, ki dela le v interesu tistih iz ozadja, ki so jih nastavili na oblast.