V naglici na oder in hitro z njega – vmes glasba

Ljubljansko občinstvo ima srečo: velika dama črno-belih tipk, legendarna Martha Argerich, ki so jo pri Classic FM enostavno označili za največjo živečo pianistko in slovi kot muhasta, tako muhasta, da koncert lahko zadnji hip odpove, kot bi mignil, je nastopila v Ljubljani lani, pričakujemo jo tudi nocoj.

Lansko leto je »zmeraj glamurozna in nepredvidljiva« nastopila z orkestrom Manchester Camerata, izvedla je Koncert za klavir in orkester št. 1 v C-duru Ludwiga van Beethovna, letos prihaja z budimpeškim Komornim orkestrom Franza Liszta, na programu pa je Šostakovičev Koncert za klavir, trobento in godalni orkester v c-molu št. 1.

Dunaj namesto New Yorka

Tisto o sreči ljubljanskega občinstva velja kot pribito: celo razvajena newyorška publika je pred leti z nestrpnostjo pričakovala njen razprodani recital v Carnegie Hallu, prvi po dveh desetletjih, saj se je na začetku osemdesetih pianistka odločila, da ne bo več nastopala sama, ampak le še z orkestri in komornimi zasedbami. S komorno glasbo ima veliko izkušenj.

Že pri sedemnajstih je spremljala violinista Josepha Szigetija, dve generaciji starejšega od sebe, pozneje pa na turnejah po Evropi, Ameriki in Japonskem latvijskega violinista Gidona Kremerja in prav tako Latvijca, violončelista Mišo Majskega. Eden od ameriških spremljevalcev glasbenega prizorišča je pripomnil, da ji ni nikdar ustrezalo osamljeno sedenje za klavirjem sredi odra, zmeraj pa pride kot spremljevalka ali solistka na oder v naglici, se skoraj vrže v glasbo in na koncu tudi hitro izgine z odra.

S klavirjem je Argentinka pri petih letih začela pri italijanskem pedagogu Vincenzu Scaramuzzi, ki je kasneje vedel povedati, da je bila res stara šest let, njena duša pa štirideset; ko se je lani v Washingtonu zahvaljevala za Kennedyjevo nagrado za življenjsko delo oziroma za prispevek k ameriški kulturi, je zapisala, da je – ko je bila stara enajst let – njena mama Juanita sanjarila o tem, da bo njena hči nekoč študirala v Združenih državah Amerike.

»Namesto tega smo odšli v Evropo, kjer sem začela glasbeno kariero in kjer odtlej živim.« Pri prihodu v Evropo je asistiral avstrijski pianist Friedrich Gulda, ki je pri predsedniku Juanu Perónu izposloval, da so njenim staršem uredili delovni mesti na argentinskem veleposlaništvu na Dunaju.

Zmagoslavje po velikih dvomih

Eden od njenih neizbrisnih spominov na otroštvo je prizor, ko je slišala Claudia Arraua igrati Beethovnov Četrti klavirski koncert in jo je slišano streslo kot elektrika. »Še zmeraj imam rada Beethovna,« pravi zdaj, »bolj kot vse druge«, bolj kot Prokofjeva in Ravela, ki ju je poimenovala »najboljša prijatelja« – vendar pa ni nikdar javno izvajala mnogih od njegovih dvaintridesetih sonat, prav tako nikdar Četrtega klavirskega koncerta.

Njen prihod v Evropo je bil, lahko bi rekli, brezobzirno zmagoslaven: mlada pianistka, ki se je izobraževala z Guldovo štipendijo in so jo na Dunaju med drugimi poučevali Nikita Magaloff, Madeleine Lipatti in Stefan Askenase, je leta 1957 zmagala na mednarodnem pianističnem natečaju Ferruccia Busonija v Bolzanu, istega leta je dama v črnem zmagala tudi na mednarodnem glasbenem tekmovanju v Ženevi, in ko se je zdelo, da je rojena nova pianistična zvezda – se je zlomila.

Po neuspelem potovanju v New York, kjer je hotela spoznati idola, pianista Vladimirja Horowitza, je padla v depresijo in premišljala, da bi glasbo popolnoma opustila. Zanosila je in se poročila s skladateljem in dirigentom Robertom Chenom, se vrnila k materi v Ženevo in tam rodila prvo hčerko (Martha Argerich ima, kot znajo ekonomično povedati ameriški mediji, tri hčerke s tremi partnerji).

Za klavir jo je spet spravil Askenase, več kot odlično: leta 1965 je pri komaj štiriindvajsetih gladko slavila na najprestižnejšem prizorišču, na mednarodnem tekmovanju Frédérica Chopina v Varšavi. Od tedaj je - kot so zapisali v napovedi njenega lanskega ljubljanskega koncerta - njena umetniška pot zaznamovana z zmagoslavnim uspehom, celo tako velik pianist, kakršen je bil Arturo Benedetti Michelangeli, je po štirih seansah z njo ugotovil, da je kaj pomembnega ne more naučiti. V Varšavi so si jo dobro zapomnili še po nečem: ko je bila leta 1980 članice žirije, je protestno odstopila, ker dvaindvajsetletnega Iva Pogorelića niso uvrstili v finale, ob odhodu pa jim je zabrusila: »Pogorelić je genij!«

V založbi Deutsche Grammophon, kjer se lahko pohvalijo z nizom njenih kultnih posnetkov, pravijo, da se pianistka noče lotevati le izrazito virtuoznih del, ampak se njen repertoar razpenja od Bacha prek Beethovna, Schumanna, Chopina, Liszta, Debussyja, Ravela, Prokofjeva, Stravinskega, Šostakoviča in Čajkovskega do Bartóka.

Med največkrat omenjenimi in nagrajenimi so njene plošče oziroma antologijski posnetki Chopina, Liszta, Ravela in Prokofjeva s Claudiem Abbadom, Stravinskega z Leonardom Bernsteinom ter Schumanna in Chopina z Mstislavom Rostropovičem.