Tine Grgurevič – Bowrain: »Moja glasba postaja vse bolj filmska«

Jutri bo v Kinu Šiška predstavil poseben glasbeni projekt 2020 Seconds(A)live

Objavljeno
23. januar 2020 06.00
Posodobljeno
23. januar 2020 06.00
Tine Grgurevič – Bowrain je za jutri pripravil poseben glasbeni večer.
Foto Tomi Lombar
Sodobni skladatelj, pianist in glasbeni producent Tine Grgurevič – Bowrain je bo jutri v ljubljanskem Kinu Šiška ob 20. uri predstavil poseben dvodelni zvočni projekt 2020 Seconds(A)live. Spremljal ga bo 13-članska zasedba, večer pa bo uvedel skladatelj in pianist Drago Ivanuša z zvočnim performansom 10 Minutes of Happiness. Grgureviča pa smo pred koncertom povprašali o vlogi klavirja v sodobni glasbi, o sodelovanju z zasedbo The Brother Moves On, Slavoju Žižku ter novem glasbenem delu.


Ko sem vas nazadnje poslušal, je to bilo v Pinelini dnevni sobi. Kar dolgo časa je bil znak omike, da so predvsem v meščanskih hišah, imeli v dnevni sobi klavir, mar ne?


Res je bilo tako. Mogoče se klavirja zaradi tega drži pridih neke konservativnosti, da ima bogato klasično tradicijo. Kar je lahko plus in minus.
 

Ameriški izvajalci piano bluesa pa so ga naredili za ljudski inštrument.


Točno tako. Nato pa se je to stopnjevalo z razvojem sintisajzerjev. Tako zasnovani instrumenti so postali v glasbi vse bolj pomembni in so v neki točki, še posebej v popularni glasbi, nadomestili kitaro. Očitno je dobo kitare nadomestila doba sintisajzerjev.
 

Kakšna je dandanes vloga klavirja, tega nepraktičnega in veličastnega inštrumenta? So mu klaviature predvsem pa različna elektronika konkurenca ali dopolnilo zvoka?


V mojem primeru so zagotovo dopolnilo zvoka.
Klavir je še vedno osnova za mnoge skladatelje. Mislim, da veliko skladateljev še vedno ustvarja glasbo nanj. Po drugi strani pa sploh ni nujno, da si šolan glasbenik, da ustvarjaš glasbo. Računalnik je postal močno orodje za glasbeno ustvarjanje in postaja vse bolj nepogrešljivo orodje skladateljem.
Z Dragom Ivanušo, ki bo tudi igral na mojem koncertu, sva se nedavno pogovarjal o tem. Povedal mi je, da kljub temu, da uporablja računalnik, prve zvočne skice napiše na roke in zaigra na klavir.
Tudi jaz sem začel tako delati, ker se mi zdi, da je tako prav.

image
Tine Grgurevič – Bowrain je za jutri pripravil poseben glasbeni večer.
Foto Tomi Lombar

 

Vi namreč radi uporabljate oboje. Zdi se mi, da pri igranju klavirja ne moreš veliko blefirati.


Hja. Vendar tudi pri igranju elektronskih inštrumentov ne moreš blefirati. Tisti, ki so mojstri sintisajzerjev, mojstri zvoka, znajo gumbe obriti tako, da zveni dobro. Vedo kaj delajo. Sicer se nimam za tovrstnega mojstra, vendar se vse bolj ukvarjam z elektroniko in jo skušam razumeti. Vsekakor pa mi je igranje klavirja dosti lažje.
Sicer pa moraš, če hočeš ustvarjati, obvladati marsikaj.
 

Ob izidu vašega drugega albuma Distracted leta 2017 sem za Delo med drugim zapisal. »Če vas zanimajo nove glasbene smernice, vam ni vedno treba potovati daleč. Veliko pristne nove glasbe, ki bi lahko gradila svetovne glasbene trende imamo pri nas doma. Eno takih ustvarja tudi pianist Tine Grgurevič, ki si je za na oder nadel ime Bowrain.« Kaj pravite na to?


To je zame kompliment.
Zdi se mi, da je treba biti v koraku s časom. Pri meni pa se prepletata neka starinskost in sodobnost. Zdi se mi pomembno, da nismo neka industrija, ki proizvaja izdelek brez pomena, temveč da skušamo iz stvari in dogodkov, ki so okoli nas narediti nekaj vrednega. Če ej to potem enk nov trend …
 

Večina glasbenega mainstreama je tako ali tako čisti dolgčas.


Jo, to je v bistvu zvočno onesnaževanje, ki je sorodno onesnaževanju narave in okolja. Danes je v Ljubljani že kar težko najti lokal v Ljubljani, kjer bi se lahko ljudje pogovarjali, ali pa imeli intervju. Vsepovsod je preveč glasna in vsiljiva glasba. Mislim, da je to nek začaran krog, saj šefi lokalov preveč gonijo svoje natakarje, ki so preobremenjeni. Ti pa v svoji preobremenjenosti potrebujejo neko močno spodbudo, nek ritem, da zdržijo naporen dan do konca. V bistvu naglas navijajo glasbo zase, vendar to ni fer do obiskovalcev.
 

