Tadej Tomšič: Slovenska popevka v zvenu saksofona
Izdal je album z modernimi priredbami zimzelenih melodij.
Odpri galerijo
Saksofonist Tadej Tomšič na predstavitvi albuma Orion saksofon.
Foto Zdenko Matoz
Pri založbi Nika je pred kratkim izšel album Orion saksofon, na katerem je saksofonist Tadej Tomšič, sicer član Big banda RTV Slovenija, izdal devet izbranih pesmi iz zlatega obdobja slovenske popevke.
Pesmi so odpeli pevci in pevke različnih generacij. Mikrofon so si podajali Lea Likar (Vzameš me v roke), Alenka Godec (Poletna noč), Nina Strnad (Zemlja pleše), Matevž Šalehar - Hamo (Zvezde padajo v noč), Bilbi (Ne čakaj na maj), Tadeja Molan (Vozi me vlak v daljave), Nuška Drašček (Orion), Janez Bončina - Benč (Ta noč je moja) in Blažka Oberstar (Po jezeru bliz' Triglava). Tomšiča smo vprašali, od kod potreba po novih različicah pesmi iz zlatega obdobja slovenske popevke. Povedal je, da »je to bila moja globoka nuja. Različice pesmi, ki sem jih poslušal v svoji glavi, sem moral dati iz sebe. Sicer je trajalo nekaj časa, vendar se mi ne zdi, da bi pogreval staro juho, čeprav sem s temi pesmimi odraščal. Hotel sem jih nekoliko posodobiti in približati mlajšim generacijam.«
Te pesmi imamo Slovenci v podzavesti, tudi če nas niso zanimale in smo se jim izogibali. To je del našega kulturnega genskega zapisa. Pri projektu se je Tomšiču zdelo pomembno, da glasba v esenci ostane takšna, kakršna je bila, in da jo je le odel v nova oblačila, ki naj ne bi bila cenena, kar je bil zanj precejšen izziv.
Gotovo ni bilo preprosto najti pravega pevca ali pevko za določeno pesem. Tomšič je povedal, da je to bil največji izziv. Naredili so demoposnetke in z njimi iskali pevce in pevke, ki bi predstavili svojo različico. »Videl sem, da je to v nekaterih primerih bilo dobro, v drugih nekoliko manj. Pevci in pevke so iz različnih generacij, nekaj je tudi precej mladih, ker se mi je zdelo pomembno, da se tudi oni predstavijo.«
Pomemben je tudi izbor pesmi. Tomšič je povedal, da se je izbor malone sam izoblikoval. Ni vnaprej načrtoval, katere pesmi bodo na albumu, vendar so se sčasoma kar same pokazale. To so bile pesmi, ki so jih lahko prearanžirali po njegovem okusu. »So sicer priredbe, vendar je za mano kar nekaj avtorskih del, tudi z orkestri. Potem sem si dejal, da bom za hec zbral manjšo zasedbo, za katero bodo priredbe izziv, izziv so morale biti tudi za vokaliste in vokalistke.«
Včasih je večji izziv nekaj ustvariti z manjšo zasedbo kot z orkestrom. Z manj izraznimi sredstvi je prav tako mogoče veliko narediti. Ko je Janez Bončina - Benč poslušal končno različico pesmi, ki jo poje, Ta noč je moja, je dejal, da zveni presenetljivo orkestralno, čeprav igrajo le štirje. To je bil Tomšičev namen, novim različicam skladb je dal, kar so potrebovale. Navsezadnje so te pesmi res znane in močne. Ker so pevci in pevke odpeli različne pesmi, do konca niso vedeli, katere so odpeli drugi. »Hotel sem, da vsak da vse od sebe, brez obremenjevanja, kako bo nekdo drug odpel svojo pesem. Niso vedeli, kakšen bo končni izbor skladb na albumu.«
Pesmi so odpeli pevci in pevke različnih generacij. Mikrofon so si podajali Lea Likar (Vzameš me v roke), Alenka Godec (Poletna noč), Nina Strnad (Zemlja pleše), Matevž Šalehar - Hamo (Zvezde padajo v noč), Bilbi (Ne čakaj na maj), Tadeja Molan (Vozi me vlak v daljave), Nuška Drašček (Orion), Janez Bončina - Benč (Ta noč je moja) in Blažka Oberstar (Po jezeru bliz' Triglava). Tomšiča smo vprašali, od kod potreba po novih različicah pesmi iz zlatega obdobja slovenske popevke. Povedal je, da »je to bila moja globoka nuja. Različice pesmi, ki sem jih poslušal v svoji glavi, sem moral dati iz sebe. Sicer je trajalo nekaj časa, vendar se mi ne zdi, da bi pogreval staro juho, čeprav sem s temi pesmimi odraščal. Hotel sem jih nekoliko posodobiti in približati mlajšim generacijam.«
Te pesmi imamo Slovenci v podzavesti, tudi če nas niso zanimale in smo se jim izogibali. To je del našega kulturnega genskega zapisa. Pri projektu se je Tomšiču zdelo pomembno, da glasba v esenci ostane takšna, kakršna je bila, in da jo je le odel v nova oblačila, ki naj ne bi bila cenena, kar je bil zanj precejšen izziv.
Pesmi so odpeli pevke in pevci različnih generacij.
Foto arhiv založbe
Foto arhiv založbe
»Hotel sem, da vsak da vse od sebe«
Gotovo ni bilo preprosto najti pravega pevca ali pevko za določeno pesem. Tomšič je povedal, da je to bil največji izziv. Naredili so demoposnetke in z njimi iskali pevce in pevke, ki bi predstavili svojo različico. »Videl sem, da je to v nekaterih primerih bilo dobro, v drugih nekoliko manj. Pevci in pevke so iz različnih generacij, nekaj je tudi precej mladih, ker se mi je zdelo pomembno, da se tudi oni predstavijo.«
Pomemben je tudi izbor pesmi. Tomšič je povedal, da se je izbor malone sam izoblikoval. Ni vnaprej načrtoval, katere pesmi bodo na albumu, vendar so se sčasoma kar same pokazale. To so bile pesmi, ki so jih lahko prearanžirali po njegovem okusu. »So sicer priredbe, vendar je za mano kar nekaj avtorskih del, tudi z orkestri. Potem sem si dejal, da bom za hec zbral manjšo zasedbo, za katero bodo priredbe izziv, izziv so morale biti tudi za vokaliste in vokalistke.«
Včasih je večji izziv nekaj ustvariti z manjšo zasedbo kot z orkestrom. Z manj izraznimi sredstvi je prav tako mogoče veliko narediti. Ko je Janez Bončina - Benč poslušal končno različico pesmi, ki jo poje, Ta noč je moja, je dejal, da zveni presenetljivo orkestralno, čeprav igrajo le štirje. To je bil Tomšičev namen, novim različicam skladb je dal, kar so potrebovale. Navsezadnje so te pesmi res znane in močne. Ker so pevci in pevke odpeli različne pesmi, do konca niso vedeli, katere so odpeli drugi. »Hotel sem, da vsak da vse od sebe, brez obremenjevanja, kako bo nekdo drug odpel svojo pesem. Niso vedeli, kakšen bo končni izbor skladb na albumu.«
