Sound Explicit: Izven cone udobja

 Ne le letni pregled domače eksperimentalne izraznosti, pač pa pomemben agitator in movens avtorskega izraza.

Objavljeno
11. september 2015 16.14
Tina Lešničar, Ljubljana
Tina Lešničar, Ljubljana

Na torkov večer je bilo v Ljubljani čutiti nekaj tistega značilno "newyorškega" vznemirjenja ob dilemi, katerega dogodka se udeležiti ob zavedanju, da v vsakem primeru zamujaš nekaj izjemnega. V Jakopičevi galeriji se je odvijal cikel zvočnih in avdio eksperimentalnih perfomansov Sound Explicit, v Skladovnici pa je v istem trenutku v duetu koncertirala Kaja Draksler.

Sound Explicit je festival(čič), ki je bil še do lani rezerviran za eksperimentalna, improvizirana vizualno-zvočna raziskovanja. V dvanajstem ciklu pa se je organizator, Zavod P.A.R.A.S.I.T.E. odločil, da v program uvrsti glasbenike, katerih izraznost (v jedru sicer prežeta z improvizacijo) v zainteresirani kritično-teoretsko naravnani javnosti velja bolj za tradicionalno.

Zvočno ekspliciten večer

Dvovečerno manifestacijo je tako otvoril trobentač Igor Matković, ki je svojo eksperimentalno žilico pred leti že preizkušal v duetu s kitaristom Vitjo Balžalorskyim, in je svoj elektronsko-akustični koncept tokrat zastavil z bobnarjem Bojanom Krhlankom. Šumi izdihov v trobento, klikanje ventilov, pritrkavanje po ogrodju bobnov in gladenje napete opne so se v zamolklih organskih zvokih izvijali iz teles ozvočenih inštrumentov in se preko računalniškega programa zazankali v digitalne orkestracije. Nastajale so programsko manipulirane kompozicije v času, ki so zaživele kot samostojna celota, hkrati pa služile za podlago, na katero sta glasbenika spet lepila novo akustično improvizacijo, kar je skladbi dalo večplastno identiteto.

Projekt, ki sta ga predstavila na Sound Explicit je zanimiva nadgradnja Matkovićevih dosedanjih skladb, ki jih sicer poznamo v izvedbi »tradicionalnega« kvarteta s poljskim pianistom Marcinom Wasilewskim, v novi preobleki pa je ta glasba dobila bolj razgibano in dramatično podobo, s precizno začrtanim dramaturškim lokom – kar pri nepredvidljivih računalniško manipuliranih in improviziranih setih, ni tako samoumevno. V drugi skladbi sta se glasbenika spustila v dialoški aspekt ustvarjanja, ne ravno v smislu dihotomije med melodičnim in ritmičnim inštrumentom, pač pa v smislu dveh enakovredno ekspresivnih izraznih sredstev. Krhlanko je znal brez pretirane rabe dodatnih zvočil dobro izkoristiti »naravni« melodični potencial bobnarskega seta.

Z nasnemavanjem zvokov in loopingom sta v svojo glasbo vtkala refleksijo preteklosti, ki nosi vse posledice storjenih dejanj, izrečenih besed in preživetih dogodkov, ki v opomin kar naprej odzvanjajo v sedanjosti, da se z njimi soočimo, jih sprejmemo, popravimo, odpravimo.

Intimna narava dogodka, skritega v kletne prostore Jakopičeve galerije, bi tako skoraj zahtevala zaporo Dunajske ceste za bučni avtobusni promet.

Poetika bobnanja

Medtem je nekaj ulic stran v dvorani Skladovnice na Beethovnovi svoje kompozicije pozorno že gradil duo Feecho – pianistka Kaja Draksler in nizozemski bobnar Onno Govaert. Koncert, ki bi se vsebinsko naravnost zlil z letošnjim konceptom Sound Explicita, ni bil v sklopu festivala, kar je škoda, tako za festival, izvajalce kot občinstvo. Slednje je bilo tako primorano izbrati en dogodek in se razdeliti, a sta bili navsezadnje obe prizorišči zgledno obiskani. Drakslerjeva in Govaert sta se v srednjem delu koncerta posebej razigrala ob glasbenih pripomočkih, ropotuljicah, zvončkih, raglji, kabasi, manjiri, »zapestnim« bobenčkom... in dinamiki svojega repertoarja, pred kratkim izdanega na albumu Bums, dodala novo ritmično dimenzijo. Drakslerjeva je priložnostno igrala na Fender Rhodes električni klavir, kar je zmehčalo zven njenega perkusivnega izvajanja improviziranih kompozicij, ki sta jih glasbenika zaključila z emotivno, evokativno balado.

Skupaj z drugim delom programa v Jakopičevi galeriji, ki je v primerjavo ali bolje rečeno dopolnilo večera ponudil enak inštrumentarij - Fender Rhodes/bobni, smo lahko »na lastni koži« občutili široko izrazno paleto obeh glasbil. Pianist Marko Črnčec je klaviature (bilo jih je več) nadzoroval s povsem drugačno atako. Uvodni solo vložek je zastavil ambientalno, z zračnim harmoničnim izzvenevanjem in pulzirajočimi vpadi z desne, kar je odstopalo od njegove siceršnje glasbene artikulacije. Njegovo distorzirano polurno kontemplacijo so navdihnili žlahtni idiomi jazzovske fuzije in gospela. Ko se mu je pridružil še vsestranski avstrijski bobnar in perkusionist Bernhard Schimpelsberger, pa je njuna skupna igra eskalirala v moderno ritmično, gladko tekočo, a surovo eksplozijo ex tempore, z očitnimi sledmi poetičnega pristopa k bobnanju, o katerem je prisotne prej podučil Schimpelsberger.

V svojem predhodnem solo nastopu je namreč verbalno demonstriral ritmične mantre oziroma vaje iz indijske glasbene tradicije, pri kateri se navdihuje. V dikciji, sestavljeni iz kombinacije različno poudarjanih zlogov (ta-ka-te-ti-ke-...), ki se povezujejo v verze, ti pa v posebne vrste poemo, je izpovedoval zgodbe iz svojega glasbenega dnevnika, napaberkovane po vsem svetu. Strasten zbiralec najraznovrstnejših zvočil je s predmeti iz svoje čarobne brazilske škatle z majhno pomočjo digitalne tehnologije ustvaril impresijo amazonske džungle.

Žal moramo v tem zapisu izpustiti drugi nedvomno enako navdihujoč večer Sound Explicita, v katerem sta se posamezno predstavila skladateljica Bojana Šaljić Podešva in kitarist Igor Bezget.

A vseeno lahko z zagotovostjo zapišemo, da manifestacija Sound Explicit, ni zgolj še en letni pregled domače eksperimentalne izraznosti, pač pa je s svojo programsko zasnovanostjo pomemben agitator in movens avtorskega izraza, ki glasbenike vzpodbuja, da razširijo polje svojega dosedanjega ustvarjanja in se premaknejo iz cone udobja. In kakšne premike bi šele lahko beležili, če bi finančna situacija organizatorjem omogočala naročanje izvirnih projektov!