Ta noč bo njegova
Velikan slovenske glasbene scene bo zvečer bo nastopil v ljubljanski Cvetličarni
Odpri galerijo
Janez Bončina - Benč, glas, ki povezuje generacije.
Foto: Voranc Vogel
Velikan slovenske glasbene scene, pevec Janez Bončina - Benč, bo danes ob 21. uri v ljubljanski Cvetličarni imel koncert, ki ga je poimenoval 70 let rock in rolanja z gosti, na katerem bo s številnimi znanimi slovenskimi in tujimi rockovskimi imeni ovekovečil častitljivo obletnico življenja in delovanja. V petdesetletni karieri je nanizal vrsto uspešnic, kot so Gvendolina, kdo je bil?, Maja z biseri, Ob šanku, Kadar ognji dogorijo, Ta noč je moja in številne druge.
Najprej smo načrtovali samo koncert, potem so člani moje spremljevalne zasedbe vztrajali, da bi vendarle zaznamovali tudi mojo obletnico. Na dan koncerta bo pri založbi Nika Records izšel tudi moj kompilacijski album Biografija, na katerem bodo moje stare znane in manj znane skladbe, ki so bile zdaj razmetane po založbah in smo jih zbrali na enem mestu. Vem, da se zgoščenke skoraj ne prodajajo več, ampak to bo izdelek za izbrance. Najbolj bi bil vesel, če bi izšle tudi na vinilu, a je žal zmanjkalo časa. Ovitek je naredil Jani Bavčar, sošolec s srednje oblikovne šole in pozneje z likovne akademije. Prav on je oblikoval tisti znameniti ovitek albuma Domovino moja skupine September. Pripravljam tudi nov album, saj me bolj kot preteklost zanima prihodnost. Čeprav so leta na odru tako švignila mimo, da mešam letnice.
Bil je še daljši. (Smeh.) Spremljala me bo ekipa, s katero sem lani nastopal na poletnih festivalih, kitarist Jani Moder, baskitarist Jani Hace, bobnar Žiga Kožar in klaviaturist Nejc Škofic, občasno je priletel še kitarist Primož Grašič. Izbor gostov je narekoval izbor pesmi, tako da bom delil oder s Tihomirjem Popom Asanovićem na orglah Hammond. V zasedbah nismo potrebovali žensk, ker so mnogi tako cvilili in piskali, pa vendar sva z Neco Falk nekoč sodelovala v ljubljanski Drami v predstavi Johna Ardena Živite kot svinje. On je moja sorodna duša. Da bo duh časa pravi, bodo tu še Zlati Klun, Jadran Ogrin, Goran Velikonja in Marjan Malikovič iz skupine Karamela. Tudi Braco Doblekar s tolkali bo prišel. Hotel sem tudi vključiti celotno pihalno sekcijo, vendar bi nas bilo preveč, tako da bo za soulovski prizvok poskrbel saksofonist Tadej Tomšič.
Ko smo se iz Žusterne preselili v Ljubljano in stanovali na Pleteršnikovi ulici. Moj priimek se je okoliški mladini zdel nenavaden in potem sem postal Benč, ker je bilo vse drugo predolgo. (Smeh.) Da bi me klicali Janez, takrat ni bilo frajersko.
Petje me ni zanimalo, še zdaj me v bistvu ne. (Smeh.) Po duši sem inštrumentalist, zaljubljenec v kitaro. Ta zvok mi je bil vedno všeč, od rockabillyja do Shadowsov, ta zvok stratocastra … in drama, ko se je pojavil Jimi Hendrix, pa kitaristični odtenki z Ericom Claptonom, Jeffom Beckom, Jimmyjem Pageom ter kasneje Carlosom Santano. To so bili nedosegljivi mojstri, jaz sem bil bolj blueser. A v Mladih levih smo imeli težave s pevci in smo morali kar sami prevzeti to vlogo. Na koncu sem vse pogosteje odložil kitaro in samo še pel. Pogrešal sem kitaro, a vendar pride obdobje, ko se moraš intenzivno posvetiti le eni zadevi. Kitaro sem spet več igral v skupini September.
Vedno sem si želel delati in peti svoje pesmi. Pri tem sem si pomagal s kitaro. Pozneje sem se celo učil igrati kontrabas. Glede na to, da sem bil samouk, je imel z mano veliko potrpljenja Petar Ugrin. Nekaj je intuicija v glasbi, ki sem jo imel, tisto, kar sem moral vedeti, mi je on lepo in mirno razložil. Prav on je naredil aranžma za pesem skupine September Ostavi trag in je fantastičen. V pesmi Duckworth jo je uporabil tudi ameriški raper Kendrick Lamar, in sicer na četrtem albumu Damn leta 2017. Pozneje mi je skladanje steklo in doslej sem posnel okoli 300 lastnih pesmi.
