Tomaž Domicelj: Z Ireno na Jamajko, kjer živi slovenskega naroda sin
Glasbenik, ki je postavil temelje slovenskega kantavtorstva
Odpri galerijo
Tomaž Domicelj z unikatno poslikano kitaro, delom Kostje Gatnika. Foto: Mavric Pivk
V petek bo na Ljubljana Festivalu nastopil znameniti domači kantavtor, človek hitrega jezika, ki rad igra akustično kitaro. Tomaž Domicelj bo z gostom Zdenkom Cotičem - Cotom nastopil na Peklenskem dvorišču v Križankah. Z njim smo se pogovarjali o nastopanju v Plečnikovi mojstrovini ter o nekaterih ključnih dogodkih iz njegovega življenja, kot je londonska izkušnja.
Natanko tako. To dvorišče sem že leta opazoval, ko sem bil tam na različnih sprejemih Ljubljana Festivala. Všeč mi je tamkajšnja akustika in sem si rekel, da moram tu imeti koncert. Pred petimi leti sem to predlagal Darku Brleku, direktorju festivala, in je bil za. Tako sem pred tremi leti imel tam prvi nastop, nato pa še dvakrat, vsakič z drugimi gosti. Pred dvema letoma smo ga morali zaradi dežja prestaviti v Viteško dvorano. Tudi ta dvorana, kjer sem že večkrat nastopil, ima povsem v redu akustiko.
Na Peklenskem dvorišču bi sicer rad pripravil serijo akustičnih nastopov domačih kantavtorjev. Mogoče nekoč.
Zelo zanimivo in pestro, predvsem pa naj obiskovalci koncerta pozabijo, da je Coto član Plestenjakove spremljevalne skupine. Ta koncert bo nekaj povsem drugega.
Spoznala sva se pred 45 leti. Ko sem igral v Kopru na trgu, je prišel neki mulček in vprašal, ali lahko malo igra. Kolege sem vprašal, kdo je, in rekli so, to je Coto, ta je v redu. Doslej sva večkrat nastopila na internih zabavah, to pa bo najin prvi pravi uradni koncert. Je vsestranski kitarist, kar se bo gotovo pokazalo na koncertu, saj je pri meni vedno veliko improvizacije.
Hja, moji koncerti pogosto trajajo tri ure ali več. Zadnjič so mulci izračunali, da sem na enem igral 18.640 sekund. V domžalskem Blunoutu smo se pregovarjali, ali sem igral dlje jaz ali Adi Smolar, in nazadnje ugotovili, da sta bila najina nastopa približno enako dolga. Le on je vmes imel še 20-minutni odmor. Ker bo pozno in je treba spoštovati ljudi in njihove fizične omejitve pri sedenju, obljubim, da bo koncert v Križankah trajal le nekaj več kot dve uri. Nacionalni radio bo namreč snemal, in za kakšno uro in 55 minut dolg posnetek mora biti koncerta krepko čez dve uri, da bodo lahko izrezali ves tisti čas, ko nakladam med skladbami, menjujem kitare in podobno.
To je približno tako, kot ko se odločaš, koga boš povabil na poroko in koga ne in zakaj koga da in drugega ne. Zato najprej naredim nabor 50 pesmi, in če sem uspešen, pridem s sistemom izločanja do številke 30. Tako bo verjetno tudi v petek. Zaigral bom celo nekaj venčkov, nekaj pesmi, ki jih nisem še nikoli javno izvedel, nekaj zelo obnovljenih pesmi in krajši paket mojih poletno-morskih pesmi.
Da, celo pred njima.
Da, jaz že leta 1967. Leta 1971 sem začel sodelovati z BBC-jevimi ljudmi, leta 1985 sem šel v službo na BBC, tam sem bil do leta 1992, potem pa sem prišel nazaj in postal tudi podjetnik. Tam sem res dobil vpogled v zakulisje glasbenega posla. Lahko greš na koncert, v resnici pa ne veš, kaj se dogaja. No, nekaj drobcev, kako deluje glasbena industrija na najvišji ravni, je mogoče videti v dveh aktualnih biografskih filmih, Bohemian Rhapsody in Rocketman.
