SLO blues - Dve plati otožnosti

Samosvoj skladatelj Gregor Strniša se je tokrat z ekipo lotil podalpskega bluesa.
Objavljeno
07. februar 2018 15.23
Zdenko Matoz
Zdenko Matoz
V svojem manifestu je zapisal avtor projekta SLO blues Gregor Strniša med drugim zapisal, da »dandanes, ko naši pevci pojejo nam Slow-encem pesmi v engliščini, smo mi sklenili temu narediti konec. Trdno stojimo na stališču, da ohranimo slovenšno za vsako ceno, pa naj stane kolikor hoče. Ob 500-letnici refomacije smo si drznili poseči v glasbeno strukturo naše tako lepe ljudske pesmi in jo reformirati. To reformativno dejanje smo izvedli tako, da smo seveda obdržali slovensko besedo, za glasbeni material pa smo prevzeli blues. To afriško-ameriško glasbeno suženjsko strukturo. Prav neverjetno je, s kakšno lahkoto - kaj lahkoto, upognjenostjo - so ta naša slovenska besedila zdrsnila v obliko te suženjske glasbene strukture. Pa se vprašujemo, ali zato, ker smo črnci, ali zato, ker smo sužnji?«

Poleg Strniše, ki je zagrešil avtorstvo glasbe, aranžmaje in v zasedbi igra klavir, so tu še Andrej Zupan (glas, klarinet), Ursula Luthar (glas) in Uroš Usenik (električna kitara). Drzno so se lotili pesmi, ki jih večinoma imamo zabeležene v našem kulturnem genskem zapisu, in sicer Še kiklco prodala bom, Moje dekle je še mlada, Vsi so venci, Kaj ti je deklica, Kje so tiste stezice, Jaz pa pojdem na Gorenjsko, Oj ta soldaški boben, Trzinka in druge. Skratka, slovenske ljudske pesmi, kot jih še niste slišali.