Tiskane izdaje
In takšen izbor glasbe sta tudi sinoči ponudila na odru Mladinskega gledališča v Ljubljani. Sprva sta s svojega lanskega prvenca Leta zaigrala nekaj skladb, katerih izhodišče je njuna gledališka glasba ob akustični kitari in harmoniki. Gradila sta zvočne pokrajine in ta glasba je resnično oddaljena od običajih glasbenih struktur popularne glasbe.
Povsem drugače pa sta zazveneli skladbi, ki sta ju izvedla z gostujočim duetom Silence, za katerega sta pogosto snemala. Primož Hladnik na klavirju in vokalist Boris Benko sta z njima med drugim izvedla povsem nadnaravno različico pesmi Davida Bowieja This Is Not America. Ko pa se je Rakovcu in Brdniku na odru pridružil še tolkalist Marko Lasič, je njihova glasba dobila bolj strukturirano podobo in ritmiko.
Tako so tudi zaigrali skladbo iz plesne predstave Branka Potočana Žepi polni zvezd z dvema zračnim plesalkama na obroču, ki sta v celoti prevzeli pozornost občinstva. Prav tako je bila zanimiva glasba, ko so jo napisali ob festivalu Retrosex Kina Sloga v Kinodvoru, ko so predvajali kratke neme črno-bele pornografske filme in sta jo Lasič in Brdnik v živo izvajala pod platnom.
V dodatku pa je zasedba zaigrala skladbo Jezero, ki je nastala, ko sta lani prebirala roman Jezero Tadeja Goloba, s katerim Brdnik pogosto pleza. S slide kitaro in temačno atmosfero dobro asociira na glasbo iz filma Paris Texas Wima Wendersa, ki jo je s kitaro močno zaznamoval Ry Cooder. Sicer pa je njuna glasba občasno zazvenela, kot bi bila narejena pod vplivom Mika Oldfielda, spet drugič pa Jean-Michael Jarra, ki sta prav tako znana po lastnih zvočnih pejsažih.
Tako smo na koncertu slišali preseke različnih žanrov, od bluesa, flamenka, klasike, tanga, rocka in funka ter celo disca. V celoti pa je bil to večer mojstrov svojih inštrumentov, ki pa bi jim dobro delo pogostejše nastopanje pred običajnim koncertnim občinstvom. Še posebej Brdniku, ki bi lahko izpilil svoje povezovalske sposobnosti in se naučil kakšne nove šale. To je bil sproščen, intimen koncert za izbrano družbo.
