Vitezi akustične glasbe v boju proti hrupu

Simbolični orkester: Prvenec XXSilent je primerek izvrstne avtorske akustične godbe.

Objavljeno
14. januar 2015 11.58
Zdenko Matoz, kultura
Zdenko Matoz, kultura

Simbolični orkester sestavlja skupina klasično izobraženih glasbenikov, ki z entuziazmom raziskujejo raznolikost glasbe.

Brez zadržkov se učijo od mojstrov srbske romske glasbe, skandinavskih in irskih goslačev, jazzovskih in klasičnih skladateljev in drugih mimoidočih ter tudi sami pišejo večino glasbe, ki jo izvajajo.

Svoj glasbeni pristop so nam poskušali pojasniti violinisti in avtorji glasbe na prvencu Bojan Cvetrežnik, Matija Krečič in Klemen Bračko.

Simbolični orkester ni običajen orkester.

Bračko: Je neka stilska mešanica, saj glavnina temelji na godalih ...

Krečič: ... in se nadgrajuje v različne smeri, kar daje poseben ton projektom, ki jih delamo.

Nastopate v različnih postavah, od mini do maksi različice.

Cvetrežnik: Nič je najmanj, verjetno pa nas je bilo največ skupaj, ko smo pred leti nastopili na Brdu pri Kranju s skupino Terrafolk in so se nam še pridružili vsi Godalkarji. Takrat je skupaj zaigralo 140 glasbenic in glasbenikov. Sicer pa običajno nastopamo v postavo od nič do petdeset.

Vsi trije ste tudi ena od stalnic tega orkestra.

Cvetrežnik: Mi trije smo ena stalnica tega orkestra. Je pa še nekaj drugih stalnic.

Orkester je tudi močno povezan s skupino Terrafolk. Vsi trije ste tudi v njej že igrali.

Krečič: Bojan je bil tisti, ki je imel idejo, da bi zvok skupine Terrafolk razširil z orkestrom, potem pa je bolj intenzivno začel delati s Simboličnim orkestrom, izobraževanjem in uvajanjem novih članov Simboličnega orkestra. Nato sva še midva prišla zraven.

Cvetrežnik: Mi trije smo bili prvi mentorji za Godalkanje, učenje klasične glasbe na neklasičen način. Pri meni je prišlo do naravnega prehoda iz skupine Terrafolk v Simbolični orkester.

Krečič: Nekateri so v Simboličnem orkestru delovali projektno, nekateri pa so tudi ostali, ker so nekako začutili to skupno glasbeno (z)godbo in vztrajajo v zasedbi.

Vi ste prispevali avtorske skladbe tako za Terrafolk kot za Simbolični orkester.

Krečič: Za orkester je potem treba še pripraviti aranžma. So pa te skladbe večinoma nastale kot običajne pesmi v neki osnovni obliki. Te pesmi najpogosteje najprej zaigramo mi kot trio, potem se pa dodaja.

Bračko: Pa tudi na kakšnem uličnem nastopu smo skladbe nadgrajevali.

Kdaj se je izoblikovala notranja nuja, da kot šolani inštrumentalisti tudi napišete kakšno svojo skladbo? Mnogi, ki tudi vrhunsko obvladajo inštrumente, te želje nimajo.

Bračko: Razumem jih. Gre za vprašanje, v kaj si se usmeril, kaj bi rad delal. Ali boš šel po svoji poti ali pa po tisti, po kateri je nekdo drug predpostavil, da mora glasbenik iti.

Cvetrežnik: Podobno je tudi v drugih poklicih, kjer se nekateri bolje počutijo, če jim drugi povedo, kaj in kako morajo delati. Tako se počutijo bolj varno. Nekdo pa rad tudi sam postavi kakšno pravilo in poskuša nekaj narediti. Če imaš željo ustvariti kaj svojega, pač napišeš nekaj glasbenega. Če ti je pa dovolj to, da igraš, kar so drugi napisali, je pa tudi v redu.

Krečič: Nekateri poustvarjalci nikoli ne čutijo potrebe, da bi ustvarjali. Nas pa v nekem trenutku nekaj piči in napišemo kakšno skladbo.