To je bila hecna zgodba. S Tomažem Pengovom sva bila najboljša prijatelja in soseda. Skupaj sva odkrila kitaro in začela preigravati akustične pesmi. Potem je nastala skupina, v kateri so bili še sedanji slikar Bine Krese in pokojni Lalo Knez. Tu je bil še Tomaž Domicelj, ki je takrat igral v gostilni Čad in se je ravno sprl z Jernejem Jungom, ki je igral pri Helionih, ki so bili takrat že uveljavljena zasedba in igrali na gimnazijskih plesih. Ko me je Domicelj nekoč opazil, je predlagal, naj grem k njim. Ko sem prvič videl Mlade leve, sem si rekel, da s temi starci že ne bom nastopal. Hitro sem spoznal, kakšni glasbeniki so, všeč mi je bilo, da so veliko dali na avtorsko glasbo in koketirali z jazzom.
Vmes je bilo prehodno obdobje s skupino Generali v Švici, kjer smo dolgo igrali po klubih v njihovih smučarskih središčih. Takrat smo veliko zaslužili in skoraj vse potrošili, le eno res dobro kitaro sem si kupil. V Švici sem videl, kako uničujoče je lahko življenje glasbenika. Ko smo se vrnili domov, so morali člani Generalov v vojsko.
Ko smo se vrnili v življenje, je Tihomir Pop Asanović hotel posneti album. Takrat sem mu dal nekaj pesmi. V studiu Akademik smo posneli album Yu Rock Selekcija, v kateri so sodelovali takrat najboljši glasbeniki, pevci in pevke. Imeli smo turnejo po Jugoslaviji in razvijali neki novi fusion zvok. Veste, kdo so takrat bili naša predskupina? Odlični mulci s čudnim imenom – Bijelo dugme. Potem je nastala skupina September, ki je bila polna jazzerjev, Asanović pa je dodal funky noto. Drug album zasedbe smo posneli na Floridi, kjer so nas tako vzljubili, da se je enomesečno snemanje raztegnilo na večmesečno bivanje in nastopanje po Združenih državah Amerike. Nastal je album Domovino moja, na katerega smo res ponosni. Dobili smo ponudbo, da bi ostali tam, vendar smo se vrnili, vse drugo je zgodovina. (Smeh.)
Sedemdeset let življenjske in približno petdeset let glasbene kariere ni kar tako, mar ne?
»Veste, kdo so takrat bili naša predskupina? Odlični mulci s čudnim imenom – Bijelo dugme.«
Najprej smo načrtovali samo koncert, potem so člani moje spremljevalne zasedbe vztrajali, da bi vendarle zaznamovali tudi mojo obletnico. Na dan koncerta bo pri založbi Nika Records izšel tudi moj kompilacijski album Biografija, na katerem bodo moje stare znane in manj znane skladbe, ki so bile zdaj razmetane po založbah in smo jih zbrali na enem mestu. Vem, da se zgoščenke skoraj ne prodajajo več, ampak to bo izdelek za izbrance. Najbolj bi bil vesel, če bi izšle tudi na vinilu, a je žal zmanjkalo časa. Ovitek je naredil Jani Bavčar, sošolec s srednje oblikovne šole in pozneje z likovne akademije. Prav on je oblikoval tisti znameniti ovitek albuma Domovino moja skupine September. Pripravljam tudi nov album, saj me bolj kot preteklost zanima prihodnost. Čeprav so leta na odru tako švignila mimo, da mešam letnice.
V Cvetličarni napovedujete koncert s prijatelji. Teh se je verjetno z leti nabralo kar nekaj. S kom vse boste delili oder? Seznam je dolg.
Bil je še daljši. (Smeh.) Spremljala me bo ekipa, s katero sem lani nastopal na poletnih festivalih, kitarist Jani Moder, baskitarist Jani Hace, bobnar Žiga Kožar in klaviaturist Nejc Škofic, občasno je priletel še kitarist Primož Grašič. Izbor gostov je narekoval izbor pesmi, tako da bom delil oder s Tihomirjem Popom Asanovićem na orglah Hammond. V zasedbah nismo potrebovali žensk, ker so mnogi tako cvilili in piskali, pa vendar sva z Neco Falk nekoč sodelovala v ljubljanski Drami v predstavi Johna Ardena Živite kot svinje. On je moja sorodna duša. Da bo duh časa pravi, bodo tu še Zlati Klun, Jadran Ogrin, Goran Velikonja in Marjan Malikovič iz skupine Karamela. Tudi Braco Doblekar s tolkali bo prišel. Hotel sem tudi vključiti celotno pihalno sekcijo, vendar bi nas bilo preveč, tako da bo za soulovski prizvok poskrbel saksofonist Tadej Tomšič.
Kdaj je Janez Bončina postal Benč?
