Umetnica kot umetnina

Te dni je na sporedu v ljubljanskem Kinodvoru izjemen dokumentarec Grace Jones: Bloodlight and Bami režiserke Sophie Fiennes o jamajško-ameriški divi, ki je s svojim videzom in glasom postala ena od osrednjih medijskih ikon konca prejšnjega stoletja. Z androgenim videzom in kontraaltom, najnižjim ženskim vokalom, je ob podpori izvrstnih sodelavcev postala tako muza kot inspiracija mnogim, ki so sledili.

Rodila se je kot Grace Beverly Jones 19. maja v mestu Spanish Town v takratni britanski koloniji Jamajki. Najbolj je znana po svoji glasbeni karieri, ko je nadgradila manekensko, sicer pa je tudi skladateljica, producentka in igralka. Kot pravi, je po Jonesovih podedovala trmo in vztrajnost, po Williamsovih, kot se je prej pisala njena mama, pa srčnost. Izhaja iz zelo stroge krščanske družine pentakostalne sekte protestantskega krščanstva. Starša sta zapustila svoje otroke in odšla živet v Združene države Amerike. Otroci so nato živeli pri babici in njenem zlobnem novem možu, ki je bil verski fanatik in je otroke pogosto močno pretepal.

Šele s 13 leti se je Grace skupaj z brati in sestrami pridružila staršem v ZDA. Živeli so v mestecu Lyncourt, v zvezni državi New York, kjer je njen oče ustanovil lastno cerkev, imenovano Apostolska cerkev Jezusa Kristusa. Tudi njen oče je bil zelo strog, a se je Grace v najstniških letih začela upirati staršem in začela nositi makeup, piti alkohol ter z bratom obiskovati gejevske klube. Ko jo je njena učiteljica v dramskem krožku na kolidžu prepričala, naj gre z njimi na poletno turnejo v Filadelfijo, je tam kar ostala. Vključila se je v kontrakulturno gibanje šestdesetih let, živela s hipiji in denar služila kot go-go plesalka. Predala se je drogam, še posebej LSD, o katerem pravi, da je bil zelo pomemben pri njeni čustveni rasti.

Ko se je preselila v New York, je z 18 leti podpisala manekenko pogodbo za agencijo Wilhelmina Modelling. Leta 1970 se je preselila v Pariz, kjer jo je modna scena sprejela z odprtimi rokami. S svojo koščeno, androgeno, aseksualno pojavo, obrito glavo in zelo črno kožo je očarala mnoge. Za svoje modne revije so jo najeli največji modni kreatorji, kot so Yves Saint Laurent, Claude Montana in Kenzo Takada. Pristala je na naslovnicah prestižnih modnih revij Elle in Vogue ter Stern, sodelovala pa je s slovitimi modnimi fotografi, kot so Helmut Newton, Guy Bourdin in Hans Feurer. Najbolj usodno pa je nanjo vplival fotograf in oblikovalec Jean-Paul Goude, s katerim ima Grace edinega sina Paula. Pogosto so jo tudi fotografirali, ko je promovirala dela Azzedineja Alaia, slavnega tunizijskega oblikovalca oblačil in čevljev. Ko je delal v Parizu, je imela dve zanimivi sostanovalki, in sicer Jerry Hall in Jessico Lange. Skupaj so hodile v Le Sept, najbolj popularen pariški gejevski klub, kjer so se družile z modnimi velikani, kot sta Giorgio Armani in Karl Lagerfeld.

V diskotekah se je Grace navdušila nad disco glasbo, ki je izhajala iz gejevske subkulture in je s to glasbo tudi začela svojo glasbeno kariero. Ko je podpisala pogodbo za jamajško-britansko založbo Island Records Chrisa Blackwella, je v prelomnem letu punka 1977 izdala album Portfolio. Ta ji je prinesel impozantno sedemminutno različico večne pesmi Edith Piaf La vie en rose. Album je imel predelave drugih pesmi, le zadnja na drugi strani je bila njeno avtorsko delo, in sicer s pomenljivim naslovom I Need a Man, ki je bila njena prva klubska uspešnica. Nato pa sta rafalno vsako leto sledila še albuma Fame (1978) in Muse (1979). Njena disco glasba jo je naredila izredno popularno med obiskovalci disco klubov, zaradi eksplozivne stopnje erotičnosti in nonšalantnosti pa so ji nadeli naziv kraljica gejevskega disca.