V življenju ogromno, v karieri ne, razen da sem izgubil vsakršno iluzijo, da bi lahko v tujini naredil kaj velikega. V tujini sem veliko nastopal tudi v ZDA in povsod so me lepo sprejeli, vendar so vedeli, da od mene ne bodo imeli nič.
Ko sem aprila 1976 prišel iz JLA, sem se odpravil v London, takoj ko sem dobil potni list nazaj. Maja sem že bil tam. Moj dobri prijatelj Alexis Corner mi je, ko sva šla na koncert B. B. Kinga, predlagal, da greva pogledat še neke nove glasbene skupine. Naslednji dan me je peljal na sever Londona v neki klub, ki je bil kot nekoliko boljša in večja garaža, kjer je igrala zasedba Eddie and the Hot Rods. Še dan kasneje sva šla v Roxy poslušati skupino The Damned. Tako da sem že zelo zgodaj videl kar nekaj skupin, ki so zanetile iskrico punk revolucije. K nam je to prišlo s precejšnjim časovnim zamikom.
Zelo blizu, saj je bila geneza takega zvoka v glasbi, ki sem jo slišal pri skupinah The Kinks, v pesmi You Really Got Me, in The Trashman, v skladbi Surfin' Bird. Je pa res, da smo mi poskušali uglasiti kitare, punkerji jih pa niso hoteli.
Izbrali so me za producenta prvega albuma skupine Otroci socializma. Pa smo se hitro razšli, ko sem jim predlagal, da bi uglasili kitare. Tudi sam nisem najbolj uglašen kitarist, moram priznati. Vseeno pa slišim neuglašeno kitaro.
Ko sem prišel iz vojske, me je prijateljica s slovenščine vprašala, kaj bom pa zdaj delal in ali bi kaj prevajal. Takrat je delala pri Pomurski založbi, kjer je bil urednik Jože Hradil, in mi je v prevod ponudila neko knjigo. To me ni zanimalo, imel pa sem knjigo, katere prevod bi me zelo zanimal. Takrat sem jim ponudil prevod avtobiografije Woodyja Guthrieja, in ker se je dobro prodajala, so sledile še druge.
Največji hec sem doživel pred kratkim, ko me je nekdo ustavil in mi povedal, da je na radiu slišal tisto mojo pesem Irena, lahko noč v angleščini. Zanimalo ga je, ali kaj dobim od tega (smeh).
Z začetka sedemdesetih je, takrat sem šel večkrat v tovarno kitar Framus na Bavarskem, kjer so imeli odlične rokodelce. Tam sem kupoval akustične kitare in sčasoma sem se spoprijateljil z lastnikom Fredom Wilferjem. Na njihove kitare je igral Lev Ponikvar, kitarist pri Avsenikih, in me je povezal z njim. Wilfer se je nekoč pohvalil, da načrtuje naskok na ameriški trg in potrebuje nov dizajn, tak bolj hipijevski. Rekel sem mu, da imam pravega človeka za to.
Ob naslednjem obisku sem mu prinesel nekaj skic Kostje Gatnika. Cincal je, pa sem mu dejal, da mu naslednjič prinesem tako poslikano kitaro. No, to je ta. Na staro Melodijino kitaro je Kostja narisal ta dizajn in jim je bila zelo všeč, vendar so ugotovili, da ameriški naročnik ne bi dobro sprejel takega premalo hipijevskega in preveč seksualnega motiva.
Lani sem za sedemdeseti rojstni dan dobil zanimivo darilo. Moj prijatelj in dober glasbenik Bojan Jurjevčič - Jurki si je belil glavo, kaj podariti nekomu, ki ima vse. Ugotovil pa je, da nečesa nimam, in sicer novega albuma. Ker ima prijeten studio, mi je podaril certifikat za snemanje albuma pri njem, brez časovne omejitve. Tako da imam pol albuma že končanega, kako bo z drugo polovico, bomo pa še videli (smeh).