Ko smo se iz Žusterne preselili v Ljubljano in stanovali na Pleteršnikovi ulici. Moj priimek se je okoliški mladini zdel nenavaden in potem sem postal Benč, ker je bilo vse drugo predolgo. (Smeh.) Da bi me klicali Janez, takrat ni bilo frajersko.
Znani ste predvsem kot pevec, nekoliko manj kot kitarist.
Petje me ni zanimalo, še zdaj me v bistvu ne. (Smeh.) Po duši sem inštrumentalist, zaljubljenec v kitaro. Ta zvok mi je bil vedno všeč, od rockabillyja do Shadowsov, ta zvok stratocastra … in drama, ko se je pojavil Jimi Hendrix, pa kitaristični odtenki z Ericom Claptonom, Jeffom Beckom, Jimmyjem Pageom ter kasneje Carlosom Santano. To so bili nedosegljivi mojstri, jaz sem bil bolj blueser. A v Mladih levih smo imeli težave s pevci in smo morali kar sami prevzeti to vlogo. Na koncu sem vse pogosteje odložil kitaro in samo še pel. Pogrešal sem kitaro, a vendar pride obdobje, ko se moraš intenzivno posvetiti le eni zadevi. Kitaro sem spet več igral v skupini September.
Kako vam je šlo od rok skladanje pesmi?
Vedno sem si želel delati in peti svoje pesmi. Pri tem sem si pomagal s kitaro. Pozneje sem se celo učil igrati kontrabas. Glede na to, da sem bil samouk, je imel z mano veliko potrpljenja Petar Ugrin. Nekaj je intuicija v glasbi, ki sem jo imel, tisto, kar sem moral vedeti, mi je on lepo in mirno razložil. Prav on je naredil aranžma za pesem skupine September Ostavi trag in je fantastičen. V pesmi Duckworth jo je uporabil tudi ameriški raper Kendrick Lamar, in sicer na četrtem albumu Damn leta 2017. Pozneje mi je skladanje steklo in doslej sem posnel okoli 300 lastnih pesmi.
Bili ste član dveh prelomnih domačih glasbenih zasedb, Mladi levi in September. Kako ste prišli v Mlade leve, ki so takratni slovenski in jugoslovanski glasbeni javnosti ponudili pristen soul z elementi jazz rocka?
To je bila hecna zgodba. S Tomažem Pengovom sva bila najboljša prijatelja in soseda. Skupaj sva odkrila kitaro in začela preigravati akustične pesmi. Potem je nastala skupina, v kateri so bili še sedanji slikar Bine Krese in pokojni Lalo Knez. Tu je bil še Tomaž Domicelj, ki je takrat igral v gostilni Čad in se je ravno sprl z Jernejem Jungom, ki je igral pri Helionih, ki so bili takrat že uveljavljena zasedba in igrali na gimnazijskih plesih. Ko me je Domicelj nekoč opazil, je predlagal, naj grem k njim. Ko sem prvič videl Mlade leve, sem si rekel, da s temi starci že ne bom nastopal. Hitro sem spoznal, kakšni glasbeniki so, všeč mi je bilo, da so veliko dali na avtorsko glasbo in koketirali z jazzom.
Tisto, kar so nakazovali Mladi levi, je precej bolj radikalno naredila zasedba September. V obeh postavah je šlo za zanimiv fusion rock. Domovino moja se mi zdi eden od temeljnih albumov jugoslovanske in slovenske glasbene zgodovine.
Vmes je bilo prehodno obdobje s skupino Generali v Švici, kjer smo dolgo igrali po klubih v njihovih smučarskih središčih. Takrat smo veliko zaslužili in skoraj vse potrošili, le eno res dobro kitaro sem si kupil. V Švici sem videl, kako uničujoče je lahko življenje glasbenika. Ko smo se vrnili domov, so morali člani Generalov v vojsko.
Ko smo se vrnili v življenje, je Tihomir Pop Asanović hotel posneti album. Takrat sem mu dal nekaj pesmi. V studiu Akademik smo posneli album Yu Rock Selekcija, v kateri so sodelovali takrat najboljši glasbeniki, pevci in pevke. Imeli smo turnejo po Jugoslaviji in razvijali neki novi fusion zvok. Veste, kdo so takrat bili naša predskupina? Odlični mulci s čudnim imenom – Bijelo dugme. Potem je nastala skupina September, ki je bila polna jazzerjev, Asanović pa je dodal funky noto. Drug album zasedbe smo posneli na Floridi, kjer so nas tako vzljubili, da se je enomesečno snemanje raztegnilo na večmesečno bivanje in nastopanje po Združenih državah Amerike. Nastal je album Domovino moja, na katerega smo res ponosni. Dobili smo ponudbo, da bi ostali tam, vendar smo se vrnili, vse drugo je zgodovina. (Smeh.)