Morebiti je bil to celo precejšen preroški zapis, kajti vmes se je zgodilo sodelovanje na Drugi godbi z južnoafriško zasedbo The Brother Moves On. Z njimi ste kasneje tudi odšli na turnejo. Kako neki ste se ujeli, glede na zelo različna glasbena izhodišča?


V resnici sem tudi jaz po duši jazzist, kljub temu, da sem začel s klasično glasbo. Vendarle sem študiral jazz v Amsterdamu, Rotterdamu in Filadelfiji. Moje sodelovanje z njimi na Drugi godbi je bil morebiti znak, da moram iti v to jazzovsko smer mojega ustvarjanja. Pred tem sem bil v neki neoklasični fazi.
Da smo se bodo razumeli, je predvsem stvar neke energije, neke kemije, ki se je zgodila na odru. Če pa bi vprašali šefa zasedbe Siyabongo Mthembuja, bi odvrnil, da me je poslal bog. Z njimi sem bil tudi v Južnoafriški republiki, za katero je Nelson Mandela dejal, da je rainbow nation, torej mavrično ljudstvo. Tam sem imel celo »svojo« radijsko postajo Rainbow Radio. Tam sem se v redu počutil.
V Gala hali pa smo se dobro ujeli, ker ni bilo kitarista, ki se je takrat sprl z baskitaristom. Ko pa smo bili na turneji in je bil zraven tudi kitarist, sem ugotovil, da ima zasedba močne medsebojne probleme štirih močnih značajev. Deset let so že skupaj in jaz sem vskočil v njihovo razprtijo. Zato me tisto, kar smo delali skupaj kot kvintet, ni toliko zanimalo. Zadnjo turnejo smo odigrali na način, zaradi katerega mislim, da ne bomo več sodelovali. Zato pa sva se le s Siyabongo dogovorila za nadaljnje sodelovanje.
 

V vaši glasbi slišim odmeve Philipa Glassa, Mika Oldfielda, Jean Michel Jarra in skupine Kraftwerk. A ste jih sploh kaj poslušali?


V bistvu ne. Philipa Glassa da, drugih pa ne. Kar se bo zgodilo v jutri v Kinu Šiška, pa bo nekaj povsem drugega, precej bolj jazzovsko obarvano, na klasični osnovi.
 

Kariero ste začeli kot jazz pianist. Sedaj pa ste se od tega izhodišča precej odmaknili. Navsezadnje tradicionalnih jazzovskih pianistov kar mrgoli, mar ne?


Sem doštudiran jazz pianist, sebe pa imam predvsem za skladatelja. Tako bo tudi jutrišnji nastop še najbolj skladateljski. Vsi nastopajoči pa imamo note. Dejal bi, da moja glasba postaja vse bolj filmska. To je tudi verjetno moja najbolj značilna smer, v katero bi rad šel naprej.
V bistvu sem jazzovski pianist zgolj po izobrazbi. Sicer sem tudi igral glasbene standarde po hotelih za glasbeno ozadje. To je fino, vendar če imaš željo po avtorskem ustvarjanju, je to nekaj povsem drugega. Za to potrebuješ oder.
 

Na youtubu imate duet s Slavojem Žižkom. A ga je kdaj komentiral?


Ni ga komentiral oziroma ne vem niti, če ga videl. Jaz sem igral na posnetek njegovega predavanja. To je bilo del mojega podiplomskega šolanja, da sem v živo izvedel ta najin dialog. Sicer pa Žižka osebno ne poznam.
 

Kakšen projekt je pa 2020 Seconds(A)live?


To je enkraten projekt pri katerem bo z mano na odru še 13 glasbenikov, štiri godala, štiri trobila, dva vokalista, bobnar, sintisajzer in klavir. Jaz bom pa še igral na Rhodes orgle. Delo je nekako dvodelno. Prvi del temelji na godalih in na kvintetu, s katerim sem že igral julija v ljubljanski Švicariji ter kasneje v Piranu v gledališču Tartini.
Drugi del pa je bolj baziran na gruvu, se pravi, da je poudarjeno ritmičen z glasbenimi odmevi Afrike. Čeprav je glasba zaranžirana, je pa v določeni meri nepredvidljiva in jo bo zanimivo slišati v živo. To je precej polistilističen projekt.

Tine Grgurevič – Bowrain je šolan jazzovski pianist.
Nastopil je na tudi festivalih Eurosonic Noorderslag in Tallinn Music Week.
Je sodeloval z južnoafriško zasedbo The Brother Moves On.