Na Ljubljana Festivalu že kar redno nastopate, in to v akustični različici. Očitno je Peklensko dvorišče pravo okolje za vaše nastope?
Natanko tako. To dvorišče sem že leta opazoval, ko sem bil tam na različnih sprejemih Ljubljana Festivala. Všeč mi je tamkajšnja akustika in sem si rekel, da moram tu imeti koncert. Pred petimi leti sem to predlagal Darku Brleku, direktorju festivala, in je bil za. Tako sem pred tremi leti imel tam prvi nastop, nato pa še dvakrat, vsakič z drugimi gosti. Pred dvema letoma smo ga morali zaradi dežja prestaviti v Viteško dvorano. Tudi ta dvorana, kjer sem že večkrat nastopil, ima povsem v redu akustiko.
Na Peklenskem dvorišču bi sicer rad pripravil serijo akustičnih nastopov domačih kantavtorjev. Mogoče nekoč.
Tokrat bo z vami Zdenko Cotič - Coto. Kakšno nadgradnjo vaših pesmi lahko pričakujemo?
Zelo zanimivo in pestro, predvsem pa naj obiskovalci koncerta pozabijo, da je Coto član Plestenjakove spremljevalne skupine. Ta koncert bo nekaj povsem drugega.
Spoznala sva se pred 45 leti. Ko sem igral v Kopru na trgu, je prišel neki mulček in vprašal, ali lahko malo igra. Kolege sem vprašal, kdo je, in rekli so, to je Coto, ta je v redu. Doslej sva večkrat nastopila na internih zabavah, to pa bo najin prvi pravi uradni koncert. Je vsestranski kitarist, kar se bo gotovo pokazalo na koncertu, saj je pri meni vedno veliko improvizacije.
O pesmi Irene, Goodnight Leada Bellyja, ki je v njegovem prevodu postala Irena, lahko noč: »Največji hec sem doživel pred kratkim, ko me je nekdo ustavil in mi povedal, da je na radiu slišal tisto mojo pesem Irena, lahko noč v angleščini. Zanimalo ga je, ali kaj dobim od tega.«
V napovedniku »grozite«, da bo koncert trajal le nekaj ur?
Hja, moji koncerti pogosto trajajo tri ure ali več. Zadnjič so mulci izračunali, da sem na enem igral 18.640 sekund. V domžalskem Blunoutu smo se pregovarjali, ali sem igral dlje jaz ali Adi Smolar, in nazadnje ugotovili, da sta bila najina nastopa približno enako dolga. Le on je vmes imel še 20-minutni odmor. Ker bo pozno in je treba spoštovati ljudi in njihove fizične omejitve pri sedenju, obljubim, da bo koncert v Križankah trajal le nekaj več kot dve uri. Nacionalni radio bo namreč snemal, in za kakšno uro in 55 minut dolg posnetek mora biti koncerta krepko čez dve uri, da bodo lahko izrezali ves tisti čas, ko nakladam med skladbami, menjujem kitare in podobno.
Glede na to, da imate velik glasbeni opus, ste verjetno v večni dilemi, kaj uvrstiti na program.
To je približno tako, kot ko se odločaš, koga boš povabil na poroko in koga ne in zakaj koga da in drugega ne. Zato najprej naredim nabor 50 pesmi, in če sem uspešen, pridem s sistemom izločanja do številke 30. Tako bo verjetno tudi v petek. Zaigral bom celo nekaj venčkov, nekaj pesmi, ki jih nisem še nikoli javno izvedel, nekaj zelo obnovljenih pesmi in krajši paket mojih poletno-morskih pesmi.
Ste eden vzorčnih slovenskih kantavtorjev, poleg Andreja Šifrerja in Aleksandra Mežka ste postavili okvire tega žanra pri nas, mar ne?
Da, celo pred njima.
