Umrl je skladatelj Ivo Petrić

Predlanski Prešernov nagrajenec za življenjsko delo je umrl v starosti 87 let.

Objavljeno
13. september 2018 22.20
Posodobljeno
14. september 2018 00.04
Ivo Petrić je bil izjemno plodovit skladatelj, avtor preko 200 skladb za najrazličnejše zasedbe. FOTO: Blaž Samec/Delo
V. U.
V. U.
V starosti 87 let se je poslovil Ivo Petrić, skladatelj, nekdanji umetniški vodja Slovenske filharmonije in dobitnik Prešernove nagrade za življenjsko delo leta 2016, poroča spletni portal MMC.



Njegov izredno obsežen skladateljski opus skoraj izključno obsega instrumentalno glasbo. Poleg skladanja simfonične, komorne in solistične glasbe je napisal tudi manjše število vokalnih skladb.

Po rodu je bil iz Ljubljane, kjer je na Akademiji za glasbo leta 1958 diplomiral iz dirigiranja in kompozicije. V svoji pestri in bogati glasbeni karieri je deloval kot oboist, v skupini Pro Musica Viva, kot umetniški vodja Slovenske filharmonije (1979-1995), deset let kot tajnik Društva slovenskih skladateljev, kot vodja Ansambla Slavko Osterc, kot vodja edicij pri Društvu slovenskih skladateljev (1970-2002) in kot profesor na Akademiji za glasbo v Ljubljani.
 

Izlemno plodovit skladatelj


Prejel je številne nagrade, nagrado Prešernovega sklada (1971), Župančičevo nagrado mesta Ljubljana za ustvarjalnost, Kozinovo nagrado, Prešernovo nagrado za življenjsko delo (2016) ter številne tuje nagrade. Petrić je bil izjemno plodovit skladatelj, avtor preko 200 skladb za najrazličnejše zasedbe.

»Ustvarjalni opus Iva Petrića upravičeno velja za enega najbolj prepoznavnih in najvplivnejših v sodobni slovenski glasbi. Skladatelj se je prvič javno predstavil že v času šolanja na srednji glasbeni šoli, postopoma pa je s svojo prisotnostjo vse jasneje in vse izraziteje zaznamoval slovenski glasbeni prostor,« je o njegovem delu pisalo v utemeljitvi Prešernove nagrade.

»Ustvaril je obsežen in raznolik kompozicijski opus, v katerem zasledimo vse od orkestralnih do komornih in solističnih del. Povsem neznačilno za slovenskega skladatelja mu je skoraj povsem ostajala tuja vokalna ustvarjalnost, vendarle pa prav ta samosvojost in nezavezanost vokalu morda na drugi strani v jedru razkrivata temeljne poteze njegove skladateljske poetike