Umrl je Aleš Hadalin

Umrl je glasbenik, pevec in igralec Aleš Hadalin, poroča Slovenski glasbeno-informacijski center (Sigic). Hadalin je študiral muzikologijo, od 1995. pa je kot pevec, plesalec in igralec sodeloval s plesno skupino En-Knap, s katero je ustvaril tri predstave: Struna in želo, Zakonitosti Kobre in Popoln korak. Sodeloval je tudi pri filmih Vrtoglavi ptič, Dom svobode in Krotilci časa, za katere je spisal in posnel glasbo, so zapisali. 

Bil je tudi ustanovni član glasbene skupine Tantadruj, s katero je posnel dva albuma. Igral je harmoniko, orglice in kljunasto flavto.

Aleš Hadalin - slovenski glasbeni ustvarjalec FOTO: Igor Modic

»Bil je eden naših najizvirnejših raziskovalcev človeškega glasu in petja. Na vseh njegovih zgoščenkah igrata glavno vlogo človeški vokal in raziskovanje različnih pevskih tehnik,« so zapisali na portalu Sigledal. 

Leta 2003 je s skladbo Norec na Festivalu slovenskega šansona prejel nagrado za najboljšo interpretacijo.

»Moje otroštvo je minilo v Ljubljani, v zavodu zaprtega tipa, kjer sem bil 24 ur na dan z določenim številom istih ljudi, od zajtrka do zajtrka. Z njimi sem bil v šoli, na hodniku, na dvorišču, popoldne pri domačih nalogah in še spal sem z njimi v istih spalnicah. To je bilo mojih devet mesecev na leto, v seštevku desetih let. Moji sošolci so včasih z grenkobo ali besom rekli zavodu za slepe in slabovidne kletka. Ker sam boljšega nisem poznal – tja sem prišel, ko sem bil star pet let –, se mi je to zdelo normalno, zato sem tako življenje zlahka prenašal,« je dejal v intervjuju za Nedelo leta 2001 novinarki Karini Cunder. 

»Res pa je tudi, da sem jo pobrisal takoj, ko se je pokazala priložnost, po osnovni šoli. Nisem šel z drugimi naprej. Večina pa je nadaljevala v istem duhu in mnogi še zdaj živijo podobno življenje. To je edini socialni milje, ki ga poznajo in v katerem delujejo. Tako je narejen sistem. Sam sem šel v Tolmin in pretrgal stike z zavodom. Čisto brez zamere in slabe volje, ampak to ni bil moj način,« je še povedal. 

FOTO: Mavric Pivk

Pet let je Aleš Hadalin potreboval, preden je doumel, kako se mora učiti mongolskega grlnega petja, je v intervjuju zapisana Karina Cunder. To je poseben način, ki včasih spominja na riganje. Skoraj nič pa ne spominja na Nino Simone in druge mojstre, ki so se oglašali iz zvočnikov v majhni kavarni, ki ima na steni portret Franka Sinatre. Tam je Hadalin včasih prepeval jazz-standarde in tam se je rad dobival.