Zanimivo, da imate vsi trije za sabo londonsko izkušnjo. Vpogledali ste v srčiko dogajanja svetovne glasbene velesile.
Da, jaz že leta 1967. Leta 1971 sem začel sodelovati z BBC-jevimi ljudmi, leta 1985 sem šel v službo na BBC, tam sem bil do leta 1992, potem pa sem prišel nazaj in postal tudi podjetnik. Tam sem res dobil vpogled v zakulisje glasbenega posla. Lahko greš na koncert, v resnici pa ne veš, kaj se dogaja. No, nekaj drobcev, kako deluje glasbena industrija na najvišji ravni, je mogoče videti v dveh aktualnih biografskih filmih, Bohemian Rhapsody in Rocketman.
Izbrali so me za producenta prvega albuma skupine Otroci socializma, a smo se hitro razšli, ko sem jim predlagal, da bi uglasili kitare.
Vam je spoznavanje glasbenega zakulisja v Londonu kaj pomagalo v življenju, karieri in poslu?
V življenju ogromno, v karieri ne, razen da sem izgubil vsakršno iluzijo, da bi lahko v tujini naredil kaj velikega. V tujini sem veliko nastopal tudi v ZDA in povsod so me lepo sprejeli, vendar so vedeli, da od mene ne bodo imeli nič.
V Londonu ste živeli in delali v času preobrata v glasbeni industriji, začelo se je s punkom in nadaljevalo z novim valom.
Ko sem aprila 1976 prišel iz JLA, sem se odpravil v London, takoj ko sem dobil potni list nazaj. Maja sem že bil tam. Moj dobri prijatelj Alexis Corner mi je, ko sva šla na koncert B. B. Kinga, predlagal, da greva pogledat še neke nove glasbene skupine. Naslednji dan me je peljal na sever Londona v neki klub, ki je bil kot nekoliko boljša in večja garaža, kjer je igrala zasedba Eddie and the Hot Rods. Še dan kasneje sva šla v Roxy poslušati skupino The Damned. Tako da sem že zelo zgodaj videl kar nekaj skupin, ki so zanetile iskrico punk revolucije. K nam je to prišlo s precejšnjim časovnim zamikom.
Tomaž Domicelj
Foto: Mavric Pivk
Foto: Mavric Pivk
Koliko vam je bila taka glasba blizu?
Zelo blizu, saj je bila geneza takega zvoka v glasbi, ki sem jo slišal pri skupinah The Kinks, v pesmi You Really Got Me, in The Trashman, v skladbi Surfin' Bird. Je pa res, da smo mi poskušali uglasiti kitare, punkerji jih pa niso hoteli.
Izbrali so me za producenta prvega albuma skupine Otroci socializma. Pa smo se hitro razšli, ko sem jim predlagal, da bi uglasili kitare. Tudi sam nisem najbolj uglašen kitarist, moram priznati. Vseeno pa slišim neuglašeno kitaro.
Poleg novinarstva ste bili tudi prevajalec. Prevedli ste nekaj temeljnih glasbenih biografij, Boba Dylana, Elvisa Presleyja, Woodyja Guthrieja in skupine The Beatles.
Ko sem prišel iz vojske, me je prijateljica s slovenščine vprašala, kaj bom pa zdaj delal in ali bi kaj prevajal. Takrat je delala pri Pomurski založbi, kjer je bil urednik Jože Hradil, in mi je v prevod ponudila neko knjigo. To me ni zanimalo, imel pa sem knjigo, katere prevod bi me zelo zanimal. Takrat sem jim ponudil prevod avtobiografije Woodyja Guthrieja, in ker se je dobro prodajala, so sledile še druge.
Tomaž Domicelj
Foto: Mavric Pivk
Foto: Mavric Pivk
Prepesnili ste tudi nekaj pesmi. In to tako dobro, da je ljudi treba prepričevati, da Irena, lahko noč ni ne slovenska ljudska pesem ne vaša avtorska …
Največji hec sem doživel pred kratkim, ko me je nekdo ustavil in mi povedal, da je na radiu slišal tisto mojo pesem Irena, lahko noč v angleščini. Zanimalo ga je, ali kaj dobim od tega (smeh).
Na pogovor ste prišli s posebno kitaro. Povejte kaj več o njej.
Z začetka sedemdesetih je, takrat sem šel večkrat v tovarno kitar Framus na Bavarskem, kjer so imeli odlične rokodelce. Tam sem kupoval akustične kitare in sčasoma sem se spoprijateljil z lastnikom Fredom Wilferjem. Na njihove kitare je igral Lev Ponikvar, kitarist pri Avsenikih, in me je povezal z njim. Wilfer se je nekoč pohvalil, da načrtuje naskok na ameriški trg in potrebuje nov dizajn, tak bolj hipijevski. Rekel sem mu, da imam pravega človeka za to.
Ob naslednjem obisku sem mu prinesel nekaj skic Kostje Gatnika. Cincal je, pa sem mu dejal, da mu naslednjič prinesem tako poslikano kitaro. No, to je ta. Na staro Melodijino kitaro je Kostja narisal ta dizajn in jim je bila zelo všeč, vendar so ugotovili, da ameriški naročnik ne bi dobro sprejel takega premalo hipijevskega in preveč seksualnega motiva.
Ali vas danes, ko so se razmere v glasbeni industriji temeljito spremenile, še mika izdati nov album?
Me, ne boste verjeli, da me.Lani sem za sedemdeseti rojstni dan dobil zanimivo darilo. Moj prijatelj in dober glasbenik Bojan Jurjevčič - Jurki si je belil glavo, kaj podariti nekomu, ki ima vse. Ugotovil pa je, da nečesa nimam, in sicer novega albuma. Ker ima prijeten studio, mi je podaril certifikat za snemanje albuma pri njem, brez časovne omejitve. Tako da imam pol albuma že končanega, kako bo z drugo polovico, bomo pa še videli (smeh).
Tomaž Domicelj
Slovenski kantavtor, kitarist, slavist, podjetnik, prevajalec in še kaj se je rodil 11. marca 1948 v Ljubljani. Glasbeno se je najprej izobraževal z igranjem violine in ustne harmonike. Kot najstnik je pri šestnajstih začel igrati na kitaro in z Jernejem Jungom in Janezom Bončino - Benčem ustanovil ansambel Helioni. Na ljubljanski filozofski fakulteti je študiral angleški in slovenski jezik in študij drugega tudi končal. Iz angleščine je prevedel biografije Boba Dylana, Elvisa Presleyja in skupine The Beatles ter avtobiografijo Woodyja Guthrieja. Prejel je več nagrad na festivalih doma in v tujini. Med letoma 1985 in 1992 je deloval v Londonu, po vrnitvi v domovino pa je ustanovil založniško in distribucijsko podjetje DOTS Records. Nekaj časa je bil predsednik združenja Sazas. Je avtor niza uspešnic, nekatere so ponarodele.
Slovenski kantavtor, kitarist, slavist, podjetnik, prevajalec in še kaj se je rodil 11. marca 1948 v Ljubljani. Glasbeno se je najprej izobraževal z igranjem violine in ustne harmonike. Kot najstnik je pri šestnajstih začel igrati na kitaro in z Jernejem Jungom in Janezom Bončino - Benčem ustanovil ansambel Helioni. Na ljubljanski filozofski fakulteti je študiral angleški in slovenski jezik in študij drugega tudi končal. Iz angleščine je prevedel biografije Boba Dylana, Elvisa Presleyja in skupine The Beatles ter avtobiografijo Woodyja Guthrieja. Prejel je več nagrad na festivalih doma in v tujini. Med letoma 1985 in 1992 je deloval v Londonu, po vrnitvi v domovino pa je ustanovil založniško in distribucijsko podjetje DOTS Records. Nekaj časa je bil predsednik združenja Sazas. Je avtor niza uspešnic, nekatere so ponarodele.
