Tiskane izdaje
Ne zgodi se pogosto, da z enodnevnim zamikom ob koncu sveta v Ljubljani nastopita kar dve glasbeni skupini, ki prihajata iz pekla. Obe delujeta kot trio, člani pa nosijo klobuke. Ponedeljkova se imenuje Motörhead, tista, ki je nastopila v sredo, 12. 12. 2012, ob 20. uri, če komu te številke kaj sporočajo, pa The Tiger Lillies.
Zasedbo, ki je v Ljubljani nastopila že četrtič, je leta 1989 ustanovil angleški glasbenik Martyn Jacques, ki je glavni tekstopisec in pevec ter harmonikar tega tria. Zasedbo dopolnjujeta še kontrabasist Adrian Stout, ki je občasno kaj zaigral na žago in theremin, ter bobnar in tolkalist Adrian Huge.
Adrian Huge se je letos spomladi odločil, da si bo malce spočil, zato ga je na tej turneji zamenjal Mike Pickering. Glede na to, da je bil na prejšnjih koncertih Huge pomembnen del predstave, še posebej njegovo bobnanje z gumijasto kokošjo, je bil tokratne pozornosti skorajda v celoti deležen Martyn Jacques.
Šest albumov v treh letih
Od zadnjega nastopa v Ljubljani, prav tako v Kinu Šiška, so minila komaj tri leta, The Tiger Lillies pa so medtem izdali kar šest albumov (Cockatoo Prison, Here I Am Human!, The Ballad of Sexual Dependency, Woyzeck, The Rime of the Ancient Mariner, Hamlet), zadnja dva sta celo dvojna.
Tokratni nastop so začeli s poskočnico otožnega značaja Living Hell. Sledil je dvodelni koncert večinoma nove godbe. Mogoče je zato Martyn Jacques imel na harmoniki prilepljen sodoben plonk listek – z listanjem po svojem pametnem telefonu si je namreč pomagal pri besedilih. To je povsem razumljivo, kajti Martyn Jacques piše balade, dolge zgodbe, pikro literaturo, ki jo odeva v latino pogrebne marše, zombijaste swinge, popolnoma brezupne bluese in razuzdano kabaretno glasbo.
Brezkompromisen, vulgarno pekoč in ostro iskren
V besedilih je še vedno brezkompromisen, vulgarno pekoč in ostro iskren pri razgaljanju človekovih pomanjkljivosti. Tako je recimo odpel Start a Fire o strastnem piromanu, Suicide o prostitutkinem samomoru, pel je tudi o koncu bednega življenja nepomembnega pijanca in tako naprej.
Bizarnih zgodb ljudi z družbenega in moralnega roba pač nikoli ne zmanjka. V tem si je precej soroden z Loujem Reedom, Nickom Cavom, mogoče še Leonardom Cohenom ter Johnnyjem Cashem. Z njimi ga druži tudi poseben (kritični) biblični pridih, ki je zaznamoval tisto, čemur lagodno pravimo zahodna civilizacija.
Martyn Jacques je velik interpret. Ob harmoniki in klavirju je pripovedoval pogrebno vesele zgodbe, primerne za igranje na poroki kogarkoli iz obskurne družine Addams. The Tiger Lillies so izredna literarna predstava, ki presega pojem gledališča, kabareta, maše, terapije in koncerta, čeprav združuje vse našteto in še kaj.
V dveh dodatkih so celo izpolnjevali glasbene želje iz občinstva.
The Tiger Lillies imajo poseben okus, na katerega se moraš navaditi, ko pa se ga navadiš, kar ne moreš brez njega, saj te povsem zasvoji. Idealna postapokaliptična glasba za predapokaliptične dni.