Vendar se je konec sedemdesetih let disco glasba popolnoma skomercializirala in izgubila provokativni naboj, pa tudi splošno glasbeno ozračje se je, kot posledica odmeva punka in diverzifikacije novega vala, obrnilo proti discu.
Tako je bil čas za nekaj novega in to novo je ponudila Grace Jones skupaj s paradnimi glasbeniki Compass Point Allstars pod vodstvom Chrisa Blackwella, ob ritmični podlagi sanjske jamajške ritem sekcije Sly Dunbar (bobni) in Robbie Shakespeare (baskitara) ter vizualnim vodstvom fotografa Jean-Paula Gouda, avtorja znamenitih naslovnic.

Paket treh izjemnih albumov Warm Leatherette (1980), Nightclubbing (1981) in Living My Life (1982) je pripomogel, da je alternativni disco oziroma alternativna plesna glasba zvenela vesoljsko moderno. Z njimi je Grace Jones odmevno vplivala na številne glasbenike in glasbenice različnih slogovnih usmeritev. Album Warm Leatherette je bil napoved spremembe in slovo od disca in zgolj gejevskega občinstva. Začela je raziskovati novi val ter prefinjeno prepletati reggae in rock, pop in funk v dub produkciji. Že ta album je ponudil nekaj izvrstnih skladb v izjemnih priredbah. Naslovna Warm Leatherette je avtorsko delo Daniela Millerja, ustanovitelja založbe Mute Records, ko je bil še glasbenik in je izdal album The Normal. Na albumu sta še izjemni Private Life avtorice Chrissie Hynde, vodje zasedbe Pretenders, ter Love Is the Drug skupine Roxy Music.

To pa je bilo le ogrevanje za njen najbolj odmeven album Nightclubbing, ki je bil izjemen preplet zvoka in podobe. Bil je vzorčen zvok novega popa, ki je obljubljal presežke. Najbolj odmevna skladba je bila naslovna, ki sta jo napisala David Bowie in Iggy Pop za prvenec zadnjega. Velika uspešnica je bila tudi njena avtorska Pull Up to the Bumper. Nekaj nadnaravnega pa je bila njena vokalna različica tanga Astorja Piazzolle Libertango, ki jo je prenaslovila v I've Seen That Face Before. Zanimiva je tudi skladba Demolition Man, ki jo je zanjo napisal Sting in so jo The Police šele kasneje posneli za album Ghost in the Machine. Z albumom Living My Life in uspešnicama My Jamaican Guy in Nipple to the Bottle pa je zaokrožila to izjemno trilogijo. Tako da je album, ki je sledil, Slave to the Rhythm (1985), bil njen najbolj komercialno uspešen, predvsem zaradi naslovne skladbe, in neka povsem druga zgodba. Za uspeh tega konceptualnega albuma je bil močno soodgovoren vplivni glasbeni producent Trevor Horn, ki je svojo glasbeno kariero začel kot polovica dueta The Buggles in je s svojim producentskim zvokom močno obarval glasbo osemdesetih let prejšnjega stoletja.

Kot igralka je Grace Jones v sedemdestih in osemdesetih letih nastopila v nekaj nizkoproračunskih filmih. Šele leta 1984 se je pojavila v svoji arhetipski vlogi črne bojevnice v barbarskem Konanu ob Arnoldu Schwarzeneggerju. Temu je sledila vloga v filmu o Jamesu Bondu Od tarče do smrti (1985), naslednje leto pa je bila vampirka v filmu Vamp. Z Eddiejem Murphyjem se je pojavila v filmu film Boomerang in s Timom Curryjem leta 2001 v filmu Wolf Girl.
Kot umetnica je vplivala na številne umetnike v različnih zvrsteh. Na glasbeni sceni pa so se na njenih delih neposredno učili tako Madonna kot Björk, Beyoncé, Lady Gaga, Annie Lennox, Rihanna, Lorde, Róisín Murphy, Brazilian Girls, Nile Rodgers, Santigold, Basement Jaxx in mnogi drugi.