Bračko: Pri klasični glasbi je treba povedati, da se je nekje v zgodovini ta spontanost ustvarjanja vrgla iz izobraževalnega sistema. Paganini, Schubert, Brahms in drugi ... vsi so pisali in igrali hkrati.

Cvetrežnik: Mislim, da bi vsak glasbenik moral znati napisati pesmico, narediti spremljavo in podobno. Včasih so to znali vsi glasbeniki. Virtuozi so pač bili tisti, ki so znali najboljše igrati.

Sicer je improvizacija sestavni del delovanja vsakega glasbenika.

Cvetrežnik: Zakaj je moral Bach bolj temeljito napisati skladbo kot Händel?

Bračko: Ker je imel slabše glasbenike, ki so igrali njegove skladbe.

Vsak od vas je aktiven tudi v drugih zasedbah. Vam to omogoča glasbeno preživetje? Je to prekletstvo ali prednost?

Krečič: Oboje. Po eni strani te ti projekti bogatijo, po drugi strani pa zlahka izgubiš fokus. Zato si moraš jasno postaviti prednostne naloge in uresničiti projekte, za katere čutiš, da so tvoji. Včasih sodeluješ, da zaslužiš za preživetje. Vendar ti to jemlje pozornost in čas za uresničitev lastnih glasbenih idej.

Bračko: Do sredine meseca si lahko filozof, ko pa je treba plačati položnice, je treba pomisliti na kaj drugega. Svoj čas moraš zelo racionalno uporabiti, saj je pri sodelovanju pri številnih projektih usklajevanje zelo obremenjujoče.

Prvenec Simboličnega orkestra XXSilent prinaša eno ljudsko Zrejlo je žito v zelo avtorskem aranžmaju, šest vaših avtorskih in Majsko, ki je nastala v sodelovanju z Mystico iz skupne Terrafolk. Večino avtorskih skladb ste napisali vi trije. Kak poseben glasbeni dogovor?

Krečič: Koncept te tišine se je pojavil kasneje. Skladbe so nastale neodvisno, imajo pa eno skupno točko, in to je nek mir, neka tišina.

Cvetrežnik: Ko poslušaš album, te pelje skozi nekaj razpoloženj.

Krečič: Album je povezan z akustično glasbo, saj je v celoti akustičen.

Bračko: Je stoodstotno bio in eko.

Zanimivo je to, da ste se odločili le za žive posnetke z različnih prizorišč v različnih postavah.

Cvetrežnik: Če bi mi znali na enem koncertu vse odigrati, bi imeli pač posnetek koncerta.

Krečič: Tako pa smo izbrali najboljše, kar nam je uspelo posneti na nekaj koncertih.

Cvetrežnik: Imeli smo to izredno priložnost, da smo nastopili tudi v veliki dvorani Slovenske filharmonije, kjer bi z veseljem še kdaj snemali, saj je zelo primerna dvorana za takšno akustično glasbo, še posebej, ko je notri občinstvo. Tega si sicer ne moremo privoščiti.

Prav tako se niste trudili odstraniti naravne šume, kot so škripanje, dihanje, kašljanje ...

Bračko: Bolj se ni dalo očistiti.

Krečič: V bistvu je bilo zanimivo, da smo na enem od snemanj, v atriju ZRC Slovenske akademije, morali hiteti, ker so sosednjo stavbo prenavljali in pri tem uporabljali pnevmatska kladiva. Na enem od posnetkov skladbe Jesensko tiho se je to v zadnjem delu tudi posnelo. Nekaj časa smo mislili, da bi tudi to obdržali, kar bi bilo zanimivo sporočilo, da je zelo težko dobiti tišino v mestu. Potem pa smo se odločili, da bomo pustili le tu in tam kakšno kašljanje.

Motečih zvokov ste tako ali tako vajeni, saj pogosto nastopite tudi na ulici.

Bračko: Takega hrupa se ne bomo nikoli navadili.

Krečič: Na ulici ne moreš utišati stvari okoli sebe ...

Bračko: ... medtem ko vsak misli, da lahko utiša tebe.