Victoria Hanna: Abeceda je osnova komuniciranja

Zvečer bo v klubu Cankarjevega doma v Ljubljani predstavila svoj unikatni vokalni pristop.

Objavljeno
26. marec 2019 14.00
Posodobljeno
26. marec 2019 15.16
Victoria Hanna, izjemna izraelska vokalistka.
FOTO: Mavric Pivk/Delo
V okviru Cankarjevih torkov in 22. pripovedovalskega festivala bo zvečer ob 20. uri v klubu Cankarjevega doma nastopila izraelska pevka Victoria Hanna. Ob glasbeni spremljavi Gershona Waiserfirerja (električni oud, klaviature, pozavna, elektronika) bo pripravila izjemen glasbeni večer, srečanje preteklosti in sedanjosti. Ob tej priložnosti smo ji postavili nekaj vprašanj.


Z videom The Aleph-bet Song ste postali globalna pevska atrakcija. Vas je to presenetilo?


Se niti ne spomnim. Po eni strani me je presenetil odziv, ki je vedno izjemen, če delaš kaj drugačnega od prevladujoče pop glasbe. Po drugi strani pa me to niti ni presenetilo, ker močno verjamem v to, kar delam. Abeceda je za vsakogar od nas osnova komuniciranja. V otroštvu je to prva točka učenja v šoli. Abeceda je nabita z informacijami. Ko z abecedo ustvarjamo glasbo, to poveže ljudi.
 

Je vaša pesem v pomoč otrokom, da se naučijo hebrejske abecede?


Da. V nekaterih šolah jo uporabljajo za to.
 

Rodili ste se v družini ortodoksnih Judov v Jeruzalemu. Kako je to vplivalo na vas?


To je name močno vplivalo. Odraščala sem obdana s tradicijo ustnega prenosa znanja. Ortodoksni Judje priznavajo črkam in govoru veliko moč. Pravzaprav isto počnem jaz, le na umetniški ravni, kar sicer ni blizu vsakemu ortodoksnemu Judu. Je pa zagotovo zame ena močnih inspiracij, da počnem to, kar počnem.
 

Kot otrok ste močno jecljali, zdaj pa pojete in imate vokalne delavnice. To niti ni tako zelo redko, mar ne?


Res je. To so potrdili tudi znanstveniki, ki pravijo, da za govor in petje uporabljamo različne dele možganov. Tudi kabala govori o tem, da je petje del abstraktnega sveta, govor pa del konkretnega vsakodnevnega sveta.
 

Pojete in govorite zelo stara hebrejska verska besedila v modernejši obliki. Koliko so ta besedila sploh še relevantna za nas?


Mislim, da so še vedno relevantna, in to za vse, ne le za Jude. Sama poleg petja pripravljam tudi vokalne delavnice. Delam z najstarejšo knjigo kabale, ki se imenuje Knjiga stvarjenja in jo pripisujejo Abrahamu. Iz nje dobim velik navdih in obilo znanja. Nanjo gledam kot na uganko. Vse, kar piše v njej, preizkusim s svojimi usti in telesom. Vsaka črka ima namreč svoje mesto v telesu. To je zelo telesna knjiga. Daje mi veliko idej, kako naj delam s telesom, z glasom. To je, recimo, eden od primerov, kako so lahko ta stara besedila relevantna tudi v našem času.

image
Victoria Hanna, poje in govori stara hebrejska besedila.
FOTO: Mavric Pivk/Delo

 

Zakaj ste se odločili za to področje? Ideja zagotovo ni nastala po premisleku v marketinškem oddelku glasbene založbe.


Seveda ne. (Smeh.) Mislim, da je vse to izbralo mene in sem resno radovedna. Kajti medtem ko tako interpretiram stara besedila, poskušam hkrati rešiti kar nekaj vprašanj, ki me begajo.
 

Morali ste biti velika upornica, da ste nasprotovali pričakovanjem vaših staršev in sledili lastnim glasbenim željam.


Res sem morala biti močna in trmasta upornica. Moj način ustvarjanja za skupnost ortodoksnih Judov ni konvencionalen, prej precej nesprejemljiv. To velja še danes. Veliko ortodoksnih Judov je prepričanih, da zlorabljam sveta besedila. Se pa v isti skupnosti najdejo tudi takšni, ki jim je moja glasba všeč. Med njimi so tudi rabiji, ki moje delo razumejo kot možnost, da se ljudje seznanijo s temi besedili in do njih vzpostavijo nov odnos. Tako se taka besedila približajo mlajšim generacija na njim lažje dojemljiv način. Ne boste verjeli, vendar sem prejela veliko videov otrok, ki so rapali ta nekaj tisoč let stara besedila. Tudi pri rapu se povežemo z glasbenim delom naših možganov, ne z govornim. Pri rapu se namreč uporablja ritem, tako rekoč bobnamo z usti.
 

Pri nas ni kaj dosti znanega o kulturnem dogajanju v Izraelu. Edino, kar pride do nas, so posnetki konfliktov v Izraelu in na palestinskih okupiranih območjih. Kako ti spori vplivajo na sodobno umetnost v Izraelu?


Zanimivo vprašanje. Moram dobro premisliti. Veste, jaz nimam tega pogleda od zunaj, ker sem pač notri. Vsekakor ti konflikti vplivajo na umetnost v Izraelu. Razmere so neznosne. Žal je vse pogosteje po vsem svetu vse več nasilnih konfliktov, ne le v Izraelu, tam so pa še posebej močni. Politike sicer ne maram in sem prepričana, da je umetnost lahko odrešiteljica iz teh groznih razmer. Vendar eden od mojih glasbenikov in producentov pravi, da žal najboljša umetnost pride iz konflikta. Udobje in ugodje pogosto nimata te moči. Očitno je ustvarjanje iz konflikta neka nuja. Ko so razmere okoli tebe slabe, je umetniško izražanje nuja, ki ti pomaga preživeti, to ni prestiž, je potreba.
 

Kaj menite o izboru za pesem Evrovizije? Je to za Izrael pomemben dogodek?


Da, pri nas je to velika zadeva, vendar mi tekmovanje za izbor pesmi Evrovizije ni všeč. Vsak, ki v Izraelu poje in se poteguje za nastop na pesmi Evrovizije, je praviloma popolnoma neznan. Tu ne boste slišali dobre glasbe, ampak nekakšen glasbeni hamburger, zvočno hitro hrano, brez dejanske glasbene vrednosti in kakovosti. To je slaba plat glasbene industrije, zato moramo glasbo uporabljati za globlja sporočila.
 

Številni glasbeniki z vsega sveta pozivajo k bojkotu tega pevskega tekmovanja, ki bo v Tel Avivu, zaradi sistematičnega izraelskega kršenja človekovih pravic, predvsem Palestincem, Berberom in Druzom. Kaj menite o povezavi umetnosti in politike?


Politika ne bi smela zlorabljati umetnosti. Politika je v svojem bistvu pokvarjena, umetnost pa bi morala presegati njeno pritlehnost. Ko politiki različnih strani poskušajo uporabiti umetnost za lastne cilje, to ni več umetnost.
 

Vendar je pogosto umetnost zelo politična in aktivna.


Da, vendar takrat ne prihaja od politikov, kot manipulacija, temveč od umetnikov, po naravni poti.


Praviloma vas občinstvo ne razume, ko pojete, vendar obstaja tudi neka univerzalna višja raven sporazumevanja, mar ne?


No, med nastopom nekaj sproti prevedem. Verjamem v različne jezike, v moč jezikov. Ne le kot prinašalce informacij, temveč kot zvočne skulpture v prostoru. To je kultura zvokov. Ko sem prišla v Slovenijo, sem nenadoma bila obdana s popolnoma drugačnim zvokom. V njem je polno č, š, ž-jev in to meni zveni krasno. Prišla sem ne le v drugačno geografsko pokrajino, temveč tudi v drugačno zvočno krajino. Ko pridem nekam, ponudim občinstvu, da prisluhne zelo zelo staremu jeziku, jeziku Biblije. Naj le poslušajo in ga začutijo s telesom.


V katerem jeziku pojete ta stara besedila?


Pojem v stari hebrejščini, ki se močno razlikuje od sedanje, ki se govori v Izraelu. Stara hebrejščina je zelo podobna arabščini, ker sta oba semitska jezika. Judje in Arabci smo namreč bratranci. Stara hebrejščina se dolgo časa sploh ni govorila, razen pri študiranju starih besedil. Veljala je za sveti jezik. Tako je sodobna izraelska hebrejščina zelo plitek jezik v primerjavi s staro hebrejščino, ki ima izjemno izrazno